STA novice / Razlastitve lovskih družin niso bile v neskladju z ustavo

Leta 1993 sprejeti zakon v 14. členu določa, da se vsa kmetijska in gozdna zemljišča v družbeni lasti, ne glede na način njihove pridobitve, prenesejo na sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Razlog za takšno splošno podržavljenje kmetijskih zemljišč in gozdov je bil v preprečitvi pozidave najboljših kmetijskih zemljišč.

Kot so v zahtevi za začetek postopka za oceno ustavnosti zapisali v komisiji državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, pa se po njihovem pri tem ni upoštevalo posebnosti kmetijskih zemljišč in gozdov, s katerimi so upravljale le lovske družine in zveze.

Lovci so namreč v času pred uveljavitvijo zakona z lastnimi sredstvi in na podlagi odplačnih pravnih poslov pridobili nekatera zemljišča za izvajanje svoje osnovne dejavnosti, to je trajnostnega upravljanja z divjadjo, in v prejšnjem sistemu je bila tako pridobljena lastnina opredeljena kot družbena.

Doslej je bil sklad kmetijskih zemljišč in gozdov pri gospodarjenju z na ta način pridobljenimi zemljišči precej neaktiven. Lovci so tako dolgo časa še naprej nemoteno upravljali to premoženje, a v zadnjem obdobju se to spreminja in dejansko izgubljajo zemljišča, ki so velikega pomena za opravljanje njihovega poslanstva, so zapisali v zahtevi.

Ustavno sodišče je ta člen enkrat že v celoti presojalo. V prejšnjem sistemu je bila tako pridobljena lastnina lovcev opredeljena kot družbena lastnina, a sodišče je med drugim opozorilo, da je družbena lastnina pomenila negacijo lastnine, zaradi česar iz nje izhajajočih upravičenj ni bilo mogoče enačiti z upravičenji, ki jih imajo sicer pravi lastniki.

Družbenim pravnim osebam, ki so imele v uporabi gozdove in zemljišča v družbeni lastnini, ni mogoče priznati upravičenj, ki bi izhajala iz pravice do zasebne lastnine, je presodilo sodišče. Po načelu pridobljenih pravic bi se kvečjemu lahko pridobila pravica, kakršna je bila pridobljena, torej pravica uporabe in upravljanja zemljišč, ne pa lastninska pravica.

Ustavni sodniki so presodili, da pravice uporabe zakon ne odvzema. Dejstvo, da zakon v 17. členu določa, da se zakupno razmerje vzpostavi oz. koncesija podeli najmanj za čas, ki ustreza amortizacijski dobi vlaganj v zemljišča oz. trajne nasade, pa kaže na to, da je zakonodajalec v celoti zavaroval pridobljene pravice in da se vanje sploh ne posega.

Tudi v primeru zemljišč, ki so bila pridobljena v uporabo odplačno, zakon po njihovi odločitvi ne določa ustavno nedopustnega poseganja. Zagotavlja namreč kompenzacijo vloženih sredstev z vzpostavitvijo zakupnega razmerja za čas, ki ustreza amortizacijski dobi vlaganj v zemljišča, so navedli.