TFL Vsebine / TFLGlasnik

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu št. 415-153-94 z dne 30. oktobra 2007, z notarskim zapisom navedene pogodbe kot sporazumom o zavarovanju terjatve SV št. 824/2007 z dne 7. novembra 2007. Toženka kot kreditodajalka je prvemu tožniku kot kreditojemalcu podelila kredit v znesku 184.833 CHF, tožnik se je zavezal vrniti kredit v 360 mesečnih obrokih – prvi obrok je zapadel v plačilo 30. novembra 2007, zadnji obrok pa 31. oktobra 2037. Kreditna pogodba je bila sklenjena za dobo 30 let. Med izvrševanjem kreditne pogodbe se je spremenil devizni tečaj, zaradi znižanja tečaja evra v primerjavi s CHF. Anuiteta, ki jo je bil tožnik obvezan plačevati, se je izredno in nesorazmerno povišala.

To je bila osnova za vložitev tožbe. Tožeča stranka je pojasnjevala, da je tožena stranka ni ustrezno in kakovostno poučila o možnostih naknadnih sprememb višine nadaljnjih anuitet. Tožena stranka ni predložila natančnega prospekta o vseh možnih gibanjih sprememb in dvigu anuitet za ves čas njihovega plačevanja do 31. oktobra 2037. Tožeča stranka je tožbo utemeljila z določili 23. in 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Tožena stranka je dolžna v skladu z navedenim zakonom navesti vsa mogoča nihanja menjalnih tečajev in njihove učinke, jasno obvestiti tožnika o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanje menjalnih tečajev, in pregledno pojasniti konkretne mehanizme.

Vrhovno sodišče RS je s sodbo II Ips 54/2023 z dne 20. septembra 2023 ugodila reviziji in odločilo, da se ugotovi ničnost pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu št. 415-153-94 z dne 30. oktobra 2007 in notarskega zapisa navedene pogodbe ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 824/2007 z dne 7. novembra 2007. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, ki ji jo nalagata 23. in 24. člen ZVPot, in sta zato nična celotna pogodba št. 415- 153-94 ter notarski zapis.

Razen sodbe VS RS II Ips 54/2023 nimam nobenih drugih dokumentov, zato se ne bom ukvarjal z vsebino ničnosti in z njo povezanimi ravnanji strank.

Poudaril bi naslednje: iskrene čestitke in pohvale odvetnikom, ki so zastopali tožečo stranko in pravdo dobili. Sodba VS RS II Ips 54/2023 je prekinila prakso, ko so bila sodišča naklonjena bankam.

V ta namen bom pojasnil primer, ki sem ga obravnaval v času, ko evro še ni bil uveden. Stranki sta sklenili kreditno pogodbo, s katero je banka dala kreditojemalcu posojilo v znesku 10.000.000 SIT (kar je ustrezalo približno 100.000 DEM). Kredit je bil zavarovan s hipoteko, ki jo je dala tretja oseba kot zastavitelj, kreditna pogodba je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa za dobo približno 10 let. V kreditni pogodbi so bili navedeni posamezni obroki, anuiteta, višina in zapadlost. V primeru neizpolnitve – neplačevanja anuitet – je pogodba določala: »Če stranka ne plača enega obroka, je kreditodajalec upravičen zahtevati celotno plačilo nadaljnjih obrokov in poleg rednih pogodbenih obresti obračunati zamudne obresti po 0,3-odstotni mesečni obrestni meri z obrestno obrestnim računom in revalorizacijo.«

Kreditojemalec je posojilo prejel in ga ni plačeval. Banka je vložila izvršbo na osnovi notarskega zapisa kot verodostojne listine za ves preostali znesek zoper zastavitelja. Sodišče je predlogu ugodilo in izdalo sklep o izvršbi na osnovi vsebine notarskega zapisa.

Stranka – zastavitelj – mi je prinesla sklep o izvršbi in pripravil sem ugovor. Predvsem sem izpodbijal vsebino kreditne pogodbe, ki je določala dogovor o načinu izračuna zamudnih obresti. V ta namen sem pridobil izračun zamudnih obresti pri določeni banki. Pojasnil sem, da se v ta obračun upošteva doba štirih let kot zamuda plačila. Banka mi je poslala obračun, po bančnem izračunu je glavnica 10.000.000 SIT v štiriletni zamudi in neplačilu posojila narasla na 11.000.000.000 SIT (enajst milijard tolarjev). Izračun zamudnih obresti sem predložil sodišču. Poudaril sem, da so zamudne obresti nične. Okrajno sodišče pa je izdalo sklep, ki je moj ugovor zavrnil, in potrdilo sklep o izvršbi. Sodišča ni zanimal izračun, ampak dejstvo, da je bila kreditna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa kot verodostojne listine, in nadaljnji razlogi niso bili upoštevani. Tukaj se je moje zastopanje končalo. Moja stranka je obupala nad nadaljevanjem postopka.

Sklep

Primer, ki sem ga zapisal po spominu, a je bil vendarle del mojega poslovanja, je primer slepega zaupanja sodišč v notarske zapise in bančno izračunavanje obveznosti. Dobi se vtis, kot da so notarski akti nedotakljivi in se jih sploh ne sme spreminjati ali izpodbijati. Primer je izjemen, vendar ni osamljen.

Večkrat sem imel sorodne primere, ko sem ugovarjal ničnostnim določilom v posojilnih pogodbah z bankami. Sodišče je ugovore vedno zavrnilo. Sodišča so imela priročen izgovor, pilatovsko so si umila roke z notarskim zapisom in zadeva je bila zakonito končana.

Prelaganje pristojnosti in odgovornosti na druge je bilo prisotno tudi v insolvenčnih postopkih. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) med drugim tudi predpisuje položaj, dolžnost in pristojnost upravitelja v insolvenčnem postopku kot pristojnost sodišča. Čeprav so pristojnosti jasne, se je večkrat postopalo tako, da je bolj upravitelj vodil postopek, kot bi sodišče kakovostno nadzorovalo. Spet so sodišča prelagala odgovornost na druge.