TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-115/2009/29 (1312-14) z dne 28. 2. 2013 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Argumentacija toženke, da organ lahko preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite samo v okviru tistih razlogov, na podlagi katerih je bila izdana pozitivna odločba o subsidiarni zaščiti, že v jezikovni razlagi prvega odstavka 106. člena ZMZ nima podlage. Na odločitev o podelitvi subsidiarne zaščite ni mogoče gledati kot na upravno odločitev z vsemi posledicami pravnomočnosti, kot jih poznamo v domačem pravnem redu v drugih upravnih zadevah. Specifičnost določb o odločanju o podaljšanju subsidiarne zaščite je namreč v tem, da je narava stvari takšna, da se lahko bodisi varnostne razmere v izvorni državi bodisi okoliščine v zvezi z ugotovitvijo (ne)verodostojnosti tožnika hitro spremenijo. In če pristojni organ lahko upošteva nove okoliščine v zvezi z že ugotovljeno verodostojnostjo, potem mora tudi prosilec imeti možnost, da uveljavlja nove okoliščine in dokaze v zvezi z njegovo (ne)verodostojnostjo. Toženka bi v obravnavanem primeru morala upoštevati nov dokaz, ki ga tožnik uveljavlja tudi v tožbi, da je bil zaposlen pri organizaciji Č. in da se je usposabljal v okviru te organizacije, ter morebitne druge dokaze o možni povečani stopnji individualiziranega nasilja, ki jih je tožnik predložil v zvezi s tem, pa jih toženka ni upoštevala, pri čemer iz izpodbijane odločbe niti ni točno razvidno, kateri so vsi ti nedopuščeni dokazi.

Pri izvajanju prve faze ugotovitvenega in dokaznega postopka je treba spoštovati temeljno pravico do izjave v upravnem postopku. Pravice iz 41. člena Listine EU o temeljnih pravicah do izjave in obrambe tako da stranka koristno in učinkovito poda svoje stališče, ni mogoče uresničevati, če organ stranki na vpogled pošlje prevelik obseg informacij, ki niso osredotočene na bistvena dejstva, ki zadevajo okoliščine konkretnega primera. Toženka sicer lahko sodeluje s stranko tako, da ji predloži celoten dokument, vendar pa morajo biti v tem primeru označeni deli, ki so po mnenju toženke bistveni za obravnavani primer.

Iz odločbe ni razvidno, katere elemente je toženka uporabila za ugotavljanje intenzivnosti nasilja. Iz primerjave sodne prakse v članicah EU izhaja, da so najbolj pogosto uporabljeni elementi število žrtev v vojnih spopadih, število civilnih žrtev, delež razseljenega prebivalstva ter nezmožnost države zagotavljati najbolj osnovne storitve materialne infrastrukture, prava, zdravstvene pomoči, tudi dostave hrane ali pitne vode. V tem smislu je minimum človekovega dostojanstva zavarovalo tudi ESČP. Te elemente bo toženka lahko uporabila tudi v ponovljenem postopku.