TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Knjigovodska listina je verodostojna, če lahko na njeni podlagi strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnem dogodku, popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Če narave in obsega poslovnega dogodka ni mogoče spoznati popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov, gre za neverodostojno listino, vpis v poslovne knjige na njeni podlagi pa je v nasprotju s SRS. Če nastane dvom v verodostojnost računa, mora tisti, ki uveljavlja posamezne poslovne dogodke, dokazati, da se račun nanaša na dejansko opravljeno dobavo.

Skladno s 63. in 67. členom ZDDV-1 ter po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, ki sledi stališčem SEU, sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Breme dokazovanja, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija povezana z goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV, je na strani davčnega organa. V obravnavanem primeru je po presoji sodišča že neizkazanost storitev po prejetih računih zadostna podlaga (tudi) za to, da se tožeči stranki odbitek vstopnega DDV ne prizna.