STA novice / Sodišče EU opozarja na diskriminacijo pri odpustitvi ločenega zdravnika iz katoliške bolnišnice

Zahteva, naj katoliški zdravnik na vodstvenem položaju spoštuje svetost in neločljivost zakonske zveze glede na pojmovanje katoliške cerkve, ni bistvena, legitimna in upravičena poklicna zahteva, so sporočili s Sodišča EU.

V obravnavani zadevi mora sicer dokončno odločitev glede tega sprejeti nemško zvezno delovno sodišče, ki se je sicer obrnilo na Sodišče EU.

Zdravnik katoliške veroizpovedi je delal kot vodja oddelka interne medicine v bolnišnici v nemškem Düsseldorfu, ki jo upravlja nemška družba z omejeno odgovornostjo, ki je pod nadzorom katoliškega nadškofa v Kölnu.

Ko je družba izvedela, da je zdravnik po razvezi s prvo ženo, s katero se je poročil v katoliškem obredu, sklenil novo civilno zakonsko zvezo, ki po kanonskem pravu ni veljavna, so ga odpustili. Družba je menila, da je s poroko bistveno kršil dolžnost lojalnosti, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi.

Zdravnik je odpoved delovnega razmerja izpodbijal pred nemškimi delovnimi sodišči, pri čemer je trdil, da njegova sklenitev nove zakonske zveze ni veljaven razlog. Meni, da je bilo kršeno načelo enakega obravnavanja, ker za vodjo oddelka, ki je pripadnik druge vere ali ni pripadnik nobene vere, nova sklenitev zakonske zveze ne bi imela nobenih posledic za delovno razmerje.

V tem okviru je nemško zvezno delovno sodišče Sodišče EU prosilo za razlago direktive o enakem obravnavanju, ki načeloma prepoveduje diskriminacijo delavca zaradi njegove vere ali prepričanj, pri čemer pod nekaterimi pogoji cerkvam in drugim organizacijam, katerih etika temelji na veri ali prepričanju, dopušča, da od svojih zaposlenih zahtevajo delovanje v dobri veri in lojalno do te etike.

Sodišče EU je v sodbi z današnjim dnem odločilo, da mora biti odločitev cerkve ali druge organizacije, katere etika temelji na veri ali prepričanju, predmet učinkovitega sodnega nadzora. Nacionalno sodišče, ki obravnava primer, pa se mora pri nadzoru prepričati, ali vera ali prepričanje glede na naravo zadevnih poklicnih dejavnosti pomeni bistveno, legitimno in upravičeno poklicno zahtevo glede na navedeno etiko.

Sodišče EU meni, da strinjanje z opredelitvijo poroke ni bistveni pogoj za opravljanje dejavnosti tožnika, kar potrjuje okoliščina, da so bila podobna delovna mesta zaupana delavcem, ki niso katoliške veroizpovedi in za katere tako ni veljala enaka zahteva delovanja v dobri veri in lojalno do etike družbe IR.

Sodišče ob tem ugotavlja še, da je prepoved vsakršne diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja zavezujoča kot splošno načelo prava unije in sama po sebi zadostuje, da je posameznikom podeljena pravica, na katero se lahko sklicujejo v sporu s področja, ki je zajeto s pravom unije.

Primer je bil na nemških sodiščih tri leta. Kot navaja portal Deutsche Welle, bo razsodba Sodišča EU vplivala na odnos med nemško državo in delodajalci, ki jih vodijo cerkve. Nemška ustava namreč cerkvam in ustanovam, ki jim pripadajo, daje pravico do samoodločbe, ki jim omogoča, da v določenih mejah neodvisno upravljajo svoje zadeve, s tem pa tudi odpuščajo zaposlene, ki kršijo cerkvena pravila.