TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"I. Odpravita se odločba tožene stranke št. ... z dne 16. 6. 2023 in odločba tožene stranke št. ... z dne 21. 12. 2022 v delu, da se obdobje od 1. 9. 1990 do 30. 9. 1994 ne všteje v zavarovalno dobo.

II. Tožeči stranki se čas poklicne rehabilitacije od 1. 9. 1990 do 30. 9. 1994 prizna v zavarovalno dobo.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 646,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 274,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Kot poklicna rehabilitacija se po določbi 131. člena ZPIZ-2 izjemoma šteje tudi čas, ko oseba še ni vključena v delovni proces. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri tožniku ne gre (niti ne more iti) za poklicno rehabilitacijo po določbah 70. člena ZPIZ-2 oziroma v času nastanka invalidnosti veljavne zakonodaje. Tožnik je bil ob nastanku invalidnosti mladoleten in tako ni bil vključen v delovni proces. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe ZIUOM, ki je veljal v času srednješolskega izobraževanja tožnika, zmotno pa je zaključilo, da v okoliščinah konkretnega primera ne gre za poklicno rehabilitacijo po določbah tega zakona.

Pritožba utemeljeno opozarja, da ni pravne podlage za razlikovanje med otroki, ki so invalidi že od rojstva in tistimi pri katerih do invalidnosti pride zaradi poškodbe.