TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvodno

V zadnjih izdajah TFL Glasnika[1] sem pojasnil spremembo sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v povezavi s krediti v švicarskih frankih (CHF), razmišljal o situaciji, ko je praktično nemogoče izpeljati del sodne prakse Sodišča EU v slovenskem pravnem okolju, ter razglabljal o nepopravljivi škodi očitno okrnjenega videza nepristranosti sodnika. Odzivov je bilo precej, predvsem pozitivnih, mi je pa eden od znancev pod nos pomolil oglas ene od gospodarskih družb, specializiranih za izterjavo – kak zlobnež bi dejal »specializiranih za vzpostavitev podlage za odškodnino« – odškodnin. V oglasu, ki se mu je pojavil na Instagramu, mu ti sporočajo »dobre novice za vse, ki imate kredite v švicarskih frankih« in »banke poplačujejo kreditojemalce v frankih«, sklicujoč se na časopisne objave bolj ali manj (ne)resnih medijev in oktobrsko sodbo Vrhovnega sodišča RS. Gre za junijsko objavo, da ne bo pomote. Navedeno pa me je spodbudilo, da mu predstavim, da komercialno usmerjeni pač izkoriščajo asimetrijo informacij. In da je bila v začetku maja izdana sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 75/2024, ki kaže, da razum (tudi pri teh za javnost zelo občutljivih vprašanjih) lahko prevlada.

V tej sodbi je Vrhovno sodišče potegnilo jasno črto: potrošniki ne morejo pričakovati, da bodo desetletje po podpisu in odplačilu kreditne pogodbe – z vsem, kar ta prinaša – nenadoma »odkrili«, da so bili ogoljufani, in zahtevali vračilo denarja, kot da gre za nekakšen retroaktivni bonus. Sodba opozarja, da se na zastaranje lahko sklicujejo tudi banke.[2]

2. Kontekst: kredit v švicarskih frankih – tveganje, ki ni bilo brez opozoril

Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Ips 75/2024 predstavlja pomemben mejnik v razumevanju začetka teka zastaralnega roka za kondikcijske zahtevke, ki izvirajo iz nične pogodbe, sklenjene v potrošniškem razmerju. Gre za primer, v katerem je kreditojemalec izpodbijal valutno klavzulo v švicarskih frankih, pri čemer je zatrjeval, da je bil zaradi neustreznega obveščanja banke finančno prikrajšan. Leta 2006 je tožnik z banko sklenil kreditno pogodbo v evrih, ki jo je leto pozneje – prostovoljno, seveda – z aneksom spremenil v kredit v CHF. Obrestna mera se je spremenila iz EURIBOR na LIBOR, marža pa je ostala nespremenjena. Zaradi neugodnih tečajnih razlik in posledičnega povečanja obveznosti je tožnik leta 2010 podpisal drugi aneks, s katerim je kredit ponovno konvertiral v evre. Leta 2016 je vložil tožbo, s katero je zahteval vračilo preplačanih zneskov in obresti, skupaj več kot 100.000 EUR.

Ključno pravno vprašanje je bilo, kdaj začne teči zastaralni rok za kondikcijski zahtevek, ki temelji na nični pogodbi. Ali zadošča, da je potrošnik seznanjen z negativnimi finančnimi posledicami pogodbe, ali mora razumeti tudi njeno pravno ničnost.

3. Sodna realnost: zastaranje ni le formalnost in pravna varnost ni enosmerna ulica

Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da:

• začetek teka zastaranja ni nujno vezan na trenutek plačila (kot izhodiščno določa 190. člen OZ), temveč na trenutek, ko potrošnik zazna svoje prikrajšanje in dejanske okoliščine, ki kažejo na neupravičenost tega prikrajšanja;[3]
• v konkretnem primeru je bil to čas sklenitve drugega aneksa (2010), saj je tožnik takrat že vedel, da je bil z aneksom št. 1 finančno prikrajšan in da banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti;
• nepremagljive ovire, ki bi lahko zadrževale tek zastaranja, po oceni sodišča niso več obstajale, saj bi se potrošnik ob skrbnem ravnanju lahko obrnil na pravnega strokovnjaka;
• petletni zastaralni rok (346. člen OZ) je bil ocenjen kot dovolj dolg, da ni kršil načela učinkovitosti iz Direktive 93/13/EGS.

Vrhovno sodišče je torej odločilo, da je bil tožnikov zahtevek zastaran. Zakaj? Ker je že leta 2010 vedel, da je bil finančni učinek drugačen od pričakovanega. Ni potreboval sodne prakse Sodišča EU, da bi razumel, kaj se je zgodilo. Ni potreboval desetletja razmisleka. Potreboval je le osnovno skrbnost – in pravno pomoč, če je bil v dvomih. Sodišče je jasno povedalo: pet let je dovolj. Če v tem času ne ukrepaš, ne moreš pričakovati, da boš desetletje pozneje zmagoslavno prišel po »svoj denar«.

Potrošniki imajo pravico do zaščite, a ta zaščita ni brezmejna. Če bi sodišče dopustilo, da zastaranje začne teči šele, ko potrošnik »ugotovi« ničnost pogodbe – kar lahko traja desetletja – bi to pomenilo, da pogodbe nikoli ne bi bile dokončne. Banke bi bile izpostavljene neskončnim zahtevkom, pravna varnost pa bi postala prazna fraza.

4. Sklepno

V sodbi Vrhovno sodišče potrjuje, da mora biti razlaga pravil o zastaranju v potrošniških razmerjih ustavnoskladna, konvencijskoskladna in skladna s pravom EU, vendar tudi uravnotežena. Potrošnik ima pravico do zaščite, a tudi dolžnost, da ob zaznavi težav pravočasno ukrepa. Vrhovno sodišče je s tem primerom utrdilo pravno prakso, ki bo pomembna za številne podobne primere v prihodnosti, z večplastnimi posledicami:

1. Potrošniško varstvo: Vrhovno sodišče priznava potrebo po razumnem času za razumevanje pravnega položaja, vendar hkrati poudarja dolžnost skrbnega ravnanja potrošnika.
2. Pravna varnost: Sodba preprečuje možnost neomejenega uveljavljanja zahtevkov iz ničnih pogodb, kar bi ogrozilo stabilnost pravnega prometa.
3. Skladnost s pravom EU: Sodišče se je izrecno sklicevalo na sodbe SEU (npr. C-698/18, C-699/18), vendar je zavrnilo poskuse razširitve njihovega pomena na način, ki bi omogočil neskončno zadrževanje zastaranja.[4]

Sodba v zadevi II Ips 75/2024 je po mojem mnenju jasna: če si podpisal pogodbo, jo razumel, jo izpolnjeval in nato še sam predlagal spremembo pogojev, ne moreš desetletje pozneje trditi, da si bil žrtev. Vrhovno sodišče je s to sodbo postavilo mejo med legitimnim varstvom potrošnikov in poskusi izigravanja sistema. Potrošniki imajo pravico do varstva – a tudi dolžnost minimalne skrbnosti. In kdor je toliko let spal, naj ne pričakuje, da bo na sodišču sedaj uspel.

Opombe:

[1] Glej Boštjan Koritnik: Bedak Boštjan, ki sem vzel kredit v evrih, v: TFL Glasnik, št. 18/2025, 27. maj 2025, Boštjan Koritnik: Hoteli so kredit, dobili pa (bodo?) brezplačen kredit, v: TFL Glasnik, št. 20/2025, 3. junij 2025, in Boštjan Koritnik: Videz pristranosti v sodstvu – kot doping, ki zbriše vse športne rezultate, v: TFL Glasnik, št. 21/2025, 11. junij 2025.

[2] Glej STA: Denarni zahtevek kreditojemalca v frankih zavrnjen zaradi zastaranja, 13. junij 2025.

[3] Da ne bo pomote, to je bilo že prej jasno, tj. subjektivni začetek teka zastaranja za obogatitvene zahtevke ni rezultat te sodbe.

[4] S tem v zvezi je zelo pohvalno, da je Vrhovno sodišče RS (predlog II Ips 14/2025) na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije Sodišču Evropske unije zastavilo predhodno vprašanje: »Ali je v nasprotju s členoma 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah sodna razlaga nacionalnega prava, po kateri lahko sodišče pri odločanju o kondikcijskem zahtevku potrošnika v zvezi z vzajemno izpolnjeno nično pogodbo o hipotekarnem kreditu v tuji valuti, v primeru, ko banka glede pomanjkljivih pojasnil o valutnem tveganju ni ravnala nepošteno v subjektivnem smislu in pogodba ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom, banki naloži, da mora potrošniku vrniti razliko med seštevkom plačanih obrokov kredita v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka ter zneskom kredita v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika, zmanjšano za ustrezno nadomestilo za uporabo posojenega kapitala?«