TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v novo odločanje pred drugim sodnikom posameznikom.

Pritrditi je pritožbi, da ob tem, ko je že prvo sodišče zanesljivo ugotovilo neplačilo v izreku sodbe specificiranih računov z opredelitvijo časa zapadlosti (obdobje 2010 - 2013) in kateri, kot je pokazal dokazni postopek, tudi niso bili s strani obeh obtožencev nikoli zavrnjeni, zaključke o (ne)obstoju preslepitve pač ni mogoče (ozko) graditi zgolj na dinamiki preteklega poslovnega odnosa med gospodarskima subjektoma, temveč je potrebno preslepitev povezovati tudi s kritičnim pristopom do solventnosti zavezane družbe, torej vseh njenih prilivov in odhodkov v celotnem tem obdobju ter tudi s siceršnjim ravnanjem poslovnega subjekta, ki je zavezan k poravnavi svojih obveznosti. Zato se je strinjati s pritožbo, da je sklepanje o (ne)obstoju preslepitvenega namena le ob poudarjenem načinu toleriranja oškodovane družbe glede poplačila računov v preteklem obdobju (tudi v obdobju, ki ni pod obtožbo) preozko, taki zaključki sodišča pa tudi nasprotujejo ugotovitvam izvedenke o tem, da so znašali prilivi zavezane družbe v inkriminiranem obdobju 506.943,38 EUR, odlivi pa 521.470,06 EUR, od tega pa je bilo največ odlivov usmerjenih na račun M. M. s.p. in celo na njegov osebni TRR. Zato se je strinjati s pritožbo, da za odločitev v tej kazenski zadevi ni ključnega pomena, na kakšni pravni podlagi so ti zneski bili izplačani, temveč le, da so v kritičnem obdobju bili iz TRR zavezane družbe ciljano preusmerjeni na oba navedena računa, med drugim tudi na obtoženčev osebni račun, pri čemer pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče mimo dejstva, da je M. M. bil edini družbenik zavezane družbe in kot tak tudi v svojstvu istočasno delujočega s.p., ki je opravljal identično dejavnost kot zavezana družba, kar prav gotovo terja poglobljeno presojo teh razmerij v odnosu do obveznosti napram oškodovani družbi.