TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da se glasi: „ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema te odločbe povrniti 185,89 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema te odločbe povrniti 47,10 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Po 355. členu OZ terjatve, kamor sodi tudi konkretna, zastarajo v enem letu, zastaralni rok pa začne teči po preteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. Ob upoštevanju te določbe je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da terjatve po računih, ki so bili izdani od decembra 2016 dalje, niso zastarale. Ker so vse navedene terjatve zapadle v plačilo šele v letu 2017 in kasneje, je zastaralni rok za terjatev po prvem od navedenih računov, začel teči šele 1. 1. 2018 in se do vložitve izvršilnega predloga še ni iztekel.

Stališče toženca, da tožnikovih storitev zbiranja, obdelave in odlaganja komunalnih odpadkov ni dolžan (v celoti) plačati, je zmotno. Kot je (pravilno) pojasnilo že sodišče prve stopnje, dejstvo, da je količina odpadkov, ki jih toženec odda, manjša kot obračunana količina, ni relevantno. Tožnik namreč to storitev obračunava skladno z Odlokom in sicer glede na prostornino zabojnika in število odvozov. Zabojnik, ki je upoštevan pri konkretnem obračunu, je najmanjši možen in ustreza številu oseb, ki živijo skupaj s tožencem. Tudi dejstvo, da toženec zabojnika ne poseduje, na presojo utemeljenosti zahtevka ne vpliva. Zabojnik si je namreč toženec dolžan sam priskrbeti, na to njegovo obveznost pa zamenjava skupinskih z individualnimi zabojniki nima nobenega vpliva.