STA novice / Evropski nalog za prijetje najpogostejši instrument sodelovanja držav EU v kazenskih zadevah

Povprečen čas od pridržanja do izročitve osumljenca ali obtoženca brez njegovega privoljenja se je nižal iz 56 dni leta 2015 na 50 dni leta 2016. Leta 2017 je bil povprečen čas do izročitve 40 dni. Pred uvedbo naloga je bil povprečen čas do izročitve približno leto dni.

Komisarka za pravosodje, varstvo potrošnikov in enakost spolov Vera Jourova je dejala, da zaradi evropskega naloga za prijetje državljani EU živijo varneje. Dodala je, da "ne glede na to, kje v Evropi se zločinci in teroristi skrijejo, jih bomo pripeljali pred roko pravice" in da "to dokazuje, da je EU osnovana na vzajemnem zaupanju in pravni državi". Izpostavila je, da je uspeh tega instrumenta odvisen od sodelovanja evropskih in nacionalnih oblasti.

Če se je osumljenec strinjal z izročitvijo, je ta leta 2017 trajala povprečno 15 dni. Najhitreje je potekala v Luksemburgu, en dan, najdlje pa na Finskem, 32 dni. Brez privoljenja je trajala izročitev v EU povprečno 40 dni, najhitreje v Romuniji, 11 dni, najdlje pa v Italiji, 90 dni.

Leta 2016 je bilo izdanih 16.636 evropskih nalogov za prijetje, leta 2017 pa 17.491. Leta 2005 je bilo izdanih recimo zgolj 6894 nalogov. Leta 2017 je bilo med državami izročenih več kot 7000 oseb, osumljenih hudih kaznivih dejanj in terorizma.

Evropski nalog za prijetje je lahko izdan, če je oseba obtožena zločina, za katerega je zagrožena najmanj enoletna zaporna kazen. Prav tako je lahko izdan, če je bil obsojenec obsojen na vsaj štiri mesece zaporne kazni.

Prej je bila odločitev o izročitvi postopek med državami članicami, odločitev pa se je sprejemala na različnih ravneh, vključno s politično. Z uvedbo evropskega naloga za prijetje so v neposrednem stiku sodne oblasti vseh držav članic EU, ki zdaj sprejemajo odločitve v zvezi s tem. Prej so tudi bile pogoste zavrnitve izročitev, saj je zakonodaja nekaterih držav prepovedovala izročanje lastnih državljanov. Po novem pa lahko država članica EU zavrne izročitev samo v točno določenih primerih, recimo če je primer zastaral.