STA novice / Del zakona o izvršbi in zavarovanju v neskladju z ustavo, del razveljavljen

Okrajno sodišče v Mariboru je na ustavno sodišče vložilo zahtevo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 65. člena zakona o izvršbi in zavarovanju, potem ko je prekinilo odločanje o tožbi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na premičnino, ki jo je po vložitvi ugovora tretjega vložila oseba, ki trdi, da je lastnica zarubljene stvari.

Tožnica naj bi tožbo vložila po izteku roka 30 dni, ki ga določa omenjeni tretji odstavek 65. člena zakona. Po mnenju okrajnega sodišča je navedeni rok procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bi sodišče lahko takšno tožbo obravnavalo. Okrajno sodišče navaja, da bi moralo zato tožbo zavreči, vendar je namesto tega vložilo zahtevo za oceno ustavnosti, in sicer zaradi neskladja s 33. členom ustave, ki govori o človekovi pravici do zasebne lastnine.

Po mnenju okrajnega sodišča naj bi bil ustavno problematičen rok 30 dni za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe, ki naj bi tako močno omejil možnosti tretjega, da uveljavi svoje upravičenje ubraniti svojo lastninsko pravico pred neupravičenimi posegi, s čimer naj bi bila kršena človekova pravica do zasebne lastnine iz 33. člena ustave.

Ustavno sodišče je v presoji, v kateri je ugotovilo neskladje z ustavo, med drugim poudarilo, da je smisel tožbe na nedopustnost izvršbe, da tretji ohrani tiste pravice, ki bi po opravljeni izvršbi na premičnino ugasnile. Štelo je, da izpodbijani prekluzivni rok posega v pravico do zasebne lastnine tretjega iz 33. člena ustave. Poseg je sicer zasledoval ustavno dopustni cilj hitrejše in učinkovitejše izvršbe, vendar ga je ustavno sodišče ocenilo za nesorazmernega.

Ustavno sodišče je tako v presoji ugotovilo neskladje z ustavo tretjega odstavka 65. člena zakona o izvršbi in zavarovanju, kolikor se nanaša na izvršbo na premičnine. Do odprave protiustavnosti je določilo ustrezen način izvršitve odločbe.

Del istega zakona je ustavno sodišče presojalo tudi na zahtevo Višjega sodišča v Mariboru, ki je prekinilo postopek odločanja o pritožbi dolžnika zoper sklep sodišča prve stopnje, da se zavrne njegov predlog za preusmeritev izvršbe, ki je bila dovoljena na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, na drugo sredstvo izvršbe.

Ustavno sodišče je v zvezi s tem presojalo drugi stavek tretjega odstavka 169. člena zakona o izvršbi in zavarovanju, ki izključuje pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o predlogu dolžnika za tako preusmeritev, in sicer ne glede na to, ali gre za pritožbo dolžnika ali za pritožbo upnika.

Ustavno sodišče je učinek zakonske ureditve, da se višje sodišče o tem, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za preusmeritev izvršbe na drugo sredstvo ali predmet, nikoli ne more izreči, štelo za močno zožujočega za človekovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena ustave. Zato je v izpodbijani določbi prepoznalo poseg v to človekovo pravico in zaradi nesorazmernosti v ožjem smislu razveljavilo drugi stavek tretjega odstavka 169. člena zakona o izvršbi in zavarovanju, ki govori o tem, da pritožba ni možna.