TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 236/2001 z dne 22. 10. 2004 se ne sprejme.

Stališče Vrhovnega sodišča glede odmerjene kazenske sankcije, ki ga izpodbija pritožnik, je obrazloženo, obrazložitev pa temelji na zakonu in uveljavljenih pravnih argumentih, zato mu ni mogoče očitati arbitrarnosti. Prav tako ni mogoče očitati arbitrarnosti načinu, s katerim je Vrhovno sodišče pritožniku določilo povprečnino v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. V nasprotju s pritožnikovimi navedbami je Vrhovno sodišče pojasnilo, na podlagi česa je odmerilo povprečnino, saj je obrazložilo, da je pri tem upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojenca. Obenem je v zvezi s pritožnikovim očitkom, da je Vrhovno sodišče soobsojencema odmerilo nižjo povprečnino, Ustavno sodišče ugotovilo, da je Vrhovno sodišče o njunih zahtevah za varstvo zakonitosti odločilo v skupnem postopku s skupno sodbo, o pritožnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti pa v posebnem postopku. Glede na navedeno je očitno, da Vrhovno sodišče s stališčem glede odmere sankcije in z odmerjeno povprečnino ni kršilo pritožnikove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožnik zatrjuje, da je Vrhovno sodišče kršilo načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave, saj je uporabilo zakon, ki ni veljal v času storitve dejanja, hkrati pa ta zakon po njegovem prepričanju ni milejši. Ker pa pritožnik tega, da zanj novejši zakon ni milejši, s trditvami v ustavni pritožbi ni izkazal, je očitno, da z izpodbijano sodbo ni bilo kršeno načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave. Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izrecno uveljavljal, da nižji sodišči nista ugotovili namena pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Namesto tega je uveljavljal le nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo ter pri tem navajal različna dejstva, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je bilo njegovo ravnanje in ravnanje soobsojencev v interesu vseh vpletenih (torej tudi v interesu oškodovane pravne osebe), pa tudi zakonito. V zvezi s tem mu je Vrhovno sodišče odgovorilo (str. 5 obrazložitve izpodbijane sodbe), da pritožnik s tem izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, čemur pa postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni namenjen. Tako ne drži pritožnikov očitek, da mu Vrhovno sodišče sploh ni odgovorilo, odgovoru Vrhovnega sodišča pa arbitrarnosti ni mogoče očitati. Glede na navedeno je očitno, da niti v tem smislu ni bila kršena pritožnikova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je vpogledalo zapisnik glavne obravnave, ki je bila opravljena 17. 9. 1999. Iz njega izhaja, da predsednica senata pritožnika in soobtožencev ni izrecno obvestila, da se glavna obravnava začenja znova, česar pa, v nasprotju s pritožnikovimi trditvami, ne zahteva niti ZKP. Iz zapisnika sporne glavne obravnave je tudi razvidno, da je predsednica senata glavno obravnavo začela z ugotavljanjem navzočnosti vabljenih in s preverjanjem istovetnosti obdolžencev, čemur je sledil pouk o pravicah skladno s 320. členom ZKP ter branje obtožnice skladno s 321. členom ZKP. Vsi obdolženci, med njimi tudi pritožnik, so izjavili, da obtožnico razumejo, branili pa so se z zagovorniki, ki so bili na sporni glavni obravnavi tudi navzoči. Temu je sledil zagovor obdolžencev in dokazovanje. Glede na takšen potek glavne obravnave in glede na dejstvo, da je obdolženca zastopala zagovornica, ki je bila navzoča, je očitno, da je bilo obrambi jasno, da se glavna obravnava začenja znova, predsednica senata pa je pritožnika tudi obvestila, kakšne pravice mu gredo in katera dejanja lahko opravi. Ta pouk je pritožnik po lastni izjavi tudi razumel. Zato je očitno, da z izpodbijanim stališčem Vrhovnega sodišča ni bila kršena pritožnikova pravica iz prve alineje 29. člena Ustave.