TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in še niso vložili prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Uredbe Dublin III in se odločijo, da bodo v Republiki Hrvaški izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, pač pa je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, torej tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

Pritožnik ni pojasnil, katere naj bi bile tiste javno dostopne informacije o pomanjkljivostih hrvaškega sistema mednarodne zaščite, ki bi bile ob upoštevanju prej navedenega relevantne za njegov položaj, in zaradi katerih bi se dokazno breme prevalilo na toženko oziroma s katerimi tovrstnimi informacijami bi bila (oziroma bi morala biti) toženka seznanjena. Konkretizirano ne zatrjuje niti tega, da bi takšne informacije navedel v postopku, zato ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru M.S.S., kjer so bile tovrstne informacije belgijskim organom znane oziroma bi jim morale biti znane. Iz istega razloga ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodbo Sodišča EU v zadevi C-392/22. Iz nje namreč izhaja, da mora država članica na lastno pobudo upoštevati upoštevne informacije v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici, s katerimi je seznanjena ali zanje mora vedeti, oziroma sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je nevarnost obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah dejanska.