TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Iz stališč SEU ni mogoče sklepati, da pristojni organi držav članic EU v upravnem sporu v zvezi z odločanjem o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Imajo pa države članice na tem področju procesno avtonomijo - da se torej lahko same odločijo, ali bodo s svojimi notranjimi postopkovnimi predpisi v teh primerih določile eno- ali dvostopenjsko sodno varstvo, pri čemer morajo upoštevati le, da pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti).

Takoj ko je pritožba oziroma dvostopenjsko sodno varstvo v zakonu predvideno, pa je neizogibno tudi, da pravica do pritožbe pripada obema strankama upravnega spora, ki imata, ne glede na to, da je ena stranka državni organ, druga pa posameznik, v procesnem smislu še zmeraj položaj enakopravnih strank.

V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine. Pri tem je upoštevna le prosilčeva posebej huda duševna ali fizična bolezen, izkazana pa mora biti tudi nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja.Navedeno pomeni, d ani vsaka duševan bolezen upoštevna z vidika varstva pravic, ki jih zagotavljata 3. člen EKČP in 4. člen Listine EU, treba je ugotoviti, ali gre za hudo bolezen in ali je izkazana nevarnost za poslabšanje bolezni.