TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka ter intervenienti na strani tožene stranke sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker morajo delovati člani nadzornega sveta po principih neodvisnosti in v dobro družbi, ni mogoče sprejeti razlage o škodljivosti vpliva treh novoimenovanih članov nadzornega sveta na vpliv tožeče stranke v toženi stranki zgolj zato, ker je tožeča stranka glasovala proti njihovemu članstvu v nadzornem svetu. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tem članom nadzornega sveta ne odvzame glasovalnih pravic na tej predpostavki za izdajo začasne odredbe.

Ukrepi proti upravi ali nadzornemu svetu banke so izredni ukrepi, za katere morajo biti izpolnjeni pogoji po ZBan-2, ki pa jih v konkretnem primeru tožeča stranka ni izkazala, prav tako pa tudi ni zatrjevala katere od okoliščin, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da navedene tri osebe ne izpolnjujejo pogojev za imenovanje člana nadzornega sveta, zato ni mogoče govoriti o neznatnosti škode, če bi sodišče določenim članom nadzornega sveta banke z začasno odredbo omejilo oziroma odvzelo pravico do glasovanja v nadzornem svetu.

Neutemeljeno je stališče, da bo brez začasne odredbe sodno varstvo, ki ga tožeča stranka zasleduje z izpodbijano tožbo, ostalo izvotleno, ker bo medtem posebni revizor revizijo vodenja posameznih poslov družbe že opravil. Vzpostavitev prejšnjega stanja sicer v tem primeru res ne bo mogoča, veljali pa bodo vsi učinki, ki jih ZGD-1 določa v primeru sodbe, s katero sodišče razveljavi določen skupščinski sklep. Sicer pa, kot je bilo pojasnjeno že uvodoma, tožeča stranka tudi v primeru, če ne bi bile upoštevane glasovalne pravice delničarjev, ki so izglasovali sporni sklep, ne bi imela možnosti tem delničarjem preprečiti, da od sodišča zahtevajo imenovanje posebnega revizorja.

Pritožnik navaja, da se po ustaljeni sodni praksi pri obravnavi zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe vedno primarno presoja verjetnost in šele nato nevarnost. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožniku v tem smislu, da se z nevarnostjo sodišču sploh ni treba ukvarjati, če upnik s stopnjo verjetnosti ne izkaže obstoja oziroma nastanka terjatve. Ob neizkazani eni izmed predpostavk se sodišče z drugo sploh ne ukvarja. Vendar ne drži, da sodna praksa enotno sledi postopanju po takem vrstnem redu, po katerem najprej ugotavlja predpostavko verjetnosti. Če je gotovo, da ne obstaja noben primer predpostavke nevarnosti, logično sledi, da ni pogojev za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Zato ne drži, da v tem primeru sklepa ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje še presoje predpostavke verjetnosti.