TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba Športnega društva A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 852/2002 z dne 28. 1. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1040/99 z dne 24. 4. 2002 in s Sklepom o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana (Uradni list RS, št. 22/99) se ne sprejme.

Očitek o nepravilnosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjski položaj pritožnika, sam po sebi še ne izkazuje take kršitve. Te kršitve tudi ni mogoče utemeljiti z očitkom, da odločitev sodišč temelji na napačni ugotovitvi dejanskega stanja. Za kršitev te pravice bi šlo, če bi sodišče svojo odločitev sprejelo na podlagi stališča, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Dejstvo, da pritožnik s svojo zahtevo po izločitvi spornih nepremičnin iz lastnine MOL in s tem njihovem drugačnem lastninjenju ni uspel, samo po sebi ne zadošča za utemeljitev kršitve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavnopravno bi lahko bil pomemben očitek, da se sodišči nista opredelili do pritožnikovih navedb. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave obsega tudi pravico do izjave, iz katere za sodišče izhaja dolžnost, da se s strankinimi, za odločitev relevantnimi navedbami, seznani, se do njih opredeli in nanje v obrazložitvi svoje odločbe tudi odgovori, kakor tudi, da morajo biti odločitve sodišč razumno pravno utemeljene in ne smejo biti očitno napačne, kar so sicer samovoljne. Vendar pa ta pritožnikov očitek ni utemeljen. Glede na to, da pritožnik v postopku pred Upravnim sodiščem namembnosti spornih nepremičnin ni uveljavljal, ta okoliščina tudi ni mogla vplivati na presojo Vrhovnega sodišča o zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje. O navedbah pritožnika v zvezi z naravo pravic na spornih nepremičninah pa se je Vrhovno sodišče v sodbi opredelilo.