49. člen
(gozdarstvo)
(1)
Gozdnatost v Občini Slovenske Konjice je pod slovenskim povprečjem. Gozdovi v občini predstavljajo okrog 43 % zemljišč in zaokrožajo tri naravne enote: območje Konjiške gore; območje Starih Slemen, doline Špitaliča, Kraberka, Klokočovnika in Zbelovske Gore; območje ravninskih gozdov v dolini reke Dravinje, pobočje Ličence in Jerneja pri Ločah. Prostor občine spada v vodozbirno območje Dravinje. V ravninskem predelu so vodotoki pretežno enakomerno razporejeni, na območju Konjiške gore pa se pojavljajo tudi posamezni hudourniki, predvsem v zahodnem delu občine na območju Kamne gore. Poleg gospodarske funkcije predstavljajo gozdovi v občini tudi pomembno vodozbirno območje Dravinje. V vseh gozdovih, razen v varovalnih gozdovih in izrazito degradiranih gozdovih, je lesnoproizvodna funkcija bolj ali manj pomembna, ekološke prihajajo do izraza v predelih, kjer so prisotne posebne vrednote okolja ali tudi ekološko zahtevnejše razmere, socialne pa se pojavljajo povsod, kjer so prisotni ljudje, bodisi v okolici njihovih bivališč, kot tudi v predelih, ki so zanimivi za rekreacijo in turizem.
(2)
Gozdove se kot naravni vir in naravno bogastvo ohranja ob hkratnem upoštevanju razvojnih potreb gozdarstva in drugih dejavnosti, ki imajo v gozdu oziroma gozdnem prostoru svoj interes. Prostorski razvoj v občini se usmerja ob upoštevanju ciljev razvoja gozdarske dejavnosti:
č) Zagotavljanje večnamenske vloge gozdov v primestni krajini (Slovenske Konjice, Loče, Tepanje).
(3)
Skladno z veljavnimi režimi se ohranjajo varovalni gozdovi, v obsegu okrog 269ha, v katerih so posegi omejeni z režimom varovanja. Na širšem območju mesta Slovenske Konjice tar naselij Loče in Tepanje se gozdovi večjega obsega obravnavajo kot primestni gozdovi.
(4)
Načrtovanje prostorskih ureditev na območjih gozdov mora zagotavljati varstvo naravnih vrednot in ohranjanje biotske raznovrstnosti zlasti na ekološko pomembnih območjih in posebnih varstvenih območjih.
(5)
V območjih koridorjev ogroženih vrst in v območjih, ki omogočajo gensko povezanost njihovih populacij se ohranja gozdove in druge oblike naravnih prvin v čim bolj naravnem stanju.