TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če jelen povzroči v lovišču škodo na človeku, je za to škodo
odgovorna lovska družina, ki upravlja z loviščem, po načelu
vzročnosti (objektivna odgovornost), ker je v takem primeru jelen
'žival nevarna stvar'.

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena lovska
družina po temelju odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je pretrpel
mladoletni tožnik dne 12.8.1977, ko ga je poškodoval jelen. Po
ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka odgovorna za
tožnikovo škodo po krivdnem načelu. Pritožbeno sodišče je pritožbo
tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano
sodbo, vendar je ugotovilo, da ni podlage za krivdno odgovornost
tožene stranke, pač pa da je tožena stranka odgovorna po načelu
vzročnosti (objektivna odgovornost).
Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložila tožena stranka revizijo.
Javni tožilec SRS pa zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče
SRS je obe pravni sredstvi zavrnilo kot neutemeljeni iz naslednjih
razlogov:
Obe nižji sodišči pravilno uporabljata kot izhodišče svoji odločitvi
4. odst. 71. čl. zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o
upravljanju lovišč (Ur.l. SRS, št. 25/76, v nadaljevanju: zakon o
lovu), po katerem za odgovornost za drugo škodo, ki jo povzroči
divjad, veljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti.
Ob nastanku škodnega dogodka (12.8.1977) še ni veljal zakon o
obligacijskih razmerjih (ki velja od 1.10.1978 dalje, 1109. člen tega
zakona), ki ureja pravila o povzročitvi škode, ta pravila pa so v
bistvu enaka kot pravna pravila, uveljavljena pred uveljavitvijo ZOR
in ki jih je izoblikovala sodna praksa.
Če tedaj cit. zakon o lovu v 4. odst. 71. člena napotuje na
veljavnost splošnih pravil o odškodninski odgovornosti, pomeni, da je
treba v tem primeru uporabiti ali pravila o krivdni odgovornosti ali
pa pravila o objektivni oodgovornosti. če je zato razumeti zahtevo za
varstvoo zakonitosti in posredno tudi revizijo, da pomeni 4. odst.
71. čl. zakona o lovu samo uporabo načel o eventuelni krivdni
odgovornosti tožene stranke, tedaj taka razlaga cit. člena ni mogoče
sprejeti, prav tako pa tudi ne stališča, da načela o objektivni
odgovornosti ni mogoče širiti tudi na druge primere, ki niso zajeti v
citiranem republiškem zakonu. prav določba 4. odst. 71. čl.
republiškega zakona, ko se sklicuje na splošna pravila o odškodninski
odgovornosti, kadar je za to podana ustrezna pravna podalga.
Revizijsko sodišče sprejema stališče pritožbenega sodišča, da je
treba v tem sporu uporabiti načelo o objektivni odgovornosti tožene
stranke. Uporaba tega načela sicer ne izključuje možnosti tudi za
njeno eventuelno krivdno odgovornost (kot jo je ugotovilo sodišče
prve stopnje), vendar pa v tej smeri ni potrebno iskati pravne
podlage zato, ker je podana že objektivna odgovornost tožene stranke,
kakor bo to v nadaljevanju podrobneje utemeljeno.
Če povzroči škodo človeku jelen v gozdu, je tako škodo mogoče pravno
opredeliti kot škodo, nastalo zaradi delovanja 'nevarne stvari'.
Stališče, da je divjad 'živa nevarna stvar' je v teoriji splošno
sprejeto (primerjaj dr. Milivoje M. Andrejević: Odgovornost za štetu
koju pričini životinja, Beograd 1969, stran 28 in nasl.).
Lastnost potencialne nevarnosti gre divjadi zaradi nepredvidljivosti
njenega ravnanja. Tako značilnost - nepredvidljivost ravnanja jelena
- je prišla do izraza tudi v tem sporu. Medtem ko sicer jelen velja
(po dokaznih ugovotivah v tem sporu) za 'zelo previdno in plaho
divjad', je v tem primeru jelen povzročil tožniku težko škodo.
Škodnega dogodka tedaj ni mogoče pripisati naljučju oziroma višji
sili, kar poudarja zlasti revizija. Tudi sicer cit. zakon o lovu
druge škode, ki jih povzroči divjad, tako npr. na premoženju, ne
pripisuje naključju, pač pa jih smiselno obravnava kot škode, nastale
v sferi delovanja divjadi.
Zato tudi ni nasprotja o odločilnih dejstvih v sodbi pritožbenega
sodišča, ko jelena šteje za 'nevarno stvar', da pa obenem ne upotševa
dokaznega podatka, da je jelen previdna in plaha divjad (kar poudarja
zahteva za varstvo zakonitosti). Prav zaradi takih lastnosti divjadi,
ko so sicer po svoji naravi plahe in previdne, pa ob tem vendarle ni
izključeno, da povzročijo škodo, je pravna teorija in z njo tudi
sodna praksa izoblikovala pojem 'živo nevarne stvari'.
Ob izhodišču, da je divjad 'živa nevarna stvar', je utemeljena tudi
nadaljnja ugotovitev, da je za škodo, ki jo povzroči taka divjad
človeku, odškodninsko odgovorna lovska družina ot upravljalec
lovišča, v katerem je prišlo do škodnega dogodka. Divjad, kot del
živalskega sveta, je družena lastnina in kot dobrina splošnega pomena
uživa posebno, z zakonom določeno varstvo (iz 1. odst. 3. čl. cit.
zakona o lovu). Pojem upravljanja lovišča pa obsega tudi ukrepe za
preprečevanje in za povračilo škode po divjadi v lovišču (iz 3. odst.
5. čl. cit. zakona).
Če tedaj divjad kot družena lastnina v upravljanju lovsko
organizacije povzroči drugemu škodo, ne pomeni, da mora oškodovanec
sam nositi breme škode, pač pa škodo nosi organizacija, ki upravlja z
loviščem (če je za njeno odgovornost dana ustrezna pravna podlaga).
Enako načelo velja tudi v obrnjeni smeri: če nekdo povzroči škodo na
divjadi, je dolžan škodo povrniti lovski organizaciji (iz 74. čl.
cit. zakona), pač zato, ker ta upravlja z določenim delom družbenega
premoženja.
Nasprotovalo bi zato temeljnim pravnim načelom stališče, da za škodo,
ki izvira iz tega dela družbene lastnine, ni nihče odgovoren oziroma,
da jo mora trpeti sam oškodovanec.
Upravljanje z loviščem, v katerem je divjad, ima tudi ekonomske
posledice. Uplenjena, odlovljena, pokončana ali poginula divjad
pripada lovski organizaciji, ki upravlja lovišče (iz 2. odst. 7. čl.
cit. zakona), lastninska pravica na taki divjad pa se pridobi s
plačilom po tržni ceni (iz 3. odst. istega člena). Upravljanje z
loviščem ima zato tudi ekonomsko vsebino, v kateri sklep spada tudi
(med drugim) sprejemanje odškodnine kot tudi izplačevanje odškodnin,
kadar je za to podana ustrezna pravna podlaga.
Glede na ugotovitev, da je jelen 'živa nevarna svar', na kateri ima
pravico razpolaganje družbenopravna oseba - lovska družina, je zato
ona odgovorna za škodo, ki jo je povzročil jelen tožniku, po
objektivnem načelu (primerjaj kot pravno pravilo 174. čl. ZOR).
Ni tedaj utemeljena revizijska ugotovitev, da določa ZOR objektivno
odgovornost samo za nevarne stvari (v dobesednem pomenu), ne pa tudi
za živali in da je za škodo od živali mogoče uporabiti le načelo
kridne odgovornosti. Kakor je bilo že omenjeno, je sicer mogoče tudi
krivdna odgovornost za živali (v nekaterih primerih, ki niso premdet
tega spora, celo izključno krivdna odgovornost), ki pa ob določenih
prej opisanih pogojih ne izključuje tudi eventuelne objektivne
odgovornosti.
Trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je že doslejšnja sodna
praksa sprejela stališče o krivdni odgovornosti lovske družine za
škodo, ki jo povzroči divjad, sicer drži, toda le za škodo, ki jo
povzroči divjad na vozečem avtomobilu (srna skoči na cesto pred
vozeči avtomobil in podobni primeri). Vendar tega škodnega dogodka ni
mogoče enačiti s škodnim dogodkom, ko divjad poškoduje človeka v
lovišču. Pravni režim je v opisanem primeru, ko divjad povzroči škodo
na avtomobilu, posebej urejen - od obveznosti postavitve prometnega
znaka 'divjad prehaja', do obveznosti avtomobilista, da ustrezno
prilagodi hitrost vožnje. Gre za vrsto predpisanih obveznosti in
eventuelnih njihovih krivdnih kršitev pri obeh ali celo več
udeležencev istega škodnega dogodka. Gre torej za drugi pravni
položaj kot v primeru, ko divjad povzroči škodo človeku.
Niso tedaj podane kršitve materialnega prava, kot jih očita zahteva
za varstvo zakonitosti.