TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Vrelec, v katerem nastaja takšna koncentracija ogljikovega dioksida,
ki je nevarna za zdravje in življenje ljudi, je nevarna stvar, saj
opisane lastnosti vrelca pomenijo povečano nevarnost za nastanek
škodljivih posledic.
Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, velja domneva, da ta
škoda izvira iz te stvari, in je za to škodo imetnik nevarne stvari
odgovoren ne glede na krivdo (objektivna odgovornost), razen če
dokaže, da nevarna stvar ni bila vzrok škode (173. člen in 1.
odstavek 174. člena ZOR). Dokazno breme, da škoda ni v vzročni zvezi
z nevarno stvarjo, nosi torej imetnik nevarne stvari.
Imetnik nevarne stvari se ne oprosti odgovornosti že, če dokaže, da
je do škode prišlo zaradi ravnanja oškodovanca, temveč mora nadalje
dokazati, da takšnega ravnanja oškodovanca ni mogel pričakovati in se
njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 177.
člena ZOR). Samo okoliščina, da je oškodovancu znana nevarna lastnost
stvari, tako ne izključuje odgovornosti imetnika.

Sodišče prve in druge stopnje sta zavrnili zahtevke tožnikov, da jim
morajo tožene stranke plačati odškodnino za škodo, ki so jo pretrpeli
zaradi smrti pokojnega moža in očeta. Ugotovili sta, da odgovornost
toženih strank ni podana, ker je pokojni zaznal nevarnost in se je
kljub temu sam napotil v vrelec. Zato sta šteli, da ni vzročne zveze
med opustitvijo varstvenih ukrepov in smrtjo pokojnega.
Proti sodbi sodišča druge stopnje so tožniki vložili revizijo, v
kateri so med drugim uveljavljali tudi revizijski razlog zmotne
uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je reviziji ugodilo,
sodbi obeh sodišč razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje
v novo sojenje.
V razlogih sklepa je navedlo:
Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v vrelcu nastajala visoka
koncentracija ogljikovega dioksida, kakor tudi, da sta v tem vrelcu
umrli že dve osebi. Na temelju teh ugotovitev revizijsko sodišče
zaključuje, da je takšen vrelec nevarna stvar, saj opisane lastnosti
vrelca pomenijo povečano nevarnost za nastanek škodljivih posledic.
Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, velja domneva, da ta
škoda izvira iz te stvarii, in je za to škodo imetnik nevarne stvari
odgovoren ne glede na krivdo (objektivna odgovornost) razen, če
dokaže, da nevarna stvar ni bila vzrok škode (173. člen in 1.
odstavek 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur.l. SFRJ, št.
29/78 in 39/85 - v nadaljevanju ZOR). Dokazno breme, da škoda ni v
vzročni zvezi z nevarno stvarjo, nosi torej imetnik nevarne stvari,
kar v obravnavanem primeru pomeni, da morajo tožene stranke oz.
tiste, ki je imetnik nevarne stvari, dokazati, da je do smrti
pokojnega prišlo zaradi drugih vzrokov (na primer oslabitve srca) in
ne zaradi zastrupitve s plinom.
Imetnik nevarne stvari je prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda
nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel
pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti
(2. odstavek 177. člena ZOR). Imetnik nevarne stvari se zato ne
oprosti odgovornosti že, če dokaže, da je do škode prišlo izključno
zaradi ravnanja oškodovanca, temveč mora nadalje dokazati tudi, da
takšnega ravnanja oškodovanca ni mogel pričakovati in se njegovim
posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Samo okoliščina, da je
oškodovancu znana nevarna lastnost stvari, tako ne izključuje
odgovornosti imetnika kot to zmotno zaključujeta sodišči prve in
druge stopnje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, sodišči prve
in druge stopnje nista ugotavljali, ali je bilo ravnanje pokojnega
mogoče pričakovati, torej ali je bilo glede na navade prebivalcev v
okolici vrelca mogoče pričakovati, da ljudje hodijo v vrelec in ali
je bilo mogoče škodo zaradi nevarnih lastnosti vrelca preprečiti z
ustreznimi varnostnimi ukrepi, ki bi onemogočali dostop do vrelca. V
kolikor imetnik nevarnega vrelca v postopku ne bo uspel dokazati vseh
zgoraj opisanih okoliščin, zato ne bo mogoče šteti, da je prost
objektivne odgovornosti za škodo.
Ker sodišči prve in druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega
prava nista ugotovili vseh pravno pomembnih dejstev, je revizijsko
sodišče reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč prve in druge
stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2.
odstavek 395. člena ZPP).