Podjemna pogodba in avtorska pogodba sta dve različni pogodbeni obliki, ki imata vsak svojo pravno podlago, namen in področje uporabe. Čeprav se v praksi pogosto uporabljata za sodelovanje z zunanjimi izvajalci, imata pomembne razlike, ki vplivajo na pravice in obveznosti pogodbenih strank.

Podjemna pogodba je urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ). Z njo se podjemnik zaveže, da bo za naročnika opravil določen posel – to je lahko izdelava, popravilo stvari ali umsko delo. Naročnik pa se zaveže, da bo za izvedeno delo plačal dogovorjeno plačilo. Ključna značilnost podjemne pogodbe je, da podjemnik samostojno opravi dogovorjeni posel in pri tem tudi nosi tveganje za rezultat dela. Naročnik lahko nadzoruje delo in daje navodila, a podjemnik je odgovoren za izvedbo, skladno z dogovorom.

Avtorska pogodba pa je urejena v Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Pri tej pogodbi se avtor zaveže, da bo ustvaril intelektualno stvaritev, ki je avtorsko delo (npr. besedilo, slika, program, glasba), in jo izročil naročniku. Naročnik za to plača avtorski honorar. Avtor obdrži moralne avtorske pravice, materailne pa prenese na naročnika. Avtorjeva svoboda ustvarjanja je zakonsko varovana, zato naročnik ne sme posegati v način nastanka dela.

Glavna razlika med pogodbama je v naravi dela: podjemna pogodba je vezana na fizično ali umsko delo brez značaja avtorskega dela, medtem ko je avtorska pogodba vezana na izvirno, intelektualno stvaritev, ki je zaščitena z avtorskimi pravicami.

Poleg tega se v primeru avtorske pogodbe lahko subsidiarno uporabijo določbe podjemne pogodbe, kadar ZASP ne vsebuje posebnih določb.

Razlikovanje med obema vrstama pogodb je ključnega pomena, saj vpliva na obdavčitev, socialne prispevke in odgovornost pogodbenih strank.