TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je točki IX izreka) potrdi.

Sklep o tem, da je posamezno zemljišče pripadajoče, je treba vedno utemeljiti z dveh vidikov: dejanskega in pravnega. Dejanski vidik je v funkcionalni povezanosti zemljišča s stavbo, in sicer gre za tisto zemljišče, ki je bilo namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe. Pravni vidik pa odraža nekdanjo pravno (akcesorno) povezanost pravic na takem zemljišču s pravicami na stavbi. In le dejanski vidik se v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča dokazuje upoštevajoč merila, ki jih določa 43. člen ZVEtL-1. Povedano drugače: ugotovitev, da je določeno zemljišče, ob upoštevanju zakonskih meril, bilo namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, samo po sebi še ne pomeni, da je last lastnika stavbe. Zakon je sicer, upoštevajoč tipične primere in tipično (pričakovano) pogodbeno voljo ter običajen namen pogodbe o prenosu lastninske pravice na stavbi (da se prenese skupaj z zemljiščem, potrebnim za njeno redno rabo), v prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 določil zakonsko domnevo, da je na pridobitelja stavbe (oziroma posameznih delov v njej) prešla tudi lastninska pravica na pripadajočem zemljišču, vendar pa je ta domneva izpodbojna. To pomeni, da lahko tisti, ki v postopku trdi, da je bila volja strank drugačna, to dokaže.

Po letu 1997 je bilo mogoče (in dopustno), da si je lastnik stavbe, ki še ni bila v etažni lastnini, ob njeni odtujitvi, v lasti zadržal del pripadajočega zemljišča.