TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1788/2020 z dne 18. 11. 2020 ter II. in IV. točka izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 1656/2015 z dne 27. 2. 2020 se razveljavita in zadeva se v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje.

Pravici pritožnikov do opredelitve in do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank upošteva, da pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev lahko bistvenega pomena in so dopustne, v obrazložitvi tudi opredeli. Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je sicer zahteva po obrazloženosti odločbe načeloma lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar to lahko velja le, če je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev in se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih navedb stranke. Z vidika vsebine in obsega dolžnosti sodišča do opredelitve do strankinih navedb in dolžnosti obrazložene sodne odločbe je pomembno tudi to, da sodišče nacionalne predpise razlaga ustavnoskladno, torej ob sprejetem izhodišču uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah tudi z njenim upoštevanjem v luči načela skladne razlage. Ker iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, na kakšen način je bil izpolnjen standard pojasnilne dolžnosti v smislu zahtev te direktive, je prvostopenjsko sodišče kršilo pravico pritožnikov do obrazložene sodne odločbe. S pritrditvijo razlogom prvostopenjskega sodišča je dejstvo pojasnilne dolžnosti v ključnem delu ostalo neobrazloženo tudi na pritožbeni stopnji, saj tudi pritožbeno sodišče ni vsebinsko odgovorilo na navedbe pritožnikov v pritožbi, da namreč standard pojasnilne dolžnosti glede na merila sodne prakse Sodišča Evropske unije ni izpolnjen. S tem sta prvo- in drugostopenjsko sodišče kršili pravico pritožnikov iz 22. člena Ustave. Na podlagi izhodišč, ki jih za presojo nedovoljenosti pogodbenega pogoja predvideva Direktiva 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah ob upoštevanju meril Sodišča Evropske unije, ni mogoče spregledati, da so pritožniki v pritožbi med drugim opozarjali na strokovno kvalificirano poznavanje valutnega trga in narave povezanih tveganj na strani banke, kar so povezovali s ključnimi značilnostmi dolgoročne stanovanjske kreditne pogodbe v tuji valuti (tj. objektivizirano merilo dobre vere). Teh okoliščin ni mogoče enačiti zgolj s (subjektivnim) vedenjem banke ali njeno nezmožnostjo napovedovanja bodočih gibanj tečajnega razmerja. Omenjene trditve pritožnikov že na podlagi prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in meril, ki jih je za njegovo razlago razvilo Sodišče Evropske unije, pomenijo upoštevne elemente presoje (ne)poštenosti pogodbenega pogoja. Ravno tako za presojo znatnega neravnotežja v kontekstu enostranske pogodbene porazdelitve tečajnega tveganja ni pomemben izkaz materializacije valutnega tveganja (količinska ekonomska presoja). Iz navedenega razloga omenjene navedbe pritožnikov niso nebistvene, očitno neutemeljene ali neupoštevne. S tem ko se sodišči pri obravnavi nepoštenosti do navedenih vidikov nista opredelili, sta kršili pravico pritožnikov do opredelitve iz 22. člena Ustave.