TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
V prometnem škodnem dogodku za oprostitev odgovornosti imetnika
motornega vozila ni zadosti le, da je ravnanje oškodovanca, zaradi
katerega je oškodovanec ovira za vožnjo motornega vozila,
nepričakovano v smislu 45. člena zakona o temeljih varnosti cestnega
prometa (Ur.l. SFRJ, št. 63/80 in 4/81); potrebno je še dvoje, da je
namreč škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca in da se
posledicam tega dejanja imetnik motornega vozila ni mogel izogniti
niti jih odstraniti (2. odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih
razmerjih).
V naselju je treba običajno računati z otroci vseh starosti in tudi s
tem, da se zadržujejo neposredno ob cesti, ne glede na to, ali je
obcestno zemljišče prazno in pregledno ali pa je zaradi ograj,
grmovja ipd. nepregledno. Vozniki motornih vozil so dolžni
prilagoditi hitrost vožnje skozi naselje predvsem tipu naselja (ali
dela naselja) kot celote, še posebej pa tudi bližini posameznih hiš
(npr. stoječih tik ob cesti) in podobnim posebnostim delov naselja,
objektov ipd.)

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek mld. tožnice za
povračilo nepremoženjske škode, ki jo je ta pretrpela zaradi posledic
prometne nesreče z dne 17.9.1982. To odločitev je utemeljilo z
ugotovitvijo, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati nobene
kršitve predpisov pri njegovi vožnji in mu naprtiti najmanjše
malomarnosti pri njegovem ravnanju. Nesrečo je zakrivila s svojim
ravnanjem mld. tožnica sama.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot
neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje z utemeljitvijo,
da zavarovanec tožene stranke na cesti v ugotovljenih okoliščinah ni
mogel pričakovati mld. tožnice.
Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo
zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne
uporabe materialnega prava. V njej je poudarila, da je do prometne
nesreče prišlo v naselju, kjer je očitna možnost, da na cesto stopijo
otroci ali starejši ljudje. Take ovire so zato predvidljive in bi
voznik moral temu prilagoditi hitrost.
Revizijsko sodišče je reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč
druge in prve stopnje ter vrnilo zadevo prvemu sodišču v novo
sojenje. V razlogih svojega sklepa je med drugim navedlo:
Tožeča stranka utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe
materialnega prava in zlasti utemeljeno graja stališče sodišča druge
stopnje, da bi bilo vozniku (tj. zavarovancu tožene stranke) mogoče
očitati prometnim razmeram neprilagojeno vožnjo le v primeru, če bi
se izkazalo, da je oškodovanka pred škodnim dogodkom na cesti stala
ali pa ob cesti hodila, ker bi tedaj voznik mogel pričakovati, da bo
prečkala cesto, ne da bi se prej prepričala, če je cesta prosta. To
stališče temelji na preširoki razlagi oprostitve odgovornosti
imetnika nevarne stvari po 2. in 3. odstavku 177. člena Zakona o
obligacijskih razmerjih (ZOR). Določbe 177. člena ZOR predstavljajo
izjeme ob uzakonjeni objektivni odgovornosti imetnika nevarne stvari
kot načelu. Zato jih je treba, kakor vsako izjemo od pravnega načela,
ozko razlagati.
Imetnik nevarne stvari je prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda
nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel
pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti
(2. odstavek 177. člena ZOR). Oprostitev odgovornosti pa je lahko
tudi le delna, če je namreč oškodovanec deloma kriv za škodo (3.
odstavek 177. člena ZOR), oziroma je deloma sam povzročil škodo
(kadar gre za oškodovanca, pri katerem ni mogoče govoriti o krivdi,
npr. za otroka).
Stališče, da mora voznik vožnjo prilagoditi razmeram, tako da vozilo
lahko pravočasno ustavi pred oviro, ki jo je v danih okoliščinah
mogoče pričakovati - je s stališča odškodninskega prava neustrezno
ozko. Temelji namreč na cestno-prometnem predpisu o prilagoditvi
hitrosti vožnje prometnim razmeram (45. člen Zakona o temeljih
varnosti cestnega prometa, ZTVCP, Ur.l. SFRJ, št. 63/80 in 4/81).
Določba že citiranega 2. odstavka 177. člena ZOR je - presojano s
stališča voznika motornega vozila - strožja: imetnik nevarne stvari
je prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno
zaradi dejanja oškodovanca (ali koga tretjega), ki ga ni mogel
pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.
Večja strogost te določbe je v naslednjem: za oprostitev odgovornosti
imetnika nevarne stvari ni zadosti le, da je ravnanje oškodovanca
(zaradi katerega je oškodovanec npr. ovira za vožnjo motornega vozila
v smislu 45. člena ZTVCP) nepričakovano; potrebno je še dvoje - da je
namreč škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca in da se
posledicam tega dejanja imetnik nevarne stvari (npr. motornega
vozila) ni mogel izogniti niti jih odstraniti.
Sodišče druge stopnje se je v svojih pravnih stališčih ukvarjalo le z
vprašanjem, ali je bilo dejanje oškodovanke - prečkanje ceste, med
katerim je zavarovanec tožene stranke z avtomobilom trčil v mld.
tožnico - dejanje, ki ga je bilo mogoče pričakovati ali ne. Z drugima
dvema vprašanjema, z nemožnostjo, izogniti se posledicam tega
oškodovankinega dejanja, in z vprašanjem izključne vzročne zveze med
oškodovankinim dejanjem in obravnavano škodo, pa se sodišče druge
stopnje ni ukvarjalo. To je tudi razumljivo, ko pa v dejanskem
stanju, ugotovljenem na prvi stopnji ob čisto drugačnem (krivdnem)
izhodišču odškodninske odgovornosti, za celotno potrebno pravno
presojo ni imelo zadostne dejanske podlage. Tako pa se izkaže, da je
tudi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni
presojalo vseh okoliščin, katere je treba upoštevati ob oceni, ali je
imetnik nevarne stvari prost odgovornosti zaradi dejanja oškodovanca
- pod pogoji 2. odstavka 177. člena ZOR.
Iz vsega doslej navedenega sledi utemeljenost revizije tožeče
stranke, kateri je bilo treba ugoditi na podlagi 2. odstavka 395.
člena ZPP, torej z razveljavitvijo sodb prve in druge stopnje ter
vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje podrobneje
razčistiti in oceniti vse okoliščine, ki so pomembne za presojo, ali
je podana podlaga za popolno oprostitev tožene stranke odškodninske
odgovornosti (2. odstavek 177. člena ZOR) ali pa le podlaga za delno
oprostitev odgovornosti (po 3. odstavku 177. člena ZOR) in v kakšnem
obsegu - takšnem, kot ga zatrjuje in s tožbo uveljavlja tožeča
stranka, ali drugačnem. Zato bo treba dopolniti dokazni postopek
zlasti z ogledom (če ne bo takega dokaznega predloga strank, potem na
podlagi 3. odstavka 7. člena ZPP), ki bo omogočil - skupaj z
upoštevanjem podatkov kazenskega spisa Kpr 186/83 in izvedenskega
mnenja Zavoda za vještačenja Zagreb - sodišču celovito presojo, ali
je zavarovanec tožene stranke mogel pričakovati prihod otroka na
cesto in njegovo prečkanje ceste tam in tako, kot je to dejansko
storila mld. tožnica, ali pa je res to ravnanje mld. tožnice
predstavljalo dogodek, ki ga zavarovanec tožene stranke (v smislu 2.
odst. 177. čl. ZOR) ni mogel pričakovati in se tudi ne izogniti
njegovim posledicam ali jih odstraniti - in še naprej, ali je res
obravnavana škoda nastala izključno zaradi dejanja mld. tožnice, ali
pa je mld. tožnica le delno povzročila nastanek obravnavane škode (v
smislu 3. odst. 177. čl. ZOR). Ogled je potreben za celovito presojo
prometne situacije ob obravnavanem škodnem dogodku zlasti zato, ker
pravkar ponovno navedenega vprašanja ni mogoče razrešiti zgolj na
podlagi podatkov o neposredni okolici kraja prometne nesreče, ampak
le na podlagi poznavanja širše lokacije te nesreče: gre za naselje,
pomembna je njegova strnjenost, bližina hiš glede na cesto, urejenost
in predvsem preglednost obcestnega zemljišča nasploh, zlasti pa v
širšem krogu okoli kraja prometne nesreče. Jasno je namreč, da
vozniki motornih vozil prilagajajo in so dolžni prilagoditi hitrost
vožnje skozi naselje predvsem tipu naselja (ali dela naselja) kot
celote, še posebej pa tudi bližini posameznih hiš (npr. stoječih tik
ob cesti) in podobnim posebnostim posameznih delov naselja, objektov
ipd.