CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00007191
ZPP člen 14, 377, 380, 380/2, 384, 384/4. OZ člen 147, 147/2. KZ člen 25, 135.
povzročitev škode - povrnitev nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - odškodninska odgovornost - vzročna zveza - vezanost pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo - kazenska odgovornost - civilna odgovornost - eventualni naklep - malomarnost - zmotna uporaba materialnega prava - dovoljenost revizije zoper sklep o stroških postopka - zavrženje revizije
Z vidika civilnopravnega pojmovanja "namena" je pomemben materialnopravni sklep kazenskega sodišča, da je prvi toženec v zvezi s posebno hudimi poškodbami, ki jih je povzročil A. A.-ju, ravnal z eventualnim naklepom in da obstaja vzročna zveza med povzročenimi posebno hudimi posledicami in smrtjo A. A.. V tem delu je civilno sodišče vezano na ugotovitev kazenskega o kazenski odgovornosti oziroma krivdi kot enem temeljnih elementov kaznivega dejanja (14. člen ZPP). Upoštevaje zgoraj opisano civilnopravno pojmovanje "namena" pa ni pomembno, kakšen je bil subjektivni odnos prvega toženca do povzročene posledice, torej, ali je želel povzročiti smrt tožnikovega sina ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot "stranska posledica" njegovega ravnanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00007485
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1, 372-2. KZ-1 člen 20, 21, 47, 47/2, 287, 287/2. URS člen 28, 56. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 1. Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic člen 1.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka - zakonski znaki kaznivega dejanja - jasnost zakonskega besedila - razlaga zakonskega besedila - kazenskopravna opredelitev pojma otrok - objava osebnih podatkov - objava osebnih podatkov v medijih - sostorilstvo - pravna zmota - zmota o kaznivosti dejanja - zavest o protipravnosti - uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja - nejasnost izreka - denarna kazen
Po prepričanju Vrhovnega sodišča ni nobenega dvoma, da je treba izraz otrok iz drugega odstavka 287. člena KZ-1 (veljavnega v času storitve dejanja) v povezavi in (pomenski) soodvisnosti z ostalimi zakonskimi znaki tega kaznivega dejanja in njegovim objektom varstva, razumeti kot osebo, ki še ni stara osemnajst let.
Kazenskopravna norma iz drugega odstavka 287. člena KZ-1 je bila dovolj jasna, da je bilo s pomočjo ustaljenih razlagalnih metod mogoče ugotoviti pravi pomen in vsebino zakonskega znaka "otrok".
Dejstva, ugotovljena s pravnomočno sodbo, zlasti upoštevajoč, da je bila obsojenka pred objavo spornih prispevkov seznanjena z izdano začasno odredbo pravdnega sodišča, s katero je to prepovedalo objavljati podatke o mladoletni oškodovanki L. S., onemogočajo, da bi se obramba v tej zadevi lahko uspešno sklicevala na obstoj pravne zmote.
Ravnanja obsojenih novinarke in odgovornega urednika so bila usmerjena k istemu končnemu cilju oziroma isti posledici, to je prikazati prispevka javnosti. Njuna ravnanja so predstavljala medsebojno in neločljivo povezano celoto. Dejanje (prispevek) obsojenke kot avtorice spornih prispevkov je bilo za uresničitev kaznivega dejanja oziroma dosego položaja, da se podatki in informacije o oškodovani L. S. preko objave obeh prispevkov posredujejo v javnost, ne le nujno, pač pa tudi odločilno.
Sodišče bi moralo v sodbi navesti dodatna dejstva, ki bi potrjevala zaključek, da se je obsojenec zavedal neizogibnega nastanka neposredne nevarnosti za življenje kakšne osebe. Sodišče samo je z nadaljnjo ugotovitvijo, da je storilec upal, da nihče ne bo pripeljal nasproti, zanikalo obsojenčevo zavest o neizogibnem nastanku neposredne nevarnosti – konkretne ogrozitve določene osebe, pri čemer niti ni presojalo, ali je bilo obsojenčevo zanašanje na ugoden razplet v konkretnem primeru upravičeno.
Ni dvoma, da je obsojenec v konkretnem primeru s hudimi kršitvami cestnoprometnih predpisov povzročil neposredno nevarnost, ki se je uresničila v prometni nesreči. Vendar pa nobeno izmed nižjih sodišč ni obrazložilo, katera dejstva oziroma okoliščine utemeljujejo zaključek, da je obsojenec hotel povzročiti konkretno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe, oziroma da se je zavedal, da je le še od naključja odvisno, ali bo s svojim ravnanjem ogrozil življenje kakšne osebe.
Sodišču, ki sodbe ni oprlo na navedeni (bistveni) dokaz in tega dokaza ni ocenjevalo niti samega zase niti v povezavi z drugimi dokazi, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče očitati.
Preiskovalni sodnik tudi po izrecni zakonski določbi niti ni dolžan prevzeti oprave nujnih preiskovalnih dejanj, zato prisotnost preiskovalne sodnice pri ogledu sama zase še ne more pomeniti nezakonitosti preiskovalnih dejanj.
ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1.. KZ-1 člen 228, 228/1.
kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - preslepitev - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe
Po določbah ZKP mora biti dejanje že v tenorju obtožnice (2. točka drugega odstavka 269. člena ZKP) in nato v izreku sodbe (četrti odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP) do te mere določno opredeljeno, da je že na podlagi opisa mogoče ugotoviti, da obdolžencu očitano dejanje predstavlja uresničitev zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Takšna zahteva izhaja tudi iz načela zakonitosti. Tako tudi konkretizacija zakonskega znaka preslepitve spada v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe, saj šele to dejstvo ravnanju storilca daje jasen kazenskopravni značaj (preslepitve). Brez navedbe konkretnih dejanskih okoliščin, ki kažejo na to, da so izjave dolžnika prazne in neresnične (lažne) ali na prikrivanje okoliščin, ki so pomembne za izpolnitev obveznosti na strani dolžnika, življenjski primer ostaja na polju civilnopravne (nekaznive) neizpolnitve obveznosti.
Iz vsebine utemeljitve predloga po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja, da bi se obrambi porajal dvom v obtoženkino sposobnost razumevanja danega priznanja krivde, temveč le, kakšno je bilo njeno osebnostno oziroma psihično stanje v času storitve kaznivega dejanja. Obtoženkino obžalovanje in čustvena stiska zaradi postopka, v katerem se je znašla, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nista okoliščini, ki bi lahko vplivali na verodostojnost njenega priznanja krivde.
Obsojenka je imela dovolj časa, da je premislila o priznanju krivde, kakor tudi o posledicah priznanja. Res je sicer, da je njen tedanji zagovornik predlagal izvedenca, ki naj bi "opravil profil obdolženke", vendar je to storil na naroku za izrek kazenske sankcije, kar bi pomenilo tudi ob upoštevanju nalog, ki naj bi jih ta izvedenec opravil (ugotavljanje posledic, ki jih je kazenski postopek povzročil pri obdolženki), ter poudarjanje obžalovanja in kesanja, da gre za okoliščine, ki bi lahko vplivale na odmero kazenske sankcije. V postopku priznanja krivde, kakršnihkoli dvomov v sposobnost obdolženke prisostvovati na naroku ali razumeti posledice priznanja, namreč ni izražal in je bil on tisti, kot ugotavlja tudi sodišče, ki se je za priznanje zavzemal.
ZKP člen 372, 372-5.. KZ-1-UPB2 člen 53, 53/2-3, 53/2-4, 55, 55/1.
kršitev kazenskega zakona - kršitev kazenskega zakona obdolžencu v korist - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - neprava obnova postopka - enotna kazen
Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v obravnavanem primeru ni združilo kazni, ki bi bile izrečene zgolj za kazniva dejanja, za katera so predpisane kazni zapora do treh let. Sodišče prve stopnje je pri izreku enotne kazni upoštevalo tudi sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 9908/2009 z dne 30. 12. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 9908/2009 z dne 9. 4. 2015 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 14529/2011 z dne 25. 9. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 14529/2011 z dne 10. 12. 2013 (točki 1 in 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje), zato je sodišče pri izreku enotne kazni pravilno upoštevalo določbe kazenskega zakona o izreku enotne kazni in obsojenki enotno kazen izreklo na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B, ne pa tudi na podlagi določbe 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B, ki je v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00007064
ZKP člen 17, 18, 18/2, 371, 371/1-8, 371/1-9, 371/1-11.. URS člen 15, 15/3, 34, 35.. KZ-1 člen 296.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi - izločitev dokazov - izjava o priznanju krivde - kolizija ustavnih pravic - poseg v pravico do zasebnosti - pravica do lastne podobe - pravica do osebne varnosti - slikovno snemanje brez privolitve - tehtanje ustavnih pravic - načelo materialne resnice - uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja - kaznivo dejanje nasilništva - enkratni dogodek
Ker gre le za poseg, ne pa za kršitev obsojenčeve pravice do zasebnosti, nadalje tehtanje med posegom v zasebnost in oškodovankino pravico do osebne varnosti ni potrebno.
KZ-1 člen 16, 287, 287, 287/2.. ZKP člen 372, 372-1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - privolitev oškodovanca - izključitev protipravnosti - objava osebnih podatkov v medijih - dovoljenje sodišča - sporočilo za javnost
Po presoji Vrhovnega sodišča bi v primeru, kot je obravnavani, moralo sodišče otroku (oškodovanemu V. H.) dati možnost, da se opredeli do objave njegovih osebnih podatkov in fotografij v obsojenčevem članku, in odgovori, ali je podal privolitev za tako objavo. Če sodišče ocenjuje, da oškodovanec glede na svojo starost in zrelost ni sposoben podati mnenja o posegu v njegovo zasebnost, bi moralo vprašanje privolitve razčistiti z zaslišanjem otrokove skrbnice za poseben primer. Po presoji Vrhovnega sodišča, izhajajoč iz opredelitve kaznivega dejanja v 16. členu KZ-1, bo torej moralo sodišče v zvezi z obstojem kaznivega dejanja presoditi, ali je storilčevo ravnanje v obravnavanem primeru bilo protipravno ali ne. Zato ni sprejemljivo stališče nižjih sodišč, da je vsaka objava osebnih ali drugih podatkov otroka, ki je udeležen v kateremkoli postopku, brezpogojno kazniva.
Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča, na katere je Vrhovno sodišče vezano, Vrhovno sodišče pritrjuje vložniku zahteve, da obsojenec, ki je le povzel podatke s spletne strani Sodišča Evropske unije (SEU), namenjene medijem, ni storil obravnavanega kaznivega dejanja. Ko so otrokovi osebni ali drugi podatki enkrat javno objavljeni, je že kršena tajnost postopka. Posebej to velja v obravnavanem primeru, ko je otrokove osebne podatke objavilo sodišče. Gre za uradno objavljene podatke, kjer se od novinarjev pričakuje, da jih bodo korektno povzeli. Podatki so bili na spletni strani ves čas brezplačno in vsakomur dostopni. S tem je odpadla tajnost in glede na to, da je podatke objavilo sodišče, konkretno SEU, je odpadla tudi protipravnost. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč mogoče utemeljeno zaključiti, da je SEU z objavo dekličinih podatkov v sporočilu za medije in v sodbi dovolilo tudi nadaljnje objavljanje njune vsebine, saj je seznanitev javnosti z zadevo prav namen sporočila za medije. SEU je tako presodilo, da je javnost treba seznaniti z vsemi okoliščinami zadeve, ki jo je obravnavalo. Z objavo sporočila za medije in sodbe v javnosti so dekličini osebni in drugi podatki postali javno dostopni in so s tem izgubili lastnost tajnosti. Zato je podana zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - subjektivni znaki kaznivega dejanja - preslepitveni namen - civilnopravno razmerje
Naročilo storitev oziroma dogovor za posel sta samo potrebna, ne pa hkrati tudi že zadostna pogoja za uresničitev zakonskega znaka preslepitve. Preslepitev se namreč kaže v vedenju storilca, da kljub danim obljubam, do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To je tisti element (differentia specifica), ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj, in jih jasno in določno razmeji od enostavne (civilnopravne) neizpolnitve obveznosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00007497
ZKP člen 17, 17/1, 39, 39/1-6, 249, 371, 371/2, 372, 372-3, 372-4.. URS člen 23, 29, 29-3.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev določb kazenskega zakona - kršitev obsojenčeve pravice do obrambe - načelo materialne resnice - (ne)izvedba predlaganih dokazov - utemeljenost zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi izvedenca - izločitev sodnika - dvom v nepristranskost sodnika pristojnega sodišča - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - pomoč pri kaznivem dejanju - zahteva za varstvo zakonitosti v škodo obsojenca - zastaranje kazenskega postopka - enovito kaznivo dejanje
Z zavrnitvijo dokaznega predloga za odreditev izvedenca, strokovnjaka za nadzorno varnostne sisteme, ki bi na podlagi ogleda ugotovil, katera oprema je bila dejansko dobavljena S. in katere storitve opravljene, je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP in je vplivala na zakonitost sodbe.
V primerih, ko gre za posamezna dejanja, ki sicer pomenijo uresničevanje zakonskih znakov kaznivega dejanja, in za ponavljajoča se ravnanja, ki pomenijo zgolj količinsko povečanje (znotraj) istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ta predstavljajo eno (enovito) kaznivo dejanje. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, mora obstajati več povezovalnih okoliščin, iz ravnanj storilca pa mora izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na več samostojnih kaznivih dejanj nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka tudi v smislu materialnih kazenskih določb.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00007464
ZKP člen 427.. KZ-1 člen 220, 220/1.
precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - pravica do obrambe - dokazni predlog - postavitev izvedenca - poškodovanje tuje stvari - tuja stvar - sporno lastništvo nepremičnine
Kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 stori, kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi nerabno. Temeljni zakonski znak tega kaznivega dejanja je, da mora biti poškodovana stvar tuja. Kaznivega dejanja torej ni mogoče storiti nad svojo stvarjo, ali pa stvarjo, ki je zavržena.
Za obstoj kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari je bistveno, da storilec poškoduje stvar, ki je tuja, torej ne njegova.
ZKP člen 372, 372-1, 358, 358-1, 426.. KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2.. URS člen 34.
kaznivo dejanje grožnje - grožnja s kaznivim dejanjem - zakonski znaki kaznivega dejanja - napad na življenje in telo - resna grožnja - občutek ogroženosti
Da so zakonski znaki pri kaznivem dejanju grožnje izpolnjeni, ne zadošča, da se je oškodovanec počutil ogroženega. Iti mora za dejanje, ki je glede na njegovo naravo in intenziteto objektivno zmožno povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca.
Obsojenka je z zapisom o tem, da je njen soprog nepredvidljive narave in da ne želi, da bi pristal v zaporu, udejanjila zakonske znake kaznivega dejanja grožnje. Jasen je namreč namig, da bi bila zaporna kazen lahko obsojenkinemu možu izrečena zaradi dejanj, ki bi ogrozile življenje in telo oškodovancev.
Utemeljeno pa vložnik opozarja, da del pisma, v katerem obsojenka oškodovanca označi za "morilca" njenih otrok in ju opozarja, da bosta odgovarjala, če se bodo ti znašli na cesti, ne pomeni grožnje v smislu prvega odstavka 135. člena KZ-1.
kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitev - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - obljuba plačila - poslovno sodelovanje - neizpolnitev pogodbenih obveznosti
S to odločbo Vrhovno sodišče odstopa od svoje prakse, po kateri je za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije v določenih primerih lahko zadostovalo že, če je opis dejanja (v povezavi z abstraktnim delom) vseboval navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil in/ali obljubljal plačilo, pa do izpolnitve obveznosti ob dospelosti ni prišlo.
Navedbe v opisu dejanja, da se je obsojenec "dogovoril za obliko in pogoje poslovanja" in da je "vsakokrat obljubljal redno plačilo", ob kasnejši (delni) neizpolnitvi pogodbenih obveznosti, po presoji Vrhovnega sodišča same zase ne zadostujejo za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve. Vsebina in narava teh ravnanj namreč nista takšni, da bi (že) na njuni podlagi bilo mogoče sklepati na obstoj tega zakonskega znaka. V obravnavani zadevi je v abstraktnem delu opisa dejanja sicer navedeno, da je obsojenec (pri sklenitvi in izvajanju pogodb) preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene. Vendar pa Vrhovno sodišče meni, da povezovanje abstraktnega dejanskega stanu kaznivega dejanja poslovne goljufije z opisom obsojenčevih ravnanj v konkretnem delu opisa ne prispeva h konkretizaciji znaka preslepitve oziroma njegove vsebine.
V opisu dejanja niso navedena nikakršna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da je obsojenec s tem, ko se je dogovoril za obliko in pogoje poslovnega sodelovanja in obljubljal redno plačilo, preslepil predstavnike oškodovane družbe, kot tudi ne, da je pri tem ravnal s preslepitvenim namenom.
Ravnanja, ki se očitajo obsojencu (dogovor za poslovno sodelovanje in obljube plačila), so po stališču Vrhovnega sodišča samo potrebni, ne pa hkrati tudi že zadostni pogoj za uresničitev zakonskega znaka preslepitve. Za uresničitev (konkretizacijo) znaka preslepitve se v takih primerih (opisov) ravnanj zahteva (bistveno) več. To pa je vedenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To storilčevo zavest lahko izpeljujemo le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve. Takšna konkretizacija preslepitve pa spada v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00007499
ZKP člen 19, 19/1, 371, 371/1-11.. KZ-1 člen 37.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje - medsebojno nasprotje v razlogih sodbe - nasprotje med navedbami v razlogih sodb o vsebini listin in med samimi listinami - brez razlogov o odločilnih dejstvih - napeljevanje h kaznivemu dejanju - kazenska odgovornost napeljevalca - obseg odgovornosti - kaznivost napeljevanja - kvalitativni in kvantitativni eksces - naklep
Sodišče je na eni strani zaključilo, da je v začasni situaciji in prilogi naveden material na skladišču. Zagovornik v zvezi z navedenim zaključkom utemeljeno opozarja na kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; zaključek sodišč (točke 56, 58 in 124 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točka 50 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) glede dejstva, da naj bi bil material v začasni situaciji oziroma prilogi naveden zgolj v drobnem tisku, je v precejšnjem nasprotju s samima tema listinama, saj je material v obeh listinah naveden v pisavi, ki se od siceršnje pisave, uporabljene v listinah, ne razlikuje. Sodišče je zaključilo, da material na skladišču skladno z javnim razpisom in pogodbo o sofinanciranju ne predstavlja podlage za izplačilo sredstev (pri čemer dejstvo, ali je bil material dejansko nabavljen in se je nahajal na skladišču, ni relevantno). Na drugi strani je sodišče obrazložilo, da je do preslepitve ministrstva prišlo na podlagi listin z lažno vsebino, pri čemer je zaključek o listinah z lažno vsebino posplošen in v nasprotju z zaključkom, da je v listinah naveden material. Sodišče je obstoj preslepitve utemeljilo na podlagi zaključka, da so bili ministrstvu predloženi lažni podatki, kar pa se, kot že navedeno, razlikuje od v izreku sodbe obsojencu očitanega zatrjevanja, da se v gradbene situacije in zahtevek za sofinanciranje investicije lahko vključi "material na skladišču". Nasprotje med navedenimi razlogi, ki so odločilni za izkazanost preslepitve, je precejšnje, saj na podlagi tako nasprotujočih si razlogov sodišča ni mogoče zaključiti, ali je v obravnavanem primeru prišlo do preslepitve ministrstva, s tem pa tudi, ali je podano obravnavano kaznivo dejanje. V obravnavani zadevi je tako podano precejšnje nasprotje med odločilnimi dejstvi, s čemer je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Obrazložitev sodišča se nanaša na dejanje, ki se v izreku sodbe očita D. M. in A. E. kot njenemu pomočniku, pri čemer se sodišče z očitki izreka sodbe, ki se nanašajo na obsojenca v zvezi z izvedbo gradbenih del (torej katera dela so oziroma bi lahko bila opravljena do sredine decembra 2009) in z vprašanjem morebitnega (kvantitavnega) ekscesa D. M. ni ukvarjalo. Kot že navedeno, so v obravnavani zadevi dejstva v zvezi z izvedbo del do sredine decembra 2009 odločilna za presojo (konkretnih) zakonskih znakov obsojencu očitanega napeljevanja. Ker izpodbijana sodba sodišča prve stopnje o delih, ki so oziroma bi lahko bila izvedena do sredine decembra 2009 nima razlogov, je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik po presoji Vrhovnega sodišča prav tako utemeljeno opozarja na nejasne razloge sodišč v zvezi z napeljevalčevim naklepom, ki se mora nanašati na napeljevanje in na kaznivo dejanje, h kateremu napeljevalec napeljuje (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00005281
ZKP člen 372, 372-1.. KZ-1 člen 220, 220/1.
kršitev kazenskega zakona - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - poškodovanje tuje stvari - tuja stvar
V opisu kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari mora biti opisano izvršitveno ravnanje (uničenje, poškodovanje tuje stvari), opis poškodb na stvari, v čem se kaže njena nerabnost oziroma uničenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00005978
ZKP člen 18, 18/2, 148, 148/4, 234, 234/1, 237, 237/1, 371, 371/1-8.. KZ-1 člen 211, 211/1.
kršitev kazenskega zakona - goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitev - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - privilegij zoper samoobtožbo - zaslišanje obremenilne priče - odločilna dejstva in okoliščine
Obsojenec se očitka, da je oškodovance preslepil, ne more razbremeniti z opozarjanjem na dejstvo, da so mu oškodovanci denar izročili z namenom posredovanja pri državnih organih. S sklicevanjem na morebitno nepravno ravnanje drugih ne more upravičiti lastnega nezakonitega ravnanja. Nameni oškodovancev, ki so jih imeli ob izročitvi denarja, ne vplivajo na dejstvo, da so bili s strani obsojenca preslepljeni, s preslepitvijo pa je obsojenec na njihov račun prišel do premoženjske koristi.
Privilegij zoper samoobtožbo državi preprečuje prisiliti posameznika, da postane vir dokazov zoper samega sebe. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo je ohraniti obdolženčevo procesno subjektiviteto in s tem pošten postopek. Privilegij zoper samoobtožbo pa obdolženca ne more varovati pred obremenilnimi izjavami tretjih oseb, čeprav je izjavitelj vsaj posredno obremenil še samega sebe. Za drugačno razlago v besedilu četrte alineje 29. člena Ustave ni podlage, saj bi to preseglo namen ustavno-procesne garancije, ki posamezniku omogoča, da ne postane vir obremenilnih dokazov zoper sebe.
kršitev kazenskega zakona - pravnomočno razsojena zadeva res iudicata - nadaljevano kaznivo dejanje - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - isti historični dogodek - ista pravno pomembna dejstva - pravna opredelitev kaznivega dejanja
Za presojo ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to je v prvi vrsti dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno. Kriterij pravne narave pa bo potrebno upoštevati samo tedaj, ko dejanja, ki niso zajeta v konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja, o kateri je že bilo razsojeno, ne morejo biti samostojen predmet nove obtožbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00004278
ZKP člen 371, 371/1-11, 426, 426/1, 427.. KZ-1 člen 258.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - naklep - nevestno delo v službi - kaznivo dejanje nevestno delo v službi - pooblastila inšpektorja - pravno relevantna vzročna zveza - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Izostala je ključna ocena, ali je glede na položaj in pooblastila, ki jih je imela obsojenka kot gradbena inšpektorica po 150. in 152. členu ZGO-1, zatrjevani nastanek hujše kršitve pravic oškodovanke sploh lahko v kakršnikoli pravno upoštevni vzročni zvezi z obsojenki očitanim ravnanjem ali pa ta sega izven njenega vplivnega območja.
Odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, ali je obsojenka naklepno (zahteva se vsaj eventualni naklep) zanemarjala svoje uradne dolžnosti v sodbi sodišča prve stopnje, kakor tudi pritožbenega sodišča, so neobrazložena.
kršitev kazenskega zakona - nadaljevano kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki - odločba o kazenski sankciji - pogojna obsodba - posebni pogoj - premoženjska korist
V obravnavanem primeru kazenskopravni očitek obsojenki vsebuje vse zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom KZ-1. Kaznivo dejanje poslovne goljufije predstavlja posebno obliko goljufije in je torej nasproti kaznivemu dejanju goljufije, ki je inkriminirano v 211. členu KZ-1, specialno kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje poslovne goljufije se od kaznivega dejanja goljufije ne loči le po tem, da je preslepitev storjena pri opravljanju gospodarske dejavnosti, temveč tudi po tem, da pri kaznivem dejanju poslovne goljufije ni nujno, da je goljufiv namen podan že ob sklenitvi posla, ter da storilec pri kaznivem dejanju poslovne goljufije prikazuje, da bodo obveznosti izpolnjene, ali prikrije, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, v obeh primerih pa se izpolnitev oziroma neizpolnitev obveznosti nanaša na bodoče obdobje.
Napačno je stališče vložnikov zahteve, da če niso podani znaki specialnega kaznivega dejanja (v obravnavanem primeru kaznivega dejanja poslovne goljufije) obsojenka ne bi smela biti spoznana za krivo storitve splošnega oziroma temeljnega kaznivega dejanja (v obravnavanem primeru kaznivega dejanja goljufije). V konkretnem primeru so bili v obtožnem aktu zoper obsojenko opisani vsi zakonski znaki nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, zato je sodišče utemeljeno sledilo obtožnemu predlogu ter obsojenko spoznalo za krivo storitve tega kaznivega dejanja.
Določitev posebnega pogoja vrnitve premoženjske koristi v konkretni kazenski zadevi ni nezakonita, ker obsojenka s takšnim zneskom protipravno pridobljene premoženjske koristi, kot je določen v posebnem pogoju, ne bi bila okoriščena. Prav tako je za takšno odločitev, kot je razvidno iz razlogov sodbe, obstajal veljavni pravni naslov - pravnomočne odločbe Upravne enote Ljubljana. Odločitev višjega sodišča je po presoji Vrhovnega sodišča nezakonita, ker je pritožbeno sodišče na pravnomočno ugotovljena dejstva v zvezi s (slabim) premoženjskim stanjem obsojenke, s kršitvijo svoje diskrecijske pravice, napravilo napačno pravno presojo, da je obsojenka v letu in pol po pravnomočnosti sodbe sposobna oškodovanki plačati znesek 5.836,06 EUR. Takšna odločitev sodišča namreč pomeni kršitev določbe tretjega odstavka 57. člena KZ-1.