STA novice / Kakšne modele opredelitve spolnih deliktov poznajo kazenski sistemi? (pojmovnik)

Model prisile

Najstarejši med modeli, ki jih kazenskopravni sistemi v svetu poznajo, je model prisile. Ta kaznivo dejanje posilstva razume kot prisiljenje, ko torej storilec s silo in grožnjo doseže spolno občevanje. Kot poudarjajo avtorji analize Ustreznejša obravnava spolne kriminalitete, ki so jo leta 2018 objavili na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, večina držav šteje kot uporabo nasilja tudi skrivni vnos različnih opojnih snovi brez svobodnega soglašanja žrtve, druge pa uporabo takih snovi celo izrecno dodatno razglašajo kot uporabo sile. Ena izmed glavnih kritik modela je zagotovo zahteva žrtve po upiranju storilcu, kar v praksi lahko pomeni, da bi se žrtev še huje izpostavila nevarnosti. Pričakovati slednje od žrtve je ne zgolj neprimerno, ampak tudi nerazumno, opozarjajo avtorji analize.

Model ne pomeni ne

Ta model pojmuje privolitev k spolnemu dejanju na način, da privolitve v spolno dejanje ni v tistem trenutku, ko oseba reče "ne" na kakršno koli spolno pobudo. Žrtev mora svoje nesoglasje jasno izraziti z "ne" oz. na drug primerljiv verbalni način, sicer pravo po tem modelu domneva, da se je žrtev strinjala s spolnim odnosom. Po tem modelu ni več pogoja, da mora storilec uporabiti silo ali groziti z njo, niti se ne zahteva od žrtve, da se napadalcu fizično upre. A kot opozarjajo avtorji študije pravne fakultete, ta model ne upošteva, da žrtev nasilja pogosto ne reče "ne", ampak ostane tiho ali popolnoma pasivna, lahko ohromi zaradi šoka ali strahu.

Model ja pomeni ja

Temelj modela ja pomeni ja je privolitev oziroma oz. pritrdilno soglasje vseh udeleženih v spolnem odnosu. Kot poudarjajo avtorji študije pravne fakultete, mora tisti, ki da pobudo za spolno ravnanje, pred tem pridobiti privolitev druge osebe. Če iz besed oz. dejanj druge osebe ne izhaja jasen "da", pa gre za kaznivo dejanje. To velja tudi v primeru, da je druga oseba v odnosu zgolj pasivna. Ta kazenskopravni model je razmeroma mlad, v teoriji obstajajo številne različice, ki se med seboj razlikujejo po obliki privolitve (verbalna, neverbalna), dometu (vsa spolna ravnanja ali le spolno občevanje) in po tem, kdo nosi dokazno breme (tožilstvo ali obdolženec). Tovrstne sisteme so že uzakonile Švedska, Anglija in Wales.