Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Vrhnika

Pri oblikovanju zelenih površin in okolice objektov je treba upoštevati:

značilnosti terena, predvsem topologijo, mikroklimo, osončenost in rastiščne pogoje,

oblikovno skladnost in povezanost z okolico,

trajnostne zahteve glede izbora rastlin in gradbenih materialov.

Za vsako novozgrajeno stanovanje v večstanovanjskih stavbah je treba na parceli, namenjeni gradnji, zagotoviti najmanj 15 m2 odprtih bivalnih površin. Ta normativ se ne prišteje k normativu o deležu odprtih bivalnih površin, temveč se upošteva tisti od obeh normativov, ki zagotavlja večjo kvadraturo zelenih površin. Od tega mora biti najmanj 5 m2 površin urejenih za potrebe večjih otrok in mladostnikov ter najmanj 7,5 m2 površin urejenih za igro mlajših otrok in za počitek stanovalcev (od tega 4 m2 za igralne površine (opremljeno otroško igrišče) in 3,5 m2 za zelene površine). Igrišča za igro otrok morajo biti umaknjena od prometnic oziroma zavarovana pred vplivi prometa. Odprte bivalne površine vključujejo najmanj 80 % zelenih površin na raščenem terenu in največ 20 % tlakovanih površin (npr. ploščad, igrišče, teren nad vkopanimi garažami).

Najmanjša velikost otroškega igrišča pri večstanovanjskih stavbah in v primeru organizirane gradnje več kot 10 eno- ali dvostanovanjskih stavb je 50 m2. Če seštevek površin otroškega igrišča glede na število stanovanj znaša več kot 200 m2, je najmanjša velikost igrišča 200 m2.

Če seštevek površin igrišča za igro večjih otrok in mladostnikov glede na število stanovanj znaša več kot 1000 m2, je najmanjša velikost igrišča 1000 m2.

Zelenih in drugih odprtih površin v okolici večstanovanjskih objektov ni dopustno zmanjševati, kadar gre za:

otroška in druga igrišča,

urejene zelene površine in parke.

Na območjih stavbnih zemljišč se ohrani čim več obstoječe vegetacije, pri novih zasaditvah pa se uporablja predvsem avtohtone drevesne in grmovne vrste listavcev.

Pri urejanju okolice objektov in javnih površin mora izvajalec gradbenih del med gradnjo objekta zavarovati vegetacijo pred poškodbami, po končani gradnji pa odstraniti odvečni gradbeni material ter urediti okolico. Ob izvajanju gradbenih del v vplivnem območju dreves (talna površina pod obodom krošnje, razširjena še za 1,5 m na vse strani), ki se na parceli, namenjeni gradnji, ali na stičnih območjih s sosednjimi zemljišči ohranjajo, je treba izdelati načrt zavarovanja dreves. Minimalni pogoji za gradnjo v vplivnem območju obstoječe in načrtovane vegetacije so:

v primeru tlakovanja površin ob drevesih je treba zagotavljati ustrezno kakovost in količino tal, dostopnost vode in zračenje tal nad koreninskim sistemom. Minimalna odprtina za prehajanje zraka in vode je 3,0 m2 na drevo. Ta površina ne sme biti povozna;

obvezni osni odmik podzemnih komunalnih vodov od debla drevesa je praviloma 2,0 m;

gradbišča ni dopustno organizirati na vplivnem območju obstoječih dreves. Če tega zaradi tehničnih ali varnostnih zahtev ni možno izvajati, je treba z načrtom zavarovanja predvideti ustrezne varnostne ukrepe.

Obstoječe drevorede je treba ohranjati. Če to zaradi tehničnih ali varnostnih zahtev ni možno, jih je treba nadomestiti oziroma sanirati.

Nove zasaditve ne smejo ovirati prometne varnosti oziroma preglednosti. Izbor rastlin za zasaditve na površinah v urbanih okoljih mora upoštevati rastiščne razmere in varnostno zdravstvene zahteve, zato je priporočena uporaba vrst, ki dobro prenašajo mestno klimo, zmrzal in sušo ter sol. Minimalni pogoji so:

na javnih površinah ni dopustna uporaba strupenih in poudarjeno alergenih rastlin,

na javnih površinah je pri drevesnih vrstah prepovedana uporaba krhkih, lomljivih vrst,

na ekološko pomembnih območjih (EPO) in v območjih naravnih vrednot je za okrasne zasaditve dopustna uporaba le avtohtonih vrst,

uporaba eksotičnih vrst je dopustna le v izjemnih primerih, in sicer na parkovnih površinah in v okviru zelenic ob javnih objektih posebnega pomena,

za zasaditev živic in živih mej se praviloma uporabljajo avtohtone vrste – gaber, javor, bukev ali kalina.

Parkirišča namenjena javni rabi (javna parkirišča in parkirišča ob stavbah v javni rabi) morajo imeti vsaj 1 visokodebelno drevo, višine najmanj 3 m na 4 PM.

Obrežne drevnine ni dovoljeno odstranjevati. Če je odstranitev zaradi tehničnih ali varnostnih zahtev nujna, jo je treba nadomestiti oziroma sanirati.

Pri urejanju okolice stavb je treba upoštevati obstoječo konfiguracijo terena. Na posamezni parceli, namenjeni gradnji, so dovoljeni nasipi in vkopi do največ 2,0 m. Višina zemljišča na parcelni meji mora biti prilagojena sosednjemu zemljišču.

Dostopne poti in gospodarske površine je treba izoblikovati po terenu.

Planiranje terena se izvaja s travnimi brežinami. Izjemoma, če zemljina drsi in ogroža objekt ali cestišče, se višinske razlike lahko premostijo s podpornimi zidovi, skladno z določili 39. člena tega odloka.

Nepozidani del parcele, namenjene gradnji, je treba, ob upoštevanju zahtev za varstvo voda pred onesnaženji, v čim večji meri ohranjati netlakovan ali ga tlakovati s propustnimi materiali. Načrtovati je treba prostorske ureditve za zadrževanje padavinskih voda pred iztokom v površinske odvodnike.

Po končanem posegu v prostor je obvezna sanacija terena in ozelenitev.