na dokumentu
Nalaganje dokumenta...
Zakon o veterinarstvu (ZVet)
OBJAVLJENO V: Uradni list RS 82-2981/1994, stran 5045 DATUM OBJAVE: 30.12.1994
VELJAVNOST: od 1.1.1995 / UPORABA: od 1.1.1995
RS 82-2981/1994
Verzija
9 / 9
Čistopis se uporablja od 20.5.2001 do nadaljnjega. Status čistopisa na današnji dan, 14.2.2026: AKTUALEN.
2981. Zakon o veterinarstvu
Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi zakona o veterinarstvu
o razglasitvi zakona o veterinarstvu
Razglašam zakona o veterinarstvu, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 20. decembra 1994.
Št. 012-01/94-168
Ljubljana, dne 28. decembra 1994.
Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan l. r.
Z A K O N
O VETERINARSTVU
O VETERINARSTVU
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina zakona)
Ta zakon določa živalske kužne bolezni, predpisuje ukrepe za njihovo preprečevanje, zatiranje in izkoreninjenje ter veterinarsko sanitarno preventivo, določa najmanjši obvezni obseg varstva živali pred kužnimi boleznimi in način njegovega financiranja, ureja veterinarsko službo, njeno organizacijo, zagotavljanje in izvajanje, pravice in obveznosti državnih organov ter inšpekcijsko nadzorstvo, ki ga opravlja veterinarska inšpekcija.
2. člen
(namen veterinarstva)
Veterinarstvo je namenjeno:
-
varovanju in izboljševanju zdravja živali;
-
zaščiti zdravja živali pred kužnimi in drugimi boleznimi;
-
ugotavljanju, diagnosticiranju in zdravljenju bolnih živali;
-
zagotavljanju ukrepov za varstvo prebivalstva pred zoonozami s preprečevanjem in zatiranjem teh bolezni pri živalih in preprečevanjem prenašanja teh bolezni na ljudi;
-
zagotavljanju higienske ustreznosti surovin in živil živalskega izvora ter skrbi za higiensko ustreznost živil, krmil in vode za napajanje živali, ki ni pod nadzorstvom zdravstvene službe (v nadaljnjem besedilu: voda za napajanje);
-
zagotavljanju nemotene reprodukcije živali z vidika zdravstvenega varstva živali;
-
varstvu in izboljševanju okolja in higienskih razmer ter ugotavljanju ustreznosti živalskega okolja z vidika zdravstvenega varstva živali;
-
veterinarski prosveti in vzgoji imetnikov živali in prebivalstva;
-
zaščiti živali pred mučenjem in skrbi za dobro počutje živali.
3. člen
(pravice in dolžnosti imetnikov živali)
(1)
Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva živali.
(2)
Vsakdo ima dolžnost varovanja zdravja živali kakor tudi zdravja ljudi pred boleznimi in infekcijami, ki se prenašajo med živalmi in ljudmi.
(3)
Fizične in pravne osebe morajo omogočiti opravljanje veterinarskosanitarnega pregleda in nadzorstva, kakor tudi odvzem potrebnega materiala za preiskave in izvajanje drugih ukrepov za varstvo pred kužnimi boleznimi živali, določenimi s tem zakonom.
(4)
Fizične in pravne osebe morajo obvestiti pristojno veterinarsko organizacijo ali veterinarsko inšpekcijo, če ugotovijo, da obstaja nevarnost za zdravje živali ali v zvezi s tem nevarnost za ljudi, dajati tem službam v določenem roku in brezplačno podatke o zdravstvenem varstvu živali in o izvajanju ukrepov ter jim omogočiti, da se prepričajo o danih podatkih.
(5)
Imetnik živali ima pravico do proste izbire veterinarskega strokovnega delavca, razen v zadevah, ki se nanašajo na izvajanje obveznega najmanjšega obsega varstva živali pred kužnimi boleznimi, do pouka o izbrani metodi in stroških zdravljenja ter možnih posledicah.
4. člen
(varstvo pred kužnimi boleznimi)
(1)
Varstvo pred živalskimi kužnimi boleznimi je po tem zakonu dolžnost države; njenih organov; veterinarskih in drugih organizacij; fizičnih in pravnih oseb, ki so imetniki živali, živil, surovin in odpadkov, proizvajalci, imetniki objektov za rejo in trženje živali, proizvodnjo, predelavo, obdelavo, trženje ali skladiščenje živil, surovin, odpadkov ter krmil.
(2)
Naloge Republike Slovenije v veterinarstvu opravljajo ministrstvo, pristojno za veterinarstvo (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), državni upravni organ, pristojen za veterinarstvo in veterinarsko inšpekcijo (v nadaljnjem besedilu: veterinarska uprava), javni veterinarski zavodi in zasebne veterinarske organizacije (v nadaljnjem besedilu: veterinarske organizacije).
(3)
Veterinarske organizacije in veterinarske inšpekcije vodijo predpisano evidenco in pošiljajo predpisane podatke veterinarski upravi.
(4)
Veterinarske organizacije, veterinarska uprava in veterinarska zbornica vodijo registre, ki jih določa ta zakon.
5. člen
(izvajalci veterinarskih dejavnosti)
(1)
Veterinarske dejavnosti lahko na podlagi dovoljenja pristojnega organa opravljajo samo domače pravne osebe in fizične osebe, ki so državljani Republike Slovenije, če izpolnjujejo predpisane pogoje.
(2)
Veterinarske dejavnosti javne veterinarske službe se opravljajo v okviru mreže javne veterinarske službe v javnih veterinarskih zavodih in na podlagi koncesije v zasebnih veterinarskih organizacijah.
(3)
Veterinarske dejavnosti morajo biti organizirane tako, da so vsem imetnikom živali v Republiki Sloveniji zagotovljeni trajen in nemoten dostop do veterinarskih storitev in preskrba z nujnimi zdravili, ki se uporabljajo v veterinarski medicini, ter pravica do predpisanega najmanjšega obveznega obsega varstva pred kužnimi boleznimi živali, ki ga mora zagotoviti država.
6. člen
(mednarodne pogodbe)
Mednarodne obveznosti do preprečevanja in zatiranja živalskih kužnih bolezni in mednarodnega prometa z živalmi, surovinami, živili in odpadki živalskega izvora ter predmeti, s katerimi se lahko prenese kužna bolezen, določajo zakon in mednarodne konvencije ter druge mednarodne pogodbe.
7. člen
(pomen izrazov)
V tem zakonu uporabljeni izrazi pomenijo:
1.
Živali so kopitarji (konji, mezgi, osli in mule), parkljarji (goveda, bivoli, ovce, koze in prašiči), perutnina (kokoši, purani, race in druga domača perutnina, noji ter golobi), psi, mačke, kunci, okrasne in eksotične živali, male živali, čebele, ribe, školjke, raki, želve, polži, žabe, divjad, divje živali, v oborah vzrejena divjad, zookulture in poskusne živali.
2.
Imetniki živali so fizične in pravne osebe, ki so lastniki živali oziroma se ukvarjajo z varstvom, uporabo, gojitvijo, gospodarjenjem, šolanjem, prevozom ali prodajo živali.
3.
Živila živalskega izvora (v nadaljnjem besedilu: živila) so sestavni deli živalskega telesa v surovem, polpredelanem ali predelanem stanju in mleko, jajca, mesni, ribji, mlečni in jajčni izdelki, ikre, med in drugi čebelji pridelki ter izdelki iz rakov, školjk, polžev in žab, ki so namenjeni za prehrano ljudi.
4.
Surovine živalskega izvora (v nadaljnjem besedilu: surovine) so sestavni deli živalskega telesa ter mleko, jajca in med v nepredelanem stanju ne glede na njihov namen.
5.
Odpadki živalskega izvora (v nadaljnjem besedilu: odpadki) so sestavni deli živalskega telesa, ki niso namenjeni za prehrano ljudi.
6.
Odplake so odpadne vode, ki nastajajo v objektih za rejo živali, klavnicah in drugih objektih za obdelavo, predelavo in zbiranje surovin, živil in odpadkov in zahtevajo posebno tehnologijo odvajanja in čiščenja.
7.
Posamezna krmila, krmne mešanice in dodatki (v nadaljnjem besedilu: krma) so vsak material, ki se uporablja za krmljenje živali.
8.
Iztrebki in izločki so: gnoj, gnojevka, gnojnica, urin, slina.
9.
Zoonoze so bolezni ali infekcije, ki se po naravni poti prenašajo z živali-vretenčarjev na ljudi in obratno.
10.
Z epizootijo (epidemijo) kužne bolezni so mišljeni številnejši primeri kužne bolezni, ki glede na pogostnost primerov, čas, kraj in prizadete vrste živali presegajo pričakovano število primerov.
11.
Za okuženo območje se šteje območje, na katerem je ugotovljen en ali več virov okužbe in na katerem so dane možnosti za širjenje okužbe.
12.
Za ogroženo območje se šteje območje, na katero se lahko prenese bolezen z okuženega območja in na katerem so dane možnosti za širjenje okužbe.
13.
Uradni veterinar je doktor veterinarske medicine, ki opravlja dejavnosti javne veterinarske službe in je zaposlen na Veterinarski upravi Republike Slovenije.
14.
Veterinarske organizacije so organizacijske oblike javnih veterinarskih zavodov in zasebne veterinarske dejavnosti, v katerih veterinarski strokovni delavci opravljajo veterinarske dejavnosti, za katere so registrirane.
15.
Veterinarskosanitarni pregledi in nadzor so pregledi in nadzor živali, surovin, živil, krme in odpadkov zaradi varstva ljudi in živali pred kužnimi boleznimi živali in preprečevanja prometa s surovinami, živili in krmo, ki higiensko niso ustrezni, ter nadzor objektov ali blaga, ki so lahko vir kužnih bolezni živali.
16.
Posebno nevarne kužne bolezni so kužne bolezni iz seznama A mednarodnega zoosanitarnega kodeksa.
17.
Lastna domača poraba živil živalskega izvora je poraba za potrebe lastne družine imetnika živali. Vsak drug način porabe ali prometa - tudi na turistični kmetiji, v gostilni, kmetiji odprtih vrat, prireditvah itd. - se šteje za javno potrošnjo.
18.
S klanjem živali v sili je mišljeno klanje brez poprejšnjega veterinarskosanitarnega pregleda živali pred klanjem, to pa je dovoljeno samo v določenih primerih.
19.
S klanjem bolnih živali je mišljeno klanje živali, obolelih za boleznimi, zaradi katerih klanje ni prepovedano. Bolna žival se lahko pošlje v zakol v klavnico le s predpisano napotnico veterinarja.
20.
Hlev z nepreverjenimi ali sumljivimi epizootiološkimi razmerami je hlev imetnika živali, v katerem se ne opravljajo predpisane preiskave živali ali imetnika živali, ki se ukvarja z nedovoljenim in nenadzorovanim prometom z živalmi in živili. Odločbo o tem izda pristojni veterinarski inšpektor.
21.
Zdravila za uporabo v veterinarski medicini (v nadaljnjem besedilu: zdravila) so izdelki, za katere je po znanstveni poti in po postopku, ki ga določijo predpisi o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, ugotovljeno, da jih je v določenih količinah in na določen način dovoljeno uporabljati na živalih, da bi se odkrile, preprečile, zatrle ali zdravile bolezni oziroma spodbudile, obnovile, spremenile ali popravile živalske telesne funkcije ali dosegli drugi veterinarskomedicinski upravičeni cilji.
II. KUŽNE BOLEZNI ŽIVALI
1. Vrste kužnih bolezni živali
8. člen
(1)
Kužne bolezni živali, zaradi katerih se izvajajo splošni in posebni ukrepi, ki jih določa ta zakon, so:
1.
afriška prašičja kuga - Pestis africana suum,
2.
afriška smrkavost - Lymphangioitis epizootica,
3.
atrofični rinitis prašičev - Rhinitis atrophicans suum, 4. atipična kokošja kuga - Morbus Newcastle (Newcastle disease),
5.
bolezen Aujeszkega - Morbus Aujeszky,
6.
bolezen Gumboro - Morbus Gumboro,
7.
bolezen modrikastega jezika - Febris catarrhalis ovium (Blue tongue),
8.
bolezen rdečih ust - Enteric redmouth disease (Yersiniosis),
9.
bruceloza - Brucellosis,
10.
cisticerkoza - Cysticercosis,
11.
ehinokokoza - Echinococcosis,
12.
enzootska goveja levkoza - Leucosis enzootica bovum,
13.
epidemični tremor - Encephalomyelitis avium,
14.
eritrodermatitis pri krapih - Erythrodermatitis cyprini,
15.
furunkuloza pri postrvih - Furunculosis salmonis,
16.
garje pri kopitarjih in prežvekovalcih - Scabies: Sarcoptia- sis equorum, bovum et rupicaprarum, Chorioptiasis ovium, Psoroptiasis,
17.
goveja genitalna kampilobakterioza - Campylobacteriosis genitalis bovum,
18.
goveja kuga - Pestis bovina (Rinderpest),
19.
goveja spongiformna encefalopatija - Encephalopathia spongiformis bovum,
20.
goveja trihomonijaza - Trichomoniasis bovum,
21.
goveja virusna diareja - mukozna bolezen - Diarrhoea viralis bovum - Morbus mucosae bovum,
22.
hemoragična bolezen kuncev in zajcev - Morbus haemorrhagicus cuniculorum et leporum,
23.
hemoragična septikemija pri govedu - Septicaemia haemorrhagica bovum,
24.
huda gniloba čebelje zalege - Pestis apium,
25.
infekciozni bovini rinotraheitis in infekciozni pustularni vulvovaginitis (IBR/IPV) - Rhinotracheitis infectiosa et vulvovaginitis pustulosa infectiosa bovum (IBR/IPV),
26.
infekciozni bronhitis pri perutnini - Bronchitis infectiosa avium,
27.
infekciozna hematopoetska nekroza - Necrosis infectiosa haematopoetica salmonis,
28.
infekciozni laringotraheitis pri perutnini - Laryngotracheitis infectiosa avium,
29.
infekciozni metritis kopitarjev - Metritis contagiosa equorum,
30.
influenca konj - Influenza equorum,
31.
klamidijsko zvrgavanje ovc - Abortus chlamydialis ovium,
32.
klasična prašičja kuga - Pestis suum,
33.
klostridijski enteritis pujskov (KEP) - Enteritis clostridia- lis porcellorum,
34.
kokošja kuga - Pestis avium,
35.
kokošji tifus - Typhus avium,
36.
kolera perutnine - Pasteurellosis avium,
37.
konjska kuga - Pestis equorum,
38.
konjski arteritis - Arteritis equi,
39.
konjski virusni rinopneumonitis - Rhinopneumonitis equi,
40.
kronična bolezen dihal perutnine - Mycoplasmosis avium,
41.
kuga drobnice - Pestis pecorum,
42.
kužna malokrvnost - Anaemia infectiosa equorum,
43.
leptospiroza - Leptospirosis,
44.
listerioza - Listeriosis,
45.
marekova bolezen - Neurolymphomatosis avium,
46.
mikrosporija - Microsporiasis,
47.
miksomatoza - Myxomatosis,
48.
mrzlica doline Rift - Hepatitis infectiosa enzootica bovum et ovium, 49. mrzlica Q - Q febris,
50.
nalezljiva nekroza trebušne slinavke pri postrvih - Necrosis infectiosa pancreatica salmonis,
51.
nalezljiva ohromelost prašičev - Encephalomyelitis enzootica suum,
52.
nalezljiva ( enzootska) šepavost ovac - Dermatitis interdigitalis infectiosa ovium,
53.
nozemavost čebel - Nosemosis apium,
54.
okamenela zalega - Aspergillosis apium,
55.
osepnice ovac in koz - Variola ovina et caprina,
56.
paratuberkuloza - Paratuberculosis,
57.
pljučna kuga goved - Pleuropneumonia contagiosa bovum,
58.
prašičja dizenterija - Dysenteria suum,
59.
prašičji respiratorni in reproduktivni sindrom (PRRS) - Syndroma reproductivum et respiratorium suum,
60.
pršičavost čebel - Acariasis apium,
61.
psitakoza - Psittacosis,
62.
pulmonalna adenomatoza ovac - Adenomatosis pulmonum epizootica ovis,
63.
rdečica - Erysipelas,
64.
salmoneloza - Salmonellosis,
65.
slinavka in parkljevka - Aphtae epizooticae,
66.
smrkavost - Malleus,
67.
spolna kuga konj - Exanthema coitale paralyticum (Dourina),
68.
spomladanska viremija pri krapih - Viraemia vernalis cyprini,
69.
steklina - Rabies (Lyssa),
70.
šumeči prisad - Gangraena, emphysematosa,
71.
toksokarioza - Toxocariosis,
72.
toksoplazmoza - Toxoplasmosis,
73.
trihineloza - Trichinellosis,
74.
trihofitija - Trichophytia bovis,
75.
tuberkuloza - Tuberculosis,
76.
tularemija - Tularemia,
77.
varooza čebel - Varroosis apium,
78.
vezikularna bolezen prašičev - Morbus vesicularis suum,
79.
vesikularni stomatitis - Stomatitis vesicularis,
80.
virusna hemoragična septikemija pri postrvih - Septicaemia haermorrhagica salmonis,
81.
virusno vnetje želodca in črevesja pri prašičih - Gastro- enteritis virosa suum (TGE),
82.
vnetje ribjega mehurja pri krapih - Aerocystitis cyprini,
83.
vnetje vimena pri kravah, ovcah in kozah - Mastitis bovum, ovium et caprarum,
84.
vozličasti dermatitis - Dermatitis nodosa,
85.
vranični prisad - Anthrax,
86.
vrtoglavost postrvi - Myxomatosis salmonis,
(2)
Zoonoze, zaradi katerih se izvajajo posebni preventivni ukrepi za varstvo prebivalstva, so kužne bolezni iz 9., 10., 11., 43., 44., 46., 48., 49., 54., 61., 63., 64., 66., 69., 72., 73., 74., 75., 76. in 85. točke prvega odstavka tega člena.
(3)
Kužne bolezni živali iz prvega odstavka tega člena se glede na vrsto infekcije in ukrepe potrebne za njihovo preprečevanje in zatiranje, razvrstijo v skupine v skladu z mednarodnim zoosanitarnim kodeksom in epizootiološko situacijo v državi.
2. Preprečevanje kužnih bolezni živali
9. člen
(temeljno znanje o kužnih boleznih)
(1)
Imetniki živali in osebe, ki prihajajo v neposreden stik z živalmi, živili, surovinami, odpadki, trupli in konfiskati, morajo imeti temeljno znanje o kužnih boleznih živali, o njihovem preprečevanju in prenašanju na ljudi ter o predpisih o varstvu pred kužnimi boleznimi živali.
(2)
Temeljno znanje o kužnih boleznih ter o predpisih si imetnik živali ali delavec pridobi na tečajih ali na drug ustrezen način.
10. člen
(nadzor in prijava objektov ter živali)
(1)
Pod rednim veterinarskosanitarnim nadzorom so živali, objekti za živali, objekti, naprave in oprema za proizvodnjo, dodelavo, obdelavo, predelavo in promet s krmo, surovinami, živili in odpadki, surovine, živila, živalsko seme, jajčne celice in zarodki ter krma v notranjem in mednarodnem prometu.
(2)
Pod veterinarskosanitarnim strokovnim nadzorom so tudi živali na sejmih, trgih, prodajalnah in drugih prodajnih mestih, razstavah, športnih tekmovanjih, oborah za divje živali, dogonih in drugih javnih mestih, kjer se zbirajo živali.
(3)
Imetniki živali ter pravne in fizične osebe, ki se ukvarjajo z rejo živali, s proizvodnjo, predelavo, skladiščenjem ali prodajo krme, imetniki živali, ki imajo vzrejališča psov, zookultur in zveri, ter matic in plemenilne postaje ter objekte in varstvene vode za gojitev plemenskih ribjih jat in obore za divje živali, morajo prijaviti živali, objekte in opremo ter tudi vsako spremembo v zvezi s tem v osmih dneh najbližji veterinarski organizaciji primarne veterinarske dejavnosti, ki vodi register objektov in živali ter o tem poroča območnemu javnemu veterinarskemu zavodu.
(4)
Imetnik psa mora veterinarski organizaciji, ki vodi register psov na območju stalnega prebivališča imetnika živali, v osmih dneh prijaviti nabavo, pogin, odtujitev, pobeg ter vsako drugo spremembo v zvezi z rejo psov, nabavo mladiča pa najpozneje do dopolnjenega četrtega meseca starosti mladiča.
11. člen
(splošni in posebni preventivni ukrepi)
(1)
Kužne bolezni živali se preprečujejo in obvladujejo s splošnimi in posebnimi preventivnimi ukrepi.
(2)
Prenos zoonoz z živali na ljudi se preprečuje s posebnimi preventivnimi ukrepi.
12. člen
(obvezni splošni preventivni ukrepi, ki jih izvajajo imetniki živali)
Obvezni splošni preventivni ukrepi za varstvo pred kužnimi boleznimi živali, ki jih morajo izvajati imetniki živali in druge pravne in fizične osebe, so:
1.
zagotavljanje zdravstveno neoporečne pitne vode, vode za napajanje in krme;
2.
zagotavljanje in vzdržavanje predpisanih higienskih razmer v objektih za rejo živali, v drugih prostorih ter napravah, kjer se zadržujejo živali, in v okolju živali;
3.
zagotavljanje higiene porodov in molže;
4.
zagotavljanje veterinarskosanitarnega reda na javnih krajih, kjer se zbirajo živali, v vozilih za prevoz živali, surovin, živil, odpadkov in krme, v oborah in pašnikih ter objektih za zbiranje živali in klanje živali ter zbiranje, obdelavo, predelavo in skladiščenje surovin, živil, odpadkov in krme;
5.
zagotavljanje higienske ustreznosti živil in veterinarsko- sanitarnih pogojev za njihovo proizvodnjo in promet;
6.
preprečevanje vnašanja povzročiteljev kužnih bolezni v rejo živali;
7.
izvajanje veterinarskosanitarnih ukrepov v tehnologiji intenzivne reje živali;
8.
ravnanje z živalskimi trupli in drugimi odpadki, odplakami, iztrebki in izločki na predpisan način;
9.
opravljanje preventivne dezinfekcije, dezinsekcije in deratizacije v objektih, na javnih površinah in v vozilih;
10.
drugi splošni ukrepi, določeni v zakonu.
13. člen
(posebni preventivni ukrepi)
(1)
Obvezni posebni preventivni ukrepi za varstvo prebivalstva pred zoonozami, ki jih morajo izvajati veterinarske organizacije in veterinarska inšpekcija, so:
1.
sistematično preprečevanje, odkrivanje in zatiranje zoonoz pri domačih in drugih živalih;
2.
izvajanje preventivnih ukrepov za varovanje veterinarskih delavcev, imetnikov živali in drugih ljudi, ki lahko pridejo v neposreden ali posreden stik z okuženo živaljo, živili, surovinami ali odpadki;
3.
zagotavljanje higienske ustreznosti živil in preprečevanje nedovoljenega prometa z okuženimi živalmi in higiensko neustreznimi živili, surovinami in odpadki, s katerimi se lahko inficira prebivalstvo, z veterinarskosanitarnimi pregledi in nadzorom živali, ter živil, surovin in odpadkov;
4.
preprečevanje onesnaževanja surovin in živil v živilskih in drugih obratih.
(2)
Za izvajanje ukrepov iz prejšnjega odstavka tega člena se sprejmejo kratkoročni in dolgoročni programi varstva prebivalstva pred zoonozami, določijo roki, v katerih morajo biti programi uresničeni, in način financiranja.
(3)
Program za varstvo pred zoonozami izvajata veterinarska in zdravstvena služba. Veterinarska in zdravstvena služba, veterinarska inšpekcija in zdravstvena inšpekcija sodelujejo med seboj in skupno načrtujejo ukrepe za varstvo prebivalstva pred zoonozami in se obveščajo o ugotovitvah na tem področju.
(4)
Pristojna ministra ustanovita skupno komisijo za varstvo pred zoonozami kot strokovno in svetovalno telo zdravstva in veterinarstva.
(5)
Veterinarskim strokovnim delavcem in sodelavcem, ki pridejo v stik z okuženo živaljo, okuženimi živili, surovinami, odpadki ali drugim okuženim materialom, se prizna morebitna okužba z isto boleznijo za poklicno obolenje.
14. člen
(posebni preventivni ukrepi)
(1)
Zaradi zgodnjega odkrivanja in preprečevanja pojava kužne bolezni lahko veterinarska organizacija ali pristojni veterinarski inšpektor glede na naravo kužne bolezni in nevarnost odredi enega ali več posebnih preventivnih ukrepov:
1.
usmerjeno veterinarsko vzgojo imetnikov živali in drugih oseb;
2.
popis in označevanje živali;
3.
diagnostične in druge preiskave;
4.
ugotavljanje vzrokov poginov;
5.
karanteno;
6.
vakcinacijo (imunoprofilakso) in zaščito z zdravili (kemoprofilakso); 7. izolacijo in odstranjevanje hiravcev; 8. dezinfekcijo, dezinsekcijo in deratizacijo;
9.
neškodljivo odstranjevanje živalskih trupov, konfiskatov in odpadkov;
10.
neškodljivo odstranjevanje ali higenizacijo odplak in iztrebkov;
11.
posebne ukrepe v rezervarjih infekcije in zatiranje prenašalcev (vektorjev) kužnih bolezni;
12.
druge posebne preventivne ukrepe, ki so določeni s tem zakonom.
(2)
Za izvajanje ukrepov iz prejšnjega odstavka tega člena se sprejmejo kratkoročni in dolgoročni programi zdravstvenega varstva živali, določijo roki, v katerih morajo biti programi uresničeni, in način financiranja.
(3)
Ob koncu vsakega leta se za naslednje leto odredi, katera preventivna cepljenja in diagnostične ter druge preiskave je treba opraviti v Republiki Sloveniji za zagotavljanje ugodnih epizootioloških razmer ter določijo rok in drugi pogoji za izvedbo preventivnih ukrepov zaradi odkrivanja, preprečevanja, zatiranja in izkoreninjenja kužnih bolezni.
3. Zatiranje in izkoreninjenje kužnih bolezni živali
15. člen
(pojav kužne bolezni oziroma suma kužne bolezni)
(1)
Če se pojavi kužna bolezen ali se pojavijo znaki, po katerih se sumi, da je žival zbolela ali poginila za kužno boleznijo, mora imetnik živali to takoj sporočiti veterinarski organizaciji, ki opravlja osnovno veterinarsko dejavnost.
(2)
Imetnik živali mora do prihoda veterinarja zavarovati ter preprečiti drugim osebam in živalim pristop do prizadete živali, črede, jate, čebelnjaka oziroma trupla poginule živali.
(3)
Vsak veterinarski strokovni delavec, ki ugotovi ali posumi na kužno bolezen, mora s strokovnim pisnim navodilom določiti predpisane veterinarske ukrepe, ki so potrebni, da se prepreči njeno širjenje oziroma da se prepreči promet z okuženimi živalmi in higiensko oporečnimi surovinami in živili. V določenih primerih mora diagnozo kužne bolezni potrditi z mikrobiološko diagnostiko povzročitelja.
(4)
Veterinarski strokovni delavec mora o pojavu kužne bolezni oziroma sumu kužne bolezni obvestiti pristojni območni javni veterinarski zavod.
16. člen
(ugotovitev kužne bolezni)
(1)
Javni veterinarski zavod mora poskrbeti, da se ugotovi kužna bolezen ali vzrok pogina živali oziroma higienska ustreznost živil in surovin živalskega izvora ter s strokovnim pisnim navodilom določiti veterinarskosanitarne ukrepe, ki so potrebni, da se bolezen zatre in njeno širjenje prepreči oziroma da se prepreči promet z bolnimi živalmi in higiensko neustreznimi živili in surovinami.
(2)
Javni veterinarski zavod, ki je odgovoren za diagnostiko živalskih kužnih bolezni, mora zagotoviti nepretrgano veterinarsko dejavnost za diagnostiko kužnih bolezni po tem zakonu.
(3)
Pri sumu kužne bolezni, ki se zatira po tem zakonu, mora javna veterinarska služba poslati ustrezen diagnostični material prvih primerov bolezni v laboratorijsko preiskavo pristojnemu javnemu veterinarskemu zavodu.
(4)
Veterinar, ki pošilja v preiskavo material iz prejšnjega odstavka in organizacija, ki opravlja diagnostične preiskave, morata zagotoviti tak način prevoza materiala, da z njim ni nevarnosti za širjenje kužnih bolezni in ne za kvarjenje materiala.
(5)
Organizacije, ki opravljajo javni prevoz, morajo zagotoviti prevoz materiala iz četrtega odstavka tega člena do kraja, kjer ima sedež organizacija, pooblaščena za diagnostične preiskave.
17. člen
(obveščanje o kužnih boleznih)
(1)
Pristojni javni veterinarski zavod na podlagi prijave kužne bolezni ali suma kužne bolezni odredi epizootiološko preiskavo in z ugotovitvami epizootiološke preiskave seznani veterinarsko inšpekcijo.
(2)
O pojavu ali sumu in o poteku kužne bolezni ter o storjenih veterinarskosanitarnih ukrepih mora javni veterinarski zavod na predpisani način obveščati pristojno veterinarsko inšpekcijo.
(3)
O pojavu ali ugotovljenem sumu kužne bolezni, ki je zoonoza, in o ugotovitvi take kužne bolezni pri
veterinarskosanitarnem pregledu živil, mora javni veterinarski zavod oziroma pristojni veterinarski inšpektor, obvestiti pristojno zdravstveno inšpekcijo ter pristojni območni zavod za zdravstveno varstvo.
(4)
Pristojna veterinarska inšpekcija mora v predpisanih primerih o pojavu in nevarnosti kužne bolezni obvestiti tudi vse občane, zdravstveno službo, živinorejsko službo, Upravo Republike Slovenije za zaščito in reševanje, najbližji center za obveščanje, inšpekcijo za varstvo okolja in zainteresirane imetnike živali ter jih seznanjati z najpomembnejšimi ukrepi, s katerimi lahko preprečujejo kužne bolezni.
18. člen
(okuženo in ogroženo območje)
Meje okuženega in ogroženega območja določa veterinarski inšpektor z odločbo, ki jo objavi na krajevno običajen način.
19. člen
(ukrepi)
(1)
Ko se ugotovi kužna bolezen in dokler traja nevarnost zanjo, se odredi glede na naravo kužne bolezni in nevarnost na okuženem, kot tudi na ogroženem območju en ali več tehle ukrepov:
-
ločitev bolnih od zdravih živali ali od živali, za katero se sumi, da je zbolela;
-
osamitev obolele živali in živali, za katero se sumi, da je zbolela;
-
prepoved dogona, trgov, sejmov, razstav, tekmovanj ali drugega zbiranja živali;
-
prepoved ali omejitev gibanja in odtujitve živali ter prepoved izdajanja zdravstvenih spričeval za živali;
-
prepoved ali omejitev odnašanja ali prometa z živili, surovinami in odpadki, krmo ter z drugimi predmeti, s katerimi se lahko prenese kužna bolezen;
-
prepoved klanja vseh vrst ali posameznih vrst živali;
-
prepoved odiranja živali;
-
zakol ali pokončanje okužene živali ali živali, za katero se sumi, da je okužena, in uničenje onesnaženih predmetov in surovin;
-
popis ali označevanje živali;
-
prepoved ali omejitev razmnoževanja živali za določen čas v določenih objektih;
-
omejitev gibanja oseb, ki prihajajo v stik z okuženo živaljo ali živaljo, za katero se sumi, da je okužena, in z živili, surovinami in odpadki, ki izvirajo od take živali;
-
zaščitno cepljenje, diagnostične preiskave in zdravljenje živali;
-
zapora žarišč okužbe, okuženih krajev in območij (prepoved vhoda in izhoda oseb in živali);
-
kastracija živali, ki so nevarne za širjenje spolnih bolezni, in prepoved naravnega pripusta;
-
dezinfekcija, dezinsekcija, deratizacija staj, hlevov, dvorišč, pašnikov, dezinfekcija odplak in iztrebkov, gnojišč ter gnojničnih jam, napajališč in drugih krajev, na katerih je bila žival, kot tudi predmetov in naprav, ki so prišli s tako živaljo v stik;
-
dezinfekcija oseb, ki so bile v neposrednem ali posrednem stiku s povzročitelji okužbe;
-
kontumac in usmrtitev potepuških psov in mačk;
-
sistematično zatiranje vmesnega gostitelja;
-
zagotavljanje in vzdrževanje primernih higienskih razmer v objektih;
-
izvajanje ukrepov za popolno uničenje povzročitelja kužne bolezni (lokalno, regionalno ali globalno izkoreninjenje);
-
druge ukrepe za sanacijo okužene reje.
(2)
Ukrepi iz prvega odstavka tega člena se lahko odredijo tudi tedaj, če grozi neposredna nevarnost kužne bolezni.
(3)
V posebno nevarnih primerih se sme odrediti tudi začasna prepoved dela v objektih, v katerih se obdelujejo, predelujejo ali skladiščijo živila, surovine, odpadki ali krma.
(4)
O ukrepih iz 11. in 16. alinee prvega odstavka tega člena mora veterinarska organizacija oziroma veterinarski inšpektor nemudoma obvestiti pristojno zdravstveno inšpekcijo.
20. člen
(prenehanje kužne bolezni)
Šteje se, da je kužna bolezen prenehala, ko poteče po ozdravljenju, pokončanju ali poginu zadnje obolele živali in po končni dezinfekciji najdaljša inkubacijska doba za zadevno kužno bolezen, če ni s strokovnimi veterinarskimi standardi določeno drugače.
III. VETERINARSKOSANITARNA PREVENTIVA
1. Preventiva v notranjem prometu
21. člen
(zdravstveno spričevalo)
(1)
V notranjem prometu mora imeti imetnik živali za kopitarje, parkljarje, perutnino, sobne ptice, kunce, ribe iz ribogojnice oziroma gojitvenih voda, čebelje družine in pošiljko matic, divjad, kožuharje, pse in mačke predpisano zdravstveno spričevalo, ki ga mora na zahtevo pooblaščene osebe pokazati.
(2)
Imetnik živali mora imeti predpisano zdravstveno spričevalo iz prvega odstavka tega člena:
1.
za kopitarje in parkljarje:
-
če jih žene, jezdi ali odpravlja s prevoznim sredstvom zunaj območja upravne enote;
-
če nima stalnega prebivališča;
-
če jih proda ali kako drugače odtuji;
-
če jih odpravlja na sejem, trg in druga prodajna mesta, na razstavo, športna tekmovanja, dogon in druge javne kraje, kjer se zbirajo živali;
-
če jih odpravlja v klavnico za zakol;
2.
za perutnino, sobne ptice, kunce in kožuharje;
-
če jih odpravlja v klavnico za zakol;
-
če jih odpravlja zunaj območja upravne enote;
-
če jih proda ali kako drugače odtuji;
-
če jih odpravlja na razstavo;
3.
za ribe iz ribogojnic in gojitvenih voda:
-
če jih odpravlja zunaj območja upravne enote;
-
če jih proda ali kako drugače odtuji;
4.
za čebelje družine in pošiljke matic:
-
če jih odpravlja zunaj območja upravne enote ali na pašo;
-
če jih proda ali kako drugače odtuji;
5.
za pse in mačke, če jih odpravlja na sejem, razstavo, športna tekmovanja ali druge javne kraje, kjer se zbirajo živali.
(3)
S spričevalom iz prvega odstavka tega člena se potrjuje, da v kraju izvora živali iz tega člena ni bila ugotovljena kužna bolezen, ki jo lahko prenesejo te živali. Spričevalo se izda za določen čas.
(4)
Spričevalo iz prvega odstavka tega člena se ne sme izdati, če je v kraju izvora živali iz tega člena ugotovljena kužna bolezen, ki jo lahko prenesejo živali te vrste, in je zaradi tega odrejena prepoved izdajanja spričeval.
(5)
Živali morajo biti v prometu na določen način označene tako, da je možna njihova identifikacija.
22. člen
(veterinarskosanitarni pregled)
(1)
Veterinarskosanitarni pregled je obvezen pri nakladanju pošiljk živali, živil, razen konzerv, surovin in odpadkov, ki se odpravijo s prevoznimi sredstvi zunaj območja upravne enote, in za kopitarje ter parkljarje, ki se ženejo zunaj tega območja.
(2)
Po veterinarskosanitarnem pregledu se izda pri nakladanju pošiljk iz prvega odstavka tega člena potrdilo o zdravstvenem stanju pošiljk. Za živali iz prvega odstavka 21. člena tega zakona se ne izda potrdilo, temveč se na zdravstvenem spričevalu potrdi, da je bil opravljen obvezni pregled.
(3)
Ni dovoljeno nakladanje pošiljke iz prvega odstavka tega člena oziroma drugačno gibanje kopitarjev in parkljarjev, če se pri obveznem veterinarskosanitarnem pregledu ugotovi ali se sumi, da je pošiljka okužena s kakšno kužno boleznijo; da izvira z okuženega območja; če za živali iz prvega odstavka 21. člena tega zakona ni predpisanega zdravstvenega spričevala; če prevozno sredstvo ne izpolnjuje predpisanih veterinarskosanitarnih pogojev ali če pošiljka ne izpolnjuje določenih higiensko-tehničnih pogojev.
(4)
Pri prevozu z železnico, ladjo, letalom ali cestnimi prometnimi sredstvi so dovoljeni nakladanje, prekladanje ali razkladanje pošiljke živali samo na tistih železniških postajah v morskih in rečnih pristaniščih, letališčih in drugih mestih, ki izpolnjujejo predpisane pogoje.
23. člen
(dezinfekcija prevoznih sredstev)
(1)
Prevozna sredstva, s katerimi so bile odpravljene pošiljke iz prvega odstavka 22. člena tega zakona, morajo prevzemniki po razkladanju in v primerih, ki jih določi veterinarski inšpektor, tudi pred nakladanjem pod veterinarskosanitarnim nadzorom na predpisan način očistiti in dezinficirati.
(2)
Potrdilo o dezinfekciji prevoznih sredstev iz prvega odstavka tega člena izda organ, pod katerega nadzorom je bila opravljena.
24. člen
(poprejšnje soglasje za zbiranje in prodajo)
Za izdajo dovoljenja za razstavo, živalski vrt, ocenjevanje ali tekmovanje živali, za razne prireditve potujočih živali (cirkusi, potujoči živalski vrtovi ipd.) in za organizirano prodajo živali (sejmišča) ter surovin in živil zunaj poslovnih prostorov, ki ga izda pristojni upravni organ, mora organizator pridobiti poprejšnje soglasje pristojnega veterinarskega inšpektorja.
25. člen
(naloge pri prevozu in pri prometnih nesrečah)
(1)
Imetniki živali in prevozniki živali, živil, surovin in odpadkov morajo na zahtevo veterinarskega inšpektorja, veterinarskega delavca veterinarske službe ali policije pokazati zdravstveno spričevalo ali drugo predpisano potrdilo.
(2)
Prevoznik in policija morata prijaviti prometno nezgodo med prevozom živali, živil in surovin ter odpadkov najbližji veterinarski organizaciji.
(3)
Obveščena veterinarska organizacija mora zagotoviti veterinarsko pomoč poškodovanim živalim, s strokovnim navodilom določiti ukrepe, potrebne za zavarovanje poškodovanih živali, živil, surovin, odpadkov ter okolja in organizirati prevoz poginjenih živali.
(4)
Najbližja klavnica mora zagotoviti odvoz poškodovanih živali, surovin in živil s kraja prometne nezgode.
2. Preventiva v mednarodnem prometu
26. člen
(nakladanje, prekladanje in razkladanje pošiljk)
(1)
Pošiljke živali, živil, surovin, krme in odpadkov, živalskega semena, jajčnih celic in zarodkov, ki se izvažajo, uvažajo ali prevažajo, se na predpisani način nakladajo, razkladajo in prekladajo.
(2)
Pri nakladanju, razkladanju, prekladanju, skladiščenju, dodelavi in predelavi pošiljk iz prvega odstavka tega člena je obvezen predpisani veterinarskosanitarni pregled.
(3)
Za naloženo pošiljko iz prvega odstavka tega člena izda veterinarsko zdravstveno spričevalo Veterinarski zavod Slovenije, ki je opravil strokovni nadzor, če z mednarodno pogodbo ni drugače določeno.
(4)
Določbe o veterinarskosanitarnem pregledu iz prvega do četrtega odstavka 22. člena in dezinfekciji iz 23. člena tega zakona se uporabljajo tudi pri izvozu, uvozu in tranzitu pošiljk iz prvega odstavka tega člena.
27. člen
(izvoz)
(1)
Pošiljke živali, živil, surovin in odpadkov, namenjene za izvoz, se na mejnih prehodih lahko prekladajo in skladiščijo le pod veterinarskosanitarnim nadzorom mejnega veterinarskega inšpektorja in pod predpisanimi pogoji.
(2)
Za pošiljke iz prvega odstavka tega člena izda zdravstveno spričevalo pri izvozu mejni veterinarski inšpektor na podlagi potrdila oziroma spričevala iz drugega odstavka 22. člena tega zakona, izdanega pri njihovi naložitvi.
(3)
Objekti za živali (karantenski hlevi) ter skladišča za živila in surovine na mejnih prehodih morajo izpolnjevati predpisane pogoje.
28. člen
(uvoz in tranzit)
(1)
Uvoz, tranzit in skladiščenje pošiljk živali, živil, surovin, odpadkov, krme, živalskega semena, jajčnih celic in zarodkov ter drugih predmetov (slame, sena ipd.), s katerimi se lahko prenese kužna bolezen, so dovoljeni z odločbo veterinarske uprave, s katero se za vsak primer posebej ugotovi, da na podlagi tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ni veterinarskosanitarnih ovir za njihov uvoz, tranzit oziroma skladiščenje. Uvoza, tanzita oziroma skladiščenja teh pošiljk se ne sme odobriti, če je to prepovedano oziroma vezano na posebno dovoljenje ali soglasje po drugih predpisih.
(2)
Odločba iz prvega odstavka tega člena ni potrebna za tiste uvozne pošiljke, ki so prešle tehnološki postopek, ki zagotavlja, da se s tako pošiljko ne more prenesti nobena kužna bolezen.
(3)
Za tranzitne pošiljke je odločba iz prvega odstavka tega člena potrebna samo za žive živali, za druge pošiljke pa odločbo izda mejni veterinarski inšpektor.
(4)
V odločbi iz prvega odstavka tega člena določi veterinarska uprava tudi veterinarskosanitarne pogoje za uvoz in tranzit, naloži uvozniku, da da v preiskavo ali da obdrži v karanteni pošiljko iz prvega odstavka tega člena ali odredi druge preventivne ukrepe.
(5)
Uvoz oziroma tranzit pošiljk iz prvega odstavka tega člena se ne dovoli, če je v državi izvoznici ali v državah, skozi katere gre tranzit pošiljk, kužna bolezen in če je nevarnost, da se kužna bolezen vnese v Republiko Slovenijo.
(6)
Za uvoz neavtohtonih (tujih) prostoživečih vrst živali si mora uvoznik v skladu s predpisi pridobiti tudi poprejšnje soglasje pristojnega organa za varstvo naravne in kulturne dediščine.
(7)
Uvoz in vnos živih, za živali patogenih mikroorganizmov (bakterij, virusov in gliv), sta prepovedana.
(8)
Ministrstvo lahko izjemoma pod določenimi pogoji dovoli uvoz mikroorganizmov iz prejšnjega odstavka znanstvenim in raziskovalnim organizacijam, če jih potrebujejo za znanstveno-raziskovalne namene in izpolnjujejo predpisane pogoje.
29. člen
(karantena)
(1)
Uvožene živali mora uvoznik po uvozu obdržati v karanteni, kjer se morajo opraviti vse preiskave in izpolniti drugi pogoji, določeni z odločbo iz četrtega odstavka 28. člena tega zakona in z odločbo iz drugega odstavka tega člena.
(2)
Kraj, kjer bo karantena, vrsto preiskav, strokovno organizacijo, ki jih bo opravila, in druge pogoje za karanteno določi in nadzira veterinarski inšpektor.
(3)
Ne glede na prvi odstavek tega člena se za kopitarje, parkljarje, perutnino in kunce, ki se uvozijo za takojšnji zakol, lahko v odločbi iz prvega in četrtega odstavka 28. člena tega zakona določi, da jim ni treba biti v karanteni, če so epizootiološke razmere v državi izvoznici take, da ni nevarnosti za vnos kužnih bolezni.
(4)
Živali iz tretjega odstavka tega člena, ki se uvozijo za zakol, je dovoljeno klati samo v klavnici, ki izpolnjuje predpisane pogoje.
30. člen
(prosta carinska cona in carinska skladišča)
(1)
Za pošiljke živali, živil, surovin, krme, odpadkov, živalskega semena, jajčnih celic in zarodkov za oplojevanje živali ter drugih predmetov, s katerimi se lahko prenese kužna bolezen, ki se uvažajo v proste carinske cone in carinska skladišča v Republiko Slovenijo, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na uvoz takih pošiljk.
(2)
Živila, surovine in krma iz prvega odstavka tega člena se v prostih carinskih conah in carinskih skladiščih skladiščijo, pakirajo, predelujejo in obdelujejo pod veterinarskosanitarnim nadzorom mejnega veterinarskega inšpektorja.
31. člen
(dovolitev uvoza)
(1)
Uvoznik, špediter in prevoznik, ki opravlja prevoz z železnico, ladjo, letalom ali s cestnimi prometnimi sredstvi, morajo o vsaki prispeli pošiljki iz prvega in tretjega odstavka 28. člena tega zakona takoj obvestiti mejnega veterinarskega inšpektorja.
(2)
Organi carinske službe ne smejo dovoliti carinskega postopka za pošiljke iz prvega odstavka 28. člena tega zakona, dokler ne dobijo od mejnega veterinarskega inšpektorja potrdila, da je uvoz dovoljen.
(3)
Ne glede na drugi odstavek tega člena smejo organi carinske službe na zahtevo uvoznika pošiljko ocariniti tudi brez potrdila mejnega veterinarskega inšpektorja, če je pošiljka na preiskavi, izid te preiskave pa še ni znan, če mejni veterinarski inšpektor izda za to dovoljenje.
32. člen
(mejni prehodi)
(1)
Uvoz, izvoz in tranzit pošiljk živali, živil, surovin, odpadkov, krme, zdravil, ki se uporabljajo v veterinarski medicini, živalskega semena, jajčnih celic in zarodkov ter drugih predmetov, s katerimi se lahko prenese kužna bolezen, so dovoljeni samo na določenih mejnih prehodih.
(2)
Mejni prehodi morajo izpolnjevati predpisane najnujnejše higiensko-tehnične in delovne pogoje.
33. člen
(veterinarskosanitarni pregled na meji)
(1)
Za pošiljke iz prvega odstavka 32.člena tega zakona je obvezen veterinarskosanitarni pregled, ki ga opravi mejni veterinarski inšpektor na mejnem prehodu.
(2)
Pri uvozu, izvozu in tranzitu morajo imeti pošiljke iz prvega odstavka 32. člena tega zakona predpisano mednarodno veterinarsko potrdilo, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno.
3. Preventiva v proizvodnji in prometu s krmo ter surovinami in živili ter v objektih
34. člen
(veterinarskosanitarni pregled in nadzor)
(1)
Predpisani veterinarskosanitarni pregled in nadzor sta obvezna za kopitarje, parkljarje, perutnino in kunce pred zakolom, za meso kopitarjev, parkljarjev, perutnine, kuncev in divjadi, za ribe, mleko in jajca ter mesne, ribje, mlečne in jajčne izdelke, za med, za rake, školjke, polže in žabe ter za izdelke iz rakov, školjk, polžev in žab, namenjene za javno potrošnjo.
(2)
Pregled iz prvega odstavka tega člena je obvezen tudi za objekte in opremo za klanje živali iz prvega odstavka tega člena, za objekte in opremo za obdelavo in predelavo mesa, rib, rakov, školjk, polžev, žab, mleka, medu in jajc, za objekte in opremo za njihovo skladiščenje ter za surovine in dodatke, ki se uporabljajo pri obdelavi in predelavi živil v teh objektih.
(3)
Veterinarskosanitarni pregled živali za zakol ter pregled živil iz tega člena, ki so namenjeni za javno potrošnjo, se opravljata v klavnici oziroma na kraju proizvodnje, predpisano izvajanje inšpekcijskega nadzora živil pa na kraju skladiščenja, v prodajalnah, na trgih, tržnicah in drugih prodajnih mestih.
(4)
Imetnik živali mora najpozneje 24 ur pred začetkom proizvodnje prijaviti pristojni veterinarski organizaciji klanje živali oziroma pridelavo živil, za katere je obvezen veterinarskosanitarni pregled.
35. člen
(obvezni pregled)
(1)
Goveda in kopitarji morajo biti pregledani pred zakolom in po njem, divjad pa po odstrelu ne glede na to, ali je njihovo meso namenjeno za javno potrošnjo, za lastno domačo porabo ali za krmljenje živali.
(2)
Če so kopitarji ali parklarji zaklani v sili, je njihov pregled po zakolu obvezen tudi, če je njihovo meso namenjeno za lastno domačo porabo ali za krmljenje živali.
(3)
Ob zakolu bolnih kopitarjev in parkljarjev je njihov pregled pred zakolom in po njem obvezen tudi,če je njihovo meso namenjeno za lastno domačo porabo ali za krmljenje živali.
36. člen
(higienska ustreznost surovin in živil)
(1)
Z veterinarskosanitarnim pregledom klavnih živali, surovin in živil se ugotavlja higienska ustreznost surovin in živil za prehrano ljudi.
(2)
Če pristojna veterinarska služba na podlagi pregleda in drugih preiskav ugotovi, da je živilo higiensko ustrezno za prehrano ljudi, tako živilo na predpisan način označi in dovoli promet za javno potrošnjo oziroma obdelavo ali predelavo.
(3)
Če pristojna veterinarska služba na podlagi pregleda in drugih preiskav ugotovi, da surovina ali živilo ni higiensko ustrezno za prehrano ljudi, ga mora na predpisan način označiti, prepovedati promet in odrediti uničenje ali predelavo v druge namene, razen za prehrano ljudi.
(4)
Živilo iz 34. do 36. člena tega zakona, ki je oddano v promet za javno potrošnjo, ne da bi bilo veterinarskosanitarno pregledano in na predpisani način označeno, ni higiensko ustrezno za prehrano ljudi.
(5)
Imetnik klavnih živali, surovin in živil ima pravico zahtevati ponoven pregled, razen ob ugotovitvi patogenih
mikroorganizmov. Ponoven pregled opravi komisija, ki jo imenuje veterinarska uprava. Zahtevo je treba vložiti takoj pri pooblaščeni veterinarski organizaciji, ki je opravila pregled. Ta mora brez odlašanja še isti dan obvestiti komisijo in ji predložiti celotno dokumentacijo o opravljenem pregledu.
(6)
Izid ponovnega pregleda je dokončen.
(7)
Stroške ponovnega pregleda krije pooblaščena veterinarska organizacija, katere delavec je opravil veterinarskosanitarni pregled ali odvzel vzorce, če je rezultat v korist stranke. V nasprotnem primeru stroške krije stranka.
37. člen
(veterinarska napotnica)
(1)
Imetnik živali mora imeti predpisano veterinarsko napotnico za bolne živali, ki jih zaradi klanja odpravlja v klavnico, in za v sili zaklane živali. Dokončen veterinarskosanitarni pregled takih živali in presoja mesa v sili zaklane živali se opravita v klavnici. Če je meso namenjeno za lastno domačo porabo, še dokončen pregled opravi na kraju klanja.
(2)
Najbližja klavnica mora zagotoviti zakol bolnih oziroma poškodovanih živali. Pred prevozom živali v klavnico morajo biti opravljeni vsi veterinarskosanitarni ukrepi.
(3)
Imetnik živali mora imeti predpisano veterinarsko napotnico tudi za živali iz hlevov z nepreverjenimi ali sumljivimi epizootiološkimi razmerami, ki jih odpravlja v klavnico.
38. člen
(dovoljenje za promet z mlekom)
(1)
Imetnik živali mora prijaviti proizvodnjo mleka in mlečnih izdelkov, namenjenih za javno potrošnjo, Veterinarskemu zavodu Slovenije.
(2)
Veterinarski zavod Slovenije izda imetniku živali dovoljenje za promet z mlekom in mlečnimi izdelki za javno potrošnjo, če so izpolnjeni predpisani pogoji.
(3)
Če Veterinarski zavod Slovenije pri rednih letnih pregledih ugotovi, da niso izpolnjeni predpisani pogoji, z odločbo odvzame dovoljenje ter prepove promet z mlekom.
(4)
Organizator odkupa mleka in mlečnih izdelkov za javno potrošnjo sme odkupovati mleko in mlečne izdelke samo od imetnikov živali,ki imajo dovoljenje iz drugega odstavka tega člena.
39. člen
(ostanki škodljivih snovi v surovinah, živilih in krmi)
(1)
Veterinarski delavci, imetniki živali, podjetja, zadruge, samostojni obrtniki in druge fizične osebe morajo preprečevati škodljive posledice zaradi škodljivih snovi v surovinah, živilih in krmilih ter opravljati predpisane preventivne ukrepe.
(2)
Javni veterinarski zavodi morajo sistematično pregledovati surovine, živila in krmo na vsebnost ostankov s farmakološkimi ali hormonalnimi učinki in drugih škodljivih snovi.
40. člen
(ravnanje z odstreljeno divjadjo)
(1)
Lovska organizacija mora imeti za divjačino, ki je namenjena za javno potrošnjo in se odpremlja iz lovišča v zbiralnico, predpisano napotnico, s katero se potrjuje, da je divjad uplenjena v lovišču, v katerem ni prepovedan promet zaradi ugotovitve kužne bolezni in da ni ugotovljen sum bolezni.
(2)
Napotnico iz prejšnjega odstavka izda preglednik divjačine, ki ga za to pooblasti Veterinarski zavod Slovenije in mora imeti izpit za preglednika divjačine.
(3)
Lovska organizacija in organizator zbiranja divjačine morata opravljati predpisane preventivne ukrepe za zagotavljanje neoporečnega prevoza, pregleda in zbiranja divjačine.
(4)
Območni veterinarski zavod strokovno nadzira delo preglednikov divjačine, organizira strokovno izpopolnjevanje ter preizkus strokovne usposobljenosti preglednikov.
(5)
Preglednik divjačine mora vsakih pet let na predpisan način dokazati strokovno usposobljenost za nadaljnje delo na tem področju.
(6)
Predpisani veterinarskosanitarni pregled divjačine se opravlja v zbiralnici.
41. člen
(zagotavljanje higienske ustreznosti krme)
(1)
Fizične in pravne osebe, ki so registrirane za proizvodnjo ali promet s krmo, morajo zagotavljati zdravstveno ustreznost krme v vseh fazah proizvodnje ali prometa s krmo.
(2)
Prepovedan je promet z zdravstveno neustrezno krmo.
(3)
Krma je zdravstveno neustrezna, kadar:
-
vsebuje patogene mikroorganizme ali parazite, ki lahko škodljivo vplivajo na zdravje živali, ali če vsebuje nedovoljeno število saprofitskih in patogenih mikroorganizmov ter njihovih proizvodov (eksotoksinov in endotoksinov);
-
vsebuje hormone, sedative ali tireostatike ali nedovoljene količine antibiotikov, ki se dodajajo v stimulativne namene;
-
vsebuje več ostankov fitofarmacevtskih sredstev, soli anorganskih snovi, radioaktivnih snovi ter drugih za zdravje škodljivih snovi, kot je dovoljeno;
-
je organoleptično spremenjena, če vsebuje preveliko količino razkrojkov ali če zaradi neustrezne sestave škodljivo vpliva na proizvodnjo živil, reprodukcijo ali zdravstveno stanje živali;
-
je potekel rok uporabe, naveden v deklaraciji.
(4)
Krma iz zadnje alinee tretjega odstavka tega člena se sme z dovoljenjem pristojnega veterinarskega inšpektorja uporabiti za tisti namen, ki ga po predhodni laboratorijski preiskavi vzorcev določi pooblaščeni javni veterinarski zavod, če ugotovi, da je krma zdravstveno ustrezna.
42. člen
(nadzor krme in izdaja spričeval)
(1)
Pravne in fizične osebe, ki so registrirane za proizvodnjo in predelavo krme za promet, morajo pred oddajo krme v promet v lastnem laboratoriju ali laboratoriju, ki je pooblaščen za preiskave, zagotoviti predpisane laboratorijske preiskave krme.
(2)
Pooblaščeni laboratorij iz prejšnjega odstavka tega člena ugotavlja, ali krma izpolnjuje predpisane pogoje glede zdravstvene ustreznosti ter izdaja spričevalo o zdravstveni ustreznosti.
43. člen
(veterinarskosanitarni nadzor krme)
(1)
Pod veterinarskosanitarnim nadzorom veterinarske inšpekcije so krma in objekti, v katerih se proizvaja ali skladišči krma za promet, v primeru suma kužne bolezni oziroma suma, da krma zdravstveno ni ustrezna, pa tudi krma in objekti pri imetnikih živali.
(2)
Laboratorijske preiskave vzorcev krme za veterinarsko inšpekcijo zaradi nadzora zdravstvene ustreznosti opravljajo pooblaščeni laboratoriji.
(3)
Izid analize vzorcev krmil, surovin in dodatkov, ki so namenjeni za njihovo proizvodnjo, se lahko v osmih dneh izpodbija z zahtevo, da se ponovno analizirajo vzorci v laboratoriju, pooblaščenem za ponovne analize, razen ob ugotovitvi patogenih mikroorganizmov v krmi.
(4)
Če se izid ponovne analize ne ujema z izidom analize, je odločilen izid ponovne analize vzorcev. Izid ponovne analize je dokončen.
(5)
Stroške ponovne analize krije veterinarska inšpekcija, če je rezultat v korist stranke, v nasprotnem primeru krije stroške stranka.
44. člen
(veterinarsko sanitarni red v objektih in pri opremi - poprejšnje soglasje)
(1)
Objekti, naprave in oprema za rejo živali, za klanje živali, za obdelavo, predelavo, proizvodnjo, zbiranje, skladiščenje ter promet s surovinami in živili, objekti in opremo za zbiranje in neškodljivo odstranjevanje trupel in konfiskatov ter kafilerije, obore za divje živali, prostori in oprema za proizvodnjo in skladiščenje živalskega semena, jajčnih celic in zarodkov ter valilnice, prostori in oprema za pripravo krme, objekti ter oprema za promet z živalmi (sejmišča, razstavišča idr.),objekti za dezinfekcijo, dezinsekcijo in deratizacijo, za dezinfekcijo vozil, objekti veterinarskih organizacij, objekti in oprema za proizvodnjo, promet in nadzor veterinarskih zdravil ter prostori in oprema za zbiranje in topljenje voščin ter za izdelavo satnic morajo biti urejeni tako, da ne pomenijo nevarnosti za zdravje živali, da se preprečujeta vnašanje in raznašanje bolezni, da sta zagotovljeni zdravstveno neoporečna proizvodnja in promet in da se preprečuje obremenjevanje okolja.
(2)
K rešitvam v osnutku prostorskih izvedbenih aktov, k lokacijski dokumentaciji ter h gradbenemu in uporabnemu dovoljenju za nove objekte ter za rekonstrukcijo obstoječih objektov iz prejšnjega odstavka je potrebno poprejšnje soglasje pristojne veterinarske inšpekcije.
45. člen
(pogoji za objekte, naprave in opremo)
(1)
Klanje živali in proizvodnja živil in surovin za javno potrošnjo na domačem trgu sta dovoljeni samo v objektih, za katere veterinarska uprava z odločbo ugotovi, da izpolnjujejo predpisane pogoje. Objektom, za katere je bila izdana odločba, veterinarska uprava določi kontrolno številko in vodi o njih register.
(2)
Izjemoma se smejo zunaj klavnice klati kopitarji in parkljarji,katerih meso je namenjeno za javno potrošnjo, vendar samo takrat, kadar jih je treba zaklati v sili, tega pa ni mogoče storiti v klavnici.
(3)
Zakol živali iz prvega odstavka 35. člena tega zakona, katerih meso je namenjeno za lastno domačo porabo, je dovoljen na domu imetnika živali, če so izpolnjeni predpisani pogoji.
(4)
Klavnice, hladilnice in objekti za obdelavo, predelavo in skladiščenje živil iz prvega odstavka tega člena ter izdelava v njih morajo biti pod veterinarskosanitarnim nadzorom.
46. člen
(prepoved izvoza)
Prepovedano je izvažati plemenske ribe in perutnino, valilna jajca, surovine in živila, ki niso bili vzrejeni oziroma proizvedeni v izvoznih objektih.
47. člen
(izvozni obrati)
(1)
Gojitev plemenskih rib in perutnine ter pridelava valilnih jajc, zakol živali, zbiranje ter izdelava surovin in živil in reprodukcijskega materiala za izvoz (v nadaljnjem besedilu: izvozni objekt) so dovoljeni samo v objektu, za katerega predstojnik veterinarske uprave na predlog strokovne komisije, ki jo imenuje, z odločbo ugotovi, da izpolnjuje predpisane pogoje in posebne pogoje za določene države. Z odločbo določi tudi izvozno kontrolno številko države, v katere smejo izvažati, in vpis v register izvoznih obratov.
(2)
Določba prvega odstavka tega člena velja tudi za uvozne in tranzitne objekte ter za druge objekte, določene z mednarodno pogodbo.
(3)
Veterinarska uprava vodi register uvoznih in izvoznih obratov.
(4)
Če veterinarska uprava ugotovi, da izvozni ali uvozni obrat ne izpolnjuje več pogojev ali če pomanjkljivosti, ki neugodno vplivajo na higieno proizvodnje, v določenem roku ne odpravi, predstojnik veterinarske uprave razveljavi odločbo iz drugega odstavka tega člena in z odločbo ugotovi, da je prenehala pravica do uporabe izvozne kontrolne številke za določene države ali za vse države ter odloči, da se opravi izbris iz registra izvoznih oziroma uvoznih obratov. O tem se obvesti tudi država uvoznica oziroma pristojna komisija Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) in mejna veterinarska inšpekcija.
(5)
Pristojni organi veterinarske inšpekcije drugih držav, ki občasno nadzirajo izvozne obrate na območju Republike Slovenije, morajo prijaviti nadzor predstojniku veterinarske uprave. Ta mora o tem obvestiti predstojnika izvoznega obrata, določiti veterinarskega inšpektorja, ki bo sodeloval pri pregledu obrata in izdelati program nadzora.
48. člen
(obrati v drugih državah)
(1)
Uvoz plemenskih rib in perutnine, valilnih jajc, surovin in živil je dovoljen samo iz obratov, ki izpolnjujejo predpisane pogoje in so registrirani pri EU ter so pod nadzorstvom pristojnih veterinarskih organov EU.
(2)
Veterinarska uprava lahko dovoli uvoz plemenskih rib ter perutnine, valilnih jajc, surovin in živil tudi iz obratov, ki niso registrirani pri EU, če ugotovi, da so predpisi, standardi, izdelava in nadzor, ki ga opravlja država izvoznica, vsaj enakovredni predpisom Republike Slovenije in da je zagotovljeno vsaj enako varstvo potrošnikov. Stroški pregleda bremenijo predvidenega uvoznika.
4. Preventiva pri razmnoževanju živali
49. člen
(sistematično nadzorstvo)
(1)
Osemenjevalna središča, vzrejališča plemenjakov, plemenske živali, črede, reje in jate, valilnice, fazanerije, ribogojnice, plemenišča in vzrejališča matic ne smejo biti okuženi z določenimi kužnimi boleznimi.
(2)
Pod rednim veterinarskosanitarnim nadzorom so pridobivanje in uskladiščenje živalskega semena, jajčnih celic in zarodkov ter način njihove uporabe.
(3)
Osemenjevalna središča in vzrejališča plemenjakov in veterinarske organizacije morajo sistematično nadzorovati zdravje in sposobnost za razmnoževanje plemenjakov ter pridobivanje, proizvodnjo, skladiščenje in promet z živalskim semenom, jajčnimi celicami in zarodki ob upoštevanju predpisov o zdravstveni ustreznosti živalskega semena, jajčnih celic in zarodkov ter najnujnejših meril za oploditveno sposobnost.
50. člen
(prepovedi pridobivanja, prometa in uporabe)
(1)
Prepovedano je pridobivanje semena plemenjakov, jajčnih celic in živalskih zarodkov plemenic, za katere se sumi, da so okužene ali so zbolele za boleznijo, ki se lahko prenaša z živalskim semenom, jajčnimi celicami ali zarodki na isto vrsto živali.
(2)
Prepovedani so proizvodnja, promet in uporaba živalskega semena, jajčnih celic in zarodkov, ki vsebujejo večje število bakterij, patogene bakterije ali povzročitelje kužnih bolezni po tem zakonu ter po svojih biokemičnih, biofizikalnih in morfoloških lastnostih ne ustrezajo najnujnejšim pogojem za oploditveno sposobnost ali so na drug način nevarni za zdravje in razmnoževanje živali.
51. člen
(nadzor osemenjevalnih središč in osemenjevalcev)
(1)
Osemenjevalna središča in veterinarske organizacije morajo zagotoviti predpisani obseg laboratorijskih preiskav živalskega semena, jajčnih celic in zarodkov ter o tem voditi evidenco.
(2)
Veterinarska inšpekcija mora sistematično spremljati zdravstveno stanje in sposobnost za oplojevanje plemenjakov, objekte osemenjevalnih središč in vzrejališč, pridobivanje, skladiščenje, promet in uporabo živalskega semena, jajčnih celic in zarodkov ter skupaj z javnim veterinarskim zavodom plodnost plemenic, delo veterinarskih organizacij v zvezi s plodnostjo in preprečevanjem jalovosti ter delo oseb, ki lahko v skladu s predpisi opravljajo osemenjevanje.
52. člen
(nadzor nad parjenjem in pripustom)
Veterinarske organizacije sistematično nadzorujejo zdravje in zdravstveno sposobnost za razmnoževanje plemenjakov v parjenju in pripustu, nadzirajo evidenco pripustov in prijavljajo Veterinarskemu zavodu Slovenije vsak sum spolne ali druge kužne bolezni ter konstitucijskih napak v zvezi z zdravjem živali.
53. člen
(obveščanje)
(1)
O vsaki ugotovitvi bolezni plemenjaka s trajnimi motnjami za razmnoževanje ali ugotovitvi zdravstvene neustreznosti živalskega semena, jajčnih celic in zarodkov mora veterinarska organizacija oziroma veterinarska inšpekcija obvestiti veterinarsko upravo, ta pa republiški upravni organ, pristojen za živinorejo, s predlogom za začasno ali trajno izločitev plemenjaka.