TFL Vsebine / Pravna mnenja

PREVOD:
Ni mogoče upoštevati kot obteževalno okoliščino, da je bil obtoženec
kaznovan, na kar se sklicuje prvostopna sodba. Za ta sklep namreč v
spisu ni dokazov. Okoliščine in dejstva, ki vplivajo na odmero kazni,
se upoštevajo samo takrat, če so na glavni obravnavi pravilno
ugotovljene.
Tudi za ta odločilna dejstva velja procesno načelo vsebovano v 1.
odst. 347. čl. ZKP, da sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze,
ki so bila pretresena na glavni obravnavi. Predkaznovanost je gotovo
sama po sebi pomembna pri izbiri in odmeri ustrezne kazni -
kazenskopravne sankcije. Pomeni okoliščino o 'prejšnjem življenju
storilca', kar se upošteva po splošnih pravilih za odmero kazni po 1.
odst. 41. čl. KZJ.
Hkrati pa ta pravila zavezujejo, da se v vsakem posameznem primeru
prejšnja kaznovanost upošteva glede na storjeno dejanje, za katero se
odmerja kazen: ali je bilo prejšnje dejanje iste vrste kot novo, ali
sta bili obe dejanji storjeni iz enakih nagibov, koliko časa je
preteklo od prejšnje obsodbe, oz. od prestane ali odpuščene kazni.
Zato se brez dokaza o prejšnji kaznovanosti ne more pravilno oceniti,
ali se ta okoliščina lahko šteje za obteževalno, kot je storilo
prvostopno sodišče. Če obstaja dvom o takšnem dokazu, se mora tudi tu
uporabiti načelo in dubio pro reo.
ORIGINAL:
S druge strane nije moguće prihvatiti otežavajućom činjenicu da je
okrivljenik kažnjavan, kojse iznosi u prvostepenoj presudi. Za ovaj
zaključak u spisu nema dokaza. Okolnost i činjenice, koje su od
uticaja na odmjeravanje kazne, pripisive su samo onda ako su na
valjani način na glavnoj raspravi utvrdjene. Naime, u pogledu tih
relevantnih činjenica vrijedi takodjer procesno načelo sadržano u čl.
347. st. 1. ZKP po kojem sud zasniva presudu samo na činjenicama i
dokazima koji su izneseni na glavnoj raspravi. Ranija osudjivanost je
sigurno relevantna sama po sebi kod odabiranja i odmjeravanja
odgovarajuće krivično pravne sankcije. Ona naime spada u krug
činjenica o 'ranijem životu učinioca', koje se vrednuju po općim
pravilima o odmjeravanju kazne sadržanima u odredbi čl. 41. st. 1.
KZJ. Medjutim, ta ista pravila nalažu da se u svakom konkretnom
slučaju ranija osudjivanost utvrdjuje u odnosu na učinjeno djelo zbog
kojega se kazna odmjerava: da li se sudi za djelo iste vrste, da li
su ranije i novo djelo učinjena iz istih pobuda, koliko je vremena
prošlo od ranije osude, odnosno izdražne ili oproštene kazne.
Dakle, bez dokaza o ranijoj osudjivanosti ne može se ispravno
ocijeniti da li se ova činjenica može uzeti otežavajućom, kako je to
prvostepeni sud utvrdio. Ukoliko je takav dokaz dvojben, na njega se
takodjer mora primjeniti načelo in dubio pro reo.