TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
V odškodninskem sporu zaradi škode, ki je posledica dejanj tuje države ob izvrševanju njene oblasti (acta iure imperii), uživa ta po pravilih mednarodnega prava sodno imuniteto pred našim sodiščem.

Obrazložitev:

V odškodninski pravdi tožnikov za povrnitev gmotne in negmotne škode, ki so jo pretrpeli, ko so jih med drugo svetovno vojno nasilno odvzeli staršem in po rasnem pregledu prepeljali v Nemčijo, da bi jih tam ponemčili, je sodišče prve stopnje sklenilo, da za odločitev o tem sporu ni pristojno slovensko sodišče in da se tožba zavrže (tretji odstavek 16. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožena stranka namreč nastopa kot suverena država in kot nosilka civilnih pravic in obveznosti in zato ta zadeva ne sodi pod civilno sodno oblast.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo ta sklep. Zavzelo je stališče, da je potrebno upoštevati določilo prvega odstavka 26. člena ZPP, po katerem veljajo glede pristojnosti slovenskih sodišč za sojenje tujim državam pravila mednarodnega prava, po teh pa uživajo tuje države imuniteto vselej, ko gre za dejanja, ki jih je država izvršila v okviru svoje oblasti (acta iure imperii). Zmotno je mnenje, da se tožena stranka ne more sklicevati na imuniteto države, ker je pristopila k Evropski konvenciji o imuniteti države, ker naša država k njej ni pristopila. Civilne delikte, ki so temelj odškodninskih zahtevkov, je izvajala nemška vojska kot del državne izvršilne oblasti in zato teh dejanj ni mogoče opredeliti kot dejanja iure gestionis.

Proti temu sklepu v zvezi s prvostopenjskim sklepom je tožeča stranka vložila revizijo in predlagala, naj ji sodišče ugodi in spremeni izpodbijani sklep na način, da ugotovi, da je za odločitev v tem sporu pristojno slovensko sodišče. Poudarja, da sta pomembna zakonska vira 26. člen ZPP in določila Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.list SFRJ, št. 43/82 - ZUKZ). Slednji je v razmerju do ZPP lex specialis in je tudi poznejši in zato velja načelo lex posterior derogat legi priori. Člen 53 ZUKZ pa določa, da, če je nepogodbena škoda nastala na področju Slovenije, je za odločanje o škodi pristojno slovensko sodišče. Ustava ne predvideva neposredne uporabe običajnega prava, na katero se sklicujeta obe sodišči. Sicer pa ne obstaja splošno priznana norma, ki bi priznavala državam imuniteto, in to ne le, kadar gre za dejanja iure gestionis - kot na primer po Konvenciji o civilni odgovornosti za nuklearno škodo in Evropski konvenciji o imuniteti držav, in zlasti po njenem 10. členu (bržkone je mišljen 11. člen). Pri tem je za to zadevo nepomembno, da Slovenija ni podpisala slednje konvencije, ker ne gre za razmerje med Slovenijo in toženo stranko. Mednarodno običajno pravo kreirajo tudi sodne odločbe, po katerih posledic različnih vrst vojne agresije ali državnega terorizma ni mogoče opravičevati z ugovorom acta iure imperii. Izpodbijana odločba nima razlogov, da bi se dala preizkusiti. Običajno pravo se kreira skozi teorijo ali sodno prakso, sodišče pa ne navaja ne enega ne drugega. Tudi v kazenskih zadevah so (v Izraelu, Franciji, Italiji) sodili zločincem na območju, kjer je bil zločin storjen. Naša država se čuti odgovorno za škodo, ki je nastala z nasiljem tožene stranke, in je zato nenavadno, da ne nudi ustavne pravice do sodnega varstva žrtvam zoper tiste, ki so odgovorni za nastanek škode.

Kot središčno vprašanje v tej pravdni zadevi se poraja pravica tožene stranke kot tuje države do imunitete pred civilno sodno jurisdikcijo naše države ali krajše - gre za vprašanje njene sodne imunitete. Le-te ZUKZ, na katerega se sklicuje revizija, ne ureja. Tretje poglavje tega zakona vsebuje pravila o mednarodni pristojnosti, ki se nanašajo na pristojnost našega sodnega sistema v razmerju do sodnih sistemov drugih držav (primerjaj prvi odstavek 16. člena ZPP), ko gre za zadeve s tujim elementom. Ne posega pa v vprašanje imunitete tujih oseb, pa naj gre za fizične osebe kot predstavnike tujih držav ali funkcionarje tujih državnih organov in člane mednarodnih organizacij ali pa za mednarodne organizacije ali tuje države kot pravne osebe in njihovo premoženje. Kajti, osebe, ki uživajo imuniteto, sploh niso podvržene naši jurisdikciji, naši civilni sodni oblasti. Določba 53.
člena ZUKZ, ki ureja pristojnost sodišča v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti, torej ne more preseči določb prvega
odstavka 26. člena ZPP, ki ureja imuniteto tujcev, tujih držav in mednarodnih organizacij. Določa namreč, da veljajo pravila mednarodnega prava za sojenje omenjenim osebam pred našimi sodišči. sodna imuniteta ni predmet mednarodnega zasebnega, marveč mednarodnega javnega prava. Z vidika mednarodnopravnega reda opravljajo države kot deli celotne mednarodne skupnosti nekatere funkcije v najširšem pomenu. Zato jim velja zagotoviti neovirano in prosto delovanje. To je podlaga imunitete in ne gre le za njihovo suverenost, ki je bila nekoč prevladujoči temelj te imunitete. Pravni viri za presojo obsega imunitete tako v subjektivnem (za katere fizične in pravne osebe naj velja) in objektivnem smislu (za sam obseg imunitete in glede na vrsto premoženja) so različni, in tako mednarodni kot tudi notranji. Med prvimi tako večstranske konvencije z univerzalnimi težnjami ali dvostranske, večina pa se jih nanaša na določeno skupino oseb. Drugi notranji viri pa se največkrat sklicujejo na pravila mednarodnega prava; tako tudi v naši državi (26. člen ZPP).

Potemtakem ureja ZUKZ, in to v poglavju o sodni pristojnosti, le konkretno, katero sodišče je pristojno odločati v zadevi z
mednarodnim elementom, ne pa tega, katerim osebam je mogoče soditi na domačem sodišču. Glede vprašanja imunitete torej ZUKZ in ZPP nista v razmerju posebnega nasproti splošnemu zakonu, kot to trdi revizija. Prav ima sicer, da ZUKZ ne dela razlike, kar zadeva spore, katerih podlaga je odškodninska odgovornost zaradi nepogodbene škode, kdo oziroma kakšne vrste oseba je povzročila škodo, vendar iz tega ni mogoče sklepati, da ignorira vprašanje imunitete. Skratka, ZUKZ tega ne ureja, ker to niti ni potrebno, saj je, kot rečeno, že urejeno v ZPP. Tudi 2. člen ZUKZ, katerega vsebina je v tem, da je potrebno morebitne zakonske praznine tega zakona glede uporabe prava, ki naj se uporabi za razmerja z mednarodnim elementom, zapolniti s smiselno uporabo drugih določb in načel tega zakona, načel našega pravnega reda in načel mednarodnega zasebnega prava, ne pripelje do drugačnega razmišljanja. Gotovo ne takšnega, da glede imunitete ne gre uporabiti mednarodnega prava, ker bi jo pač ZUKZ uredil, če bi jo hotel glede odškodninske odgovornosti. Še enkrat, ZUKZ imunitete ne ureja ne pri odškodninskih ne pri kakšnih drugih sporih. Iz povedanega sledi revizijskim nasprotna ugotovitev, da ni mogoče uporabiti pravnega načela, da poznejši zakon razveljavlja prejšnjega. Ker ne urejata istega razmerja - sodne imunitete, se ne moreta prepletati v razmerju prejšnji - poznejši.

Tudi naslednjemu revizijskemu stališču - da Ustava Republike Slovenije (URS) ne dovoljuje neposredne uporabe mednarodnega
običajnega prava, ni mogoče slediti. Res je zapisano v drugem stavku 8. člena URS, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, kar pomeni, da se lahko sodišča ob uporabi njihovih določb neposredno sklicujejo nanje kot na določila domačih zakonov, in kar je še pomembnejše, uporabijo jih, ne da bi bile pretočene v domačo zakonodajo. To pomeni, da so del notranjega prava, pri čemer imajo celo prednost pred zakoni. Ne pomeni pa tega, da sodnik ne sme uporabiti načel mednarodnega prava. Ko Ustava terja skladnost zakonov s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava (drugi odstavek 153. člena URS) in daje s tem tudi prednost načelom pred zakoni, je očitno, da se ob sojenju uporabljajo ta načela. Pravkar opisano je dobilo svoj odsev v zakonski določbi, da je sodnik v skladu z ustavo vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava (prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih - Ur.list RS, št. 19/94 in 45/95). Ustava torej ne le, da ne prepoveduje uporabe načel
mednarodnega prava, marveč, prav terja njihovo uporabo. Tako so načela mednarodnega prava del našega notranjega prava (razen, če niso v nasprotju z našim pravnim redom, se pravi ustavo, kar pa je vprašanje, ki ni povezano z obravnavano zadevo).

V nadaljevanju se revizija le ukvarja z vprašanjem uporabe pravil mednarodnega prava. Ni ji mogoče oporekati v stališču, da je načelo par in parem non habet iurisdictionem, v povezavi z načelom absolutne sodne imunitete držav, že v marsičem preseženo in da gre razvoj zaradi sožitja držav oziroma državnih povezav v smeri, v kateri se krčijo ti privilegiji. Ni pa se mogoče strinjati z revizijo, da je ta razvoj prodrl že tako daleč, da se tuja država ne more sklicevati na sodno imuniteto v primerih, kot je obravnavani, ko gre za posledico dejanja iure imperii.

Slejkoprej je sporno revizijsko stališče, da ne obstaja splošno priznana norma, ki bi priznala državam njihovo imuniteto. Že sama
namreč ugotavlja, da načelo imunitete držav izvira že iz kanonskega prava. Razvoj je šel namreč v tej smeri, da je sodno imuniteto držav najprej priznavalo običajno pravo, potem pa so se šele pojavila imunitetna pravila v konvencijah, in marsikdaj tako, da so te
omejevale obseg pravice do imunitete v razmerju do poprej oziroma sicer veljavnih pravil običajnega prava. Takšno je izhodišče Evropske konvencije o imuniteti držav z dodatnim protokolom (Basel, 16.5.1972, ETS št. 7 , Svet Evrope - v nadaljnjem besedilu: Evropska konvencija), saj načelno priznava državam imuniteto, razen v primerih, ki so posebej našteti (15. člen). Potem pa ureja primere, ko se imuniteta ne prizna. Takšno izhodišče je povzel tudi osnutek Pravil o sodni imuniteti držav in njihovega premoženja, ki ga je pripravila Komisija Združenih narodov za mednarodno pravo leta 1991 (dokument ZN A/46/10 in V. resolucija generalne skupščine št. 46/55 z dne 9.1.1991 - osnutek pravil) s še bolj logično razporeditvijo členov. Tako postavlja načelo, da se priznava državam imuniteta razen v primerih iz naslednjih členov (5. člen), ki jih potem osnutek tudi našteje oziroma ureja. To stališče, kot beremo v komentarju osnutka (Report of the International Law Commission on the work of its forty-third session), je splošno sprejeto, ko gre za dejanja, ki so izraz suverene oblasti države. Skratka tako v običajnem kot konvencijskem pravu (tudi druge konvencije imajo podobno izhodišče, ko urejajo primere, kdaj se država ne more sklicevati na imuniteto) je imuniteta držav temeljno izhodišče in pravilo, ki pa res doživlja čedalje pogostejše izjeme.

Ko revizija očitno v zvezi s tem opozarja na Konvencijo o civilni odgovornosti za nuklearno škodo (gre za Dunajsko konvencijo o civilni odgovornosti za jedrske škode, Ur.l. SFRJ - Mednarodne pogodbe št. 5/77) in to poveže z mislijo, da so lahko države tožene pred tujimi sodišči tudi v primerih, ko ne gre za acta iure gestionis (zasebnopravna dejanja, ko nastopa država kot subjekt zasebnopravnih razmerij), spet nima prav. Konvencija določa kot odgovorno osebo "uporabnika", se pravi osebo, ki jo je država, v kateri je jedrska naprava, določila ali priznala za njenega uporabnika (člen I./1. ). Odgovorna oseba potemtakem ni država, torej konvencija ne misli na državo kot toženo stranko. Države ne šteje kot uporabnika jedrske naprave, če pa bi se že primerilo, da bi bila, nikakor ni mogoče iz konvencije razbrati, da bi šlo v zvezi z jedrsko nesrečo za posledico dejanja iure imperii. Potemtakem tudi, če bi bila v kakšnem primeru odgovorna oseba država (kot na primer po prejšnjih ureditvah v tako imenovanih socialističnih državah) kot uporabnica jedrske naprave (konvencija se ne nanaša na jedrsko orožje), je menda očitno, da gre tu za acta iure gestionis, ne pa iure imperii, ki so pomembna v tem sporu.

Med takšne primere bi lahko uvrstili tudi Konvencijo o mednarodni odškodninski obveznosti za škodo, ki jo povzročijo vesoljska letala (Ur.list SFRJ - Mednarodne pogodbe št. 9/77). Po tej konvenciji (ki ne ureja vesoljskih letal vojaške narave) se lahko sodi v državi, kjer je škoda nastala, drugi odgovorni državi, ki lansira (člen VIII./1.), vendar gre tudi tu za dejanja iure gestionis. Nadalje, iz mednarodne Konvencije o civilni odgovornosti za škodo, povzročeno z onesnaženjem z nafto (Ur.l. SFRJ - Mednarodne pogodbe št. 7/77) sledi, da je odgovorna oseba lastnik ladje, in če je to država, ji je mogoče soditi v državi, kjer je prišlo do onesnaženja (člen IX./1. in glede ladij člen XI./2.). Onesnaženja, kakršna ureja ta konvencija, pa spet ne sodijo med dejanja iure imperii. Vsem naštetim konvencijam je torej skupno najmanj to, da gre pri njih za dejanja iure gestionis in jih tako ni mogoče jemati glede imunitete držav kot podlago za pravilo mednarodnega prava, da v primerih dejanj iure imperii odpove imunitetno načelo.

Gotovo ima v zvezi s slednjim precejšnjo težo Evropska konvencija, ki jo je podpisala in ratificirala tožena stranka in še sedem držav, naša država pa ne. Po tej konvenciji, ki najpopolneje ureja imuniteto držav, država pogodbenica ne more ugovarjati jurisdikciji sodišča druge države v postopkih, ki se nanašajo na odškodnino za škodo, ki je bila povzročena osebi ali premoženju, če so dejstva, zaradi katerih je škoda nastala, nastala na območju države, v kateri je sodišče in je bil v tem času poškodovalec na tem območju (11. člen). Vendar ostaja sporno, ali se določba tega člena nanaša na dejanja iure imperii ali le na dejanja iure gestionis, kot se vse druge izjeme iz te Evropske konvencije. Pa še vsa dejanja iure gestionis ne uživajo izvzetja iz imunitetnega pravila. Iz obrazložitve tega člena (Council of Europe, Explanatory reports on the European Convention on state immunity and the additional protocol) ni mogoče razbrati, da bi se nanašal na dejanja iure imperii. Toda ne oziraje se na pravkar povedano, te konvencije ni mogoče uporabiti v tej zadevi spričo starega in splošnega pravila mednarodnega prava, da velja mednarodna
pogodba med strankami pogodbenicami in da se pogodbe ne morejo raztezati na tretje države brez njihovega pristanka (glej Konvencijo o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969, tako imenovano Dunajsko konvencijo - 34. člen), pa naj gre uporaba konvencije v breme ali v korist tretje države. Ne gre torej pritrditi reviziji, da je irelevantna okoliščina, da naša država Evropske konvencije ni podpisala. Po drugi strani pa tudi ni mogoče šteti, da bi načelo iz 11. člena Evropske konvencije že postalo del običajnega prava. Le-to se namreč lahko oblikuje tudi na podlagi konvencijskih določb, ki se splošno uporabljajo tako med članicami kot nečlanicami. Po vedenju tega sodišča omenjena določba še ni bila uporabljena za primere dejanj iure imperii. To nenazadnje izhaja tudi iz obrazložitve k 12. členu prej omenjenega osnutka Pravil OZN, po kateri ni registriranih sodnih odločb, v katerih se ne bi priznala imuniteta za dejanja iure imperii.

Zopet ima delno prav revizija, da kreirajo mednarodno običajno pravo tudi sodne odločbe (tako tudi pod d prvega odstavka 38. člena statuta Meddržavnega sodišča, Zakon o listini Združenih narodov, Ur.list DFJ, št. 69/45), vendar le kot pomožen vir mednarodnega prava. Namen tega vira je poiskati pravna pravila in dognati njihovo vsebino, ne pa z njim neposredno ustvarjati nova pravna pravila. Mimo pravkar povedanega pa primerov, ki jih ponuja revizija, ni mogoče povezati s problemom obravnavane zadeve. V primerih Nikaragua ca. Združene države (ICJ Reports 1986) in Združene države ca. Iran (ICJ Reports 1980) je sicer šlo za sojenje v sporu dveh držav, vendar pred Meddržavnim sodiščem, katerega jurisdikciji so se te države podvrgle že s tem, ko so sprejele Ustanovno listino Združenih narodov in s tem Statut tega sodišča kot sestavni del Ustanovne listine ter z Izjavo o
pripoznavi pristojnosti tega sodišča. Z eno besedo, v teh primerih je šlo za sojenje pred Meddržavnim sodiščem članicam njegovega statuta, ki so se s članstvom odpovedale imuniteti. Nadalje se revizija neutemeljeno sklicuje na sojenje vojnim zločincem v državah, kjer so bili storjeni zločini, saj se je v takšnih primerih sodilo posameznikom, ne pa državi, ki so ji ti pripadali. Zato takšnih, po vrhu še kazenskih procesov, ni mogoče presaditi na področje sojenja tuji državi v odškodninskem sporu, pa čeprav je njegova dejanska podlaga v škodnih dejanjih vojnega hudodelstva ali genocida. Kar zadeva sodbo prvostopenjskega sodišča v Livadei, Grčija, z dne 25.9.1997 (razglašena 30.10.1997 v odškodninski pravdi vaščanov iz
Distomo Viotije proti toženi stranki zaradi škode, ki so jo povzročile nemške okupacijske sile), ki jo je priložila tožeča
stranka k svoji urgenci za rešitev revizije, je potrebno povedati, da ni mogoče, da naše sodišče presoja pravilnost in učinke v oblikovanju mednarodnega prava sodbe tujega sodišča, ki po sodišču znanih podatkih še niti ni postala pravnomočna (in seveda tudi ne del mednarodnega običajnega prava).

K zadnjemu argumentu revizije, češ da je nenavadno, da se naša država čuti odgovorno za škodo, nastalo z nasiljem tožene stranke, saj je sprejela Zakon o žrtvah vojnega nasilja, hkrati pa ne nudi sodnega varstva svojim državljanom zoper tiste, ki so odgovorni za nastanek škode - velja zapisati, da pač opisana okoliščina ne more posegati v razmerja sodne imunitete drugih držav. Materialnopravnih določb o odškodninski odgovornosti ne gre mešati z vprašanjem imunitete, ki je pravica subjektivne narave. Pravici do imunitete se lahko njen imetnik odpove.

Odločitev nižjih sodišč se je po vsem povedanem izkazala kot pravilna. V tej zadevi, ko gre za sojenje tuji državi v odškodninskem sporu zaradi dejanj njenih predstavnikov med okupacijo naše države v času druge svetovne vojne, ki imajo po navedbah tožbe naravo vojnega hudodelstva in genocida, ima tožena stranka po pravilih mednarodnega prava pravico do imunitete pred sojenjem naših sodišč. Tej imuniteti se ni odpovedala ne izrecno ne molče. Nepravni (etični, moralni) vidiki ravnanja države, ki se ne odpove privilegiju imunitete pred tujim sodiščem - te vidike pa revizijski razlogi implicirajo - niso vprašanje, s katerim bi se smelo ukvarjati sodišče ob presoji pristojnosti domačega sodišča.

Na tu sporno vprašanje se je potrebno ozreti še z vidika načela prepovedi odklonitve sodnega varstva (23. člen URS, 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, Ur.list RS - Mednarodne pogodbe št. 7/94), saj bi se lahko šteli kot kršitev človekovih pravic primeri, ko pravni red prizna neko pravico (v obravnavani zadevi na primer temelj za odškodninsko odgovornost v Haaški konvenciji iz leta 1907, kar uveljavlja tožba), ne bi pa priznal pravice do njenega varstva (načelo ubi ius ibi remedium). Vendar tožeči stranki ni odvzeta možnost uveljavljati tu postavljenih zahtevkov pred sodiščem na območju tožene stranke. Sodba, ki jo je tožeča stranka priložila k že omenjeni urgenci, Deželnega sodišča v Bonnu, opr.št. I O 134/92 z dne 24.9.1997 v odškodninski zadevi 22 Judov v zvezi z njihovo internacijo v Auschwitzu zoper ZRN, nikakor ne izkazuje zavrnitve tožbenih zahtevkov iz razlogov, ker ne bi bila podana jurisdikcija nemškega sodišča. Zahtevki so bili zavrnjeni iz drugih materialnopravnih razlogov. Tožnikom ni zaprta pot do nemškega sodišča in tako jim sodno varstvo ni vzeto.