STA novice / Šketa poslal v ustavno presojo določbi o uničenju izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov

Generalni državni tožilec je vložil zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena zakona o kazenskem postopku.

Kot so zapisali v sporočilu za javnost, ustava v 135. členu državnemu tožilcu nalaga, da v imenu javnega interesa izvaja kazenski pregon zoper storilce kaznivih dejanj, ki posežejo v pravno zavarovane dobrine. Izpodbijani določbi, ki napotujeta na sklep, da je že po dveh letih treba uničiti izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov, tudi če zaradi objektivnih razlogov državni tožilec še ni mogel vložiti ustreznega akta, pa "de facto in de iure vplivata na izvrševanje kazenskega pregona".

Dodali so, da je tako onemogočen učinkovit kazenski pregon storilcev najtežjih kaznivih dejanj, kaznivih dejanj širših razsežnosti, gospodarskih in korupcijskih kaznivih dejanj, kaznivih dejanj z mednarodnim elementom, organiziranega kriminala, terorizma ter drugih družbeno najnevarnejših in škodljivih kaznivih dejanj. Prav tako je po navedbah vrhovnega državnega tožilstva onemogočeno tudi učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin oškodovancev oziroma žrtev, ki ga lahko nudi kazenskopravno varstvo.

Ob tem so pojasnili, da se v EU sistemi kazenskega pravosodja držav članic, ki izvirajo v različnih pravnih kulturah skladno z ustavnimi tradicijami, precej razlikujejo. Državni tožilci v okviru mednarodne pravne pomoči v kazenskih zadevah redno sodelujejo s pravosodnimi organi tujih držav članic pri pregonu storilcev kaznivih dejanj z mednarodnim elementom. Primerjalno gledano nobena od držav članic EU nima primerljive pravne ureditve s slovensko pravno ureditvijo. Dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, se uničijo le, kadar niso pomembni za kazenski postopek, ko se državni tožilec ne odloči za kazenski pregon, ko se kazenski postopek konča z obsodbo in ko ni več možnosti pritožbe.

Nam najbližja avstrijska ureditev se sicer ukvarja z dolžino trajanja predkazenskega postopka, ki se lahko tudi podaljšuje, vendar pa posebej za izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov ne določa nikakršnega roka, s potekom katerega bi se dokazi morali uničiti, so še zapisali na vrhovnem državnem tožilstvu in dodatno opozorili, da roki, ki se nanašajo na dolžino predkazenskega postopka, ne tečejo, če gre za zadeve, ki so povezane z mednarodnopravno pomočjo. Nekatere države pa dokaze hranijo tudi po končanem kazenskem postopku oziroma jih uničijo takoj, ko je jasno, da dokazi niso več potrebni za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivega dejanja ali za preprečitev nevarnosti.