Resolucija o preprečevanju korupcije v Republiki...

3792. Resolucija o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji (RePKRS)

Državni zbor Republike Slovenije je na podlagi 107. člena v zvezi s 109. členom Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 35/02 in 60/04) ter v zvezi s 16. členom Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04) na seji dne 16. junija 2004 sprejel

RESOLUCIJO
o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji (RePKRS)

I. UVOD

(1)

Tako kot povsod v svetu tudi v Republiki Sloveniji korupcija po definiciji škoduje državljanom in državi, ogroža vladavino prava in zaupanje ljudi v najpomembnejše državne institucije, zmanjšuje politično stabilnost in socialni mir ter z omejevanjem proste konkurence in zmanjševanjem učinkovite razdelitve sredstev ovira ekonomski razvoj.

(2)

Število korupcijskih kaznivih dejanj v Republiki Sloveniji je po uradnih podatkih relativno nizko, vendar empirične ankete kažejo, da je korupcije v državi več, sicer še vedno ne toliko, da bi to terjalo uvedbo izrednih ukrepov, nesporno pa toliko, da je potrebno usklajeno in odločno ukrepanje, tako države kot vseh njenih prebivalcev.

(3)

Dosedanje reakcije na pojavne oblike korupcije so bile izrazito represivne in so tako odpravljale zgolj posledice, ne pa tudi vzrokov tega socialno patološkega pojava. Resolucija o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: Resolucija) teži k realnim, postopnim in premišljenim ukrepom za odpravo korupcije, njeni osnovni cilji so usmerjeni preventivno: dolgoročna in trajna odprava pogojev za nastanek in razvoj korupcije, vzpostavitev ustreznega pravnega in institucionalnega okolja za preprečevanje korupcije, dosledna uveljavitev odgovornosti za nezakonita dejanja, izgradnja splošno sprejemljivega sistema ničelne tolerance do vseh korupcijskih ravnanj skozi razne oblike izobraževanj in učinkovita uporaba mednarodno uveljavljenih standardov na tem področju.

(4)

Ukrepi, predvideni z Resolucijo, so dolgoročni in usklajeni s stopnjo njenega ekonomskega, socialnega in političnega razvoja, zagotavljajo zaščito univerzalno priznanih človekovih pravic in svoboščin, vključno z domnevo nedolžnosti.

(5)

Za uspešno uresničevanje Resolucije je, poleg angažiranja državnih organov in pravnih oseb v zasebnem in nevladnem sektorju, nujno zagotoviti tudi ustrezno stopnjo pripravljenosti vseh prebivalcev za aktivno sodelovanje pri uresničevanju tega dokumenta, za kar pa morajo biti seveda ustrezno obveščeni in motivirani.

II. DEFINICIJA KORUPCIJE

Korupcija, kot jo razume Resolucija, je, skladno z določbami Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04), definirana na naslednji način:

Korupcija je vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev, ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.

Pod pojmom "vsaka kršitev" razumemo vse oblike ravnanj, tako storitve kot opustitve. Gre za ravnanja v javnem in zasebnem sektorju ter tudi na področjih, ki jih ne moremo uvrstiti v javni ali zasebni sektor oziroma tam, kjer meja med obema sferama ni jasna in točno določena. Glede kršitev velja načelo univerzalnosti, tako da so koruptivna ravnanja možna v lastni državi ali tujini. "Dolžno ravnanje" je ravnanje, kot ga določajo s strani države sprejeti zakonski in podzakonski predpisi ter zapisani kodeksi ravnanja v poslovnih ali poklicnih združenjih. "Uradne osebe" so osebe, ki so kot takšne določene v Kazenskem zakoniku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94-popr., 23/99, 40/04). "Odgovorne osebe" so osebe, ki so s predpisom, aktom pristojnega organa ali po naravi nalog, ki jih opravljajo, pooblaščene za sprejemanje odločitev ali za določeno ukrepanje oziroma ravnanje, med drugim so to tudi člani vodstvenih ali nadzornih organov v pravnih osebah, ne glede na strukturo lastništva, ter tudi samostojni podjetniki in obrtniki. "Zasebni sektor" predstavljajo vsa področja, ki ne sodijo v definicijo "javnega sektorja", kot ga določa Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02). Način storitve je lahko neposreden ali posreden. "Posreden način" pomeni, da je korist na aktivni strani (tisti, ki podkupuje) obljubljena, ponujena ali dana preko tretje osebe, na pasivni strani, torej na strani podkupljenega, pa preko tretje osebe zahtevana ali sprejeta, pri čemer pojem "osebe" zajema pravne in fizične osebe. S "pričakovano koristjo" imamo opraviti, ko oseba pričakuje za dejanje določeno korist, pri tem pa ni nujno, da bi bila obljuba koristi vnaprej izrečena. "Korist" je lahko premoženjska, pri čemer njena oblika, vrednost oziroma višina niso pomembne, ali pa nepremoženjska, pri čemer tudi njena vrsta, oblika oziroma vsebina niso pomembne. Pri vseh ravnanjih, ki jih dojemamo kot koruptivna, je bistven "koruptivni namen". O takšnem namenu govorimo, ko je kršitev storjena v pričakovanju obljubljene, ponujene ali dane koristi na aktivni strani ali zaradi zahtevane, sprejete ali le pričakovane koristi na pasivni strani. Potrebno je uveljaviti ničelno toleranco, kjer so nesprejemljiva vsa koruptivna dejanja. Tudi več majhnih tovrstnih dejanj vpliva na rušenje prava in na možnosti za pojav še hujših oblik kršitev. Možno je tudi, da je koruptivni namen usmerjen k pridobivanju koristi za koga drugega, ne zase. Pri tem je "drugi" vsaka pravna ali fizična oseba, ki ni oseba, ki je storila kršitev, ki ustreza predstavljeni definiciji.

III. PREDPOSTAVKE RESOLUCIJE

Predpostavke Resolucije so naslednje:

Spoštovanje človekovih pravic in svoboščin

Ukrepi na področju preprečevanja, odkrivanja in preganjanja korupcije po tej Resoluciji morajo biti glede zagotovljenih človekovih pravic in svoboščin popolnoma skladni z Ustavo Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/2000, 24/03 in 69/04) slovenskimi zakonskimi in podzakonskimi predpisi ter mednarodnimi pravnimi akti, predvsem Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Abstraktna nevarnost korupcije in konkretna nevarnost njenih pojavnih oblik dovoljujeta odstopanja od zagotovljenih standardov na področju varovanja človekovih pravic in svoboščin le tam in v takšni meri, kot to dovoljujejo domači in mednarodni predpisi.

Politična volja

Preprečevanje, odkrivanje in preganjanje korupcije je možno le s široko in jasno izraženo politično podporo. Načrtovanje in izvajanje dolgoročnih sprememb je možno le ob najširšem družbenem soglasju o nevarnih posledicah korupcije in o pomembnosti protikorupcijskih ukrepov, brez delitve na politične stranke, ki se nahajajo v vladi in na tiste izven nje.

Časovna primernost

Republika Slovenija se je v zadnjem obdobju srečala z vrsto sumov korupcijskih zadev in reakcij nanje. Aktivnosti Urada Vlade Republike Slovenije za preprečevanje korupcije, sodni postopki ter vrsta prostovoljnih ali izsiljenih odstopov pomembnih javnih uslužbencev kot posledica aktivnosti organov odkrivanja, pregona in medijev so povzročili velik dvig pozornosti javnosti na pravno in moralno sporna dejanja predvsem visokih državnih predstavnikov. Prebivalci Republike Slovenije so postali po eni strani zelo kritični, po drugi strani pa pričakujejo ustrezno reakcijo državnih organov. Do te reakcije v obliki dolgoročne in vsestranske strategije mora priti ne samo zaradi pričakovanj javnosti, ampak tudi zato, ker ta pričakovanja še niso dosegla stopnje, ko bi bili potrebni nujni, izredni, kratkoročni ali parcialni ukrepi in je še možno načrtno ter sistemsko ukrepanje. Sprejem in začetek uresničevanja strateškega protikorupcijskega dokumenta od Republike Slovenije pričakujejo tudi mednarodne organizacije in institucije.

Ustrezna ocena stanja

Načrtovanje ukrepov, ki naj izboljšajo stanje na določenem področju, ni smiselno, če ne obstajajo vsaj približno zanesljivi in relevantni podatki o tem področju. Eden osnovnih razlogov za aktivnosti na področju korupcije je ravno dosedanje pomanjkanje realnih podatkov o obsegu problematike in njenih trendih. Do sedaj zbrani podatki kažejo, da je Republika Slovenija s korupcijo obremenjena v večji meri, kot to kažejo statistike organov odkrivanja in pregona, kar pogojuje potrebo po vsestranskem in premišljenem ukrepanju. Dejstvo je, da je Republika Slovenija s korupcijo obremenjena manj kot primerljive tranzicijske države, še vedno pa se ne more primerjati z državami, ki so ta problem uspele obvladati. Sprotna, trezna in analitična presoja dejanskega stanja mora biti podlaga tako za sestavo Resolucije kot za njeno sprotno dopolnjevanje in spreminjanje.

Sodelovanje javnega in zasebnega sektorja ter civilne družbe

Koruptivna ravnanja povzročajo škodo tako javnemu kot zasebnemu sektorju, civilni družbi ter tudi posameznim državljanom, to pa zahteva vključevanje vseh naštetih v pripravo in izvajanje nacionalne protikorupcijske politike. Zgolj udeležba državnih organov povzroča nepopolne in neustrezne reakcije na kompleksno korupcijsko problematiko, zaradi česar je treba v vse aktivnosti, predvsem pa v nadzor nad izvajanjem skupno zastavljenih nalog, kot enakovrednega sogovornika in partnerja vključevati tudi civilno družbo in ji tako omogočiti kontinuiran vpliv na vsebino in postopke sprejemanja najpomembnejših odločitev.

Preventiva pred represijo

Samo represivno odzivanje na korupcijo vodi zgolj k odstranjevanju škodljivih posledic v posameznih primerih, medtem pa vzroki, povodi in okoliščine, ki pogojujejo nastanek korupcije, ostajajo nedotaknjeni. Ne samo zaradi jasno izraženih svetovnih trendov, ampak tudi zaradi večje racionalnosti in učinkovitosti preventivnega delovanja, je osnovno izhodišče za vsebino in uresničevanje slovenskih protikorupcijskih ukrepov preventiva, odkrivanje vzrokov in pogojev za nastanek korupcije ter njihovo odpravljanje, medtem pa represivno delovanje še naprej ostaja korektiv, uporaben za sankcioniranje protipravnih ravnanj.

Postopnost

Korupcija je sistem, ki je pogojen s socialnimi, kulturnimi in političnimi značilnostmi vsake posamezne države, tudi Slovenije, in odprava takšnega sistema ni možna v kratkih časovnih rokih ali celo naenkrat. Učinkovito ukrepanje je možno le ob identifikaciji prioritet in ob realnem terminskem načrtovanju njihovih rešitev. Razumevanje sosledja vzrokov in posledic ter racionalna postopnost sta absolutna predpogoja za planiranje aktivnosti, pomembna tako pri sestavi kot tudi pri uresničevanju Resolucije.

Transparentnost in odprtost projekta

Resolucija je že po definiciji dokument, ki je namenjen vsem državljanom, kar pomeni, da gre za projekt, ki je tako v fazi nastajanja kot tudi uresničevanja popolnoma transparenten in odprt za vse, ki bi želeli sodelovati pri njegovem nastajanju ali uresničevanju. Enako transparentni in odprti morajo biti tudi vsi postopki, ki privedejo do posameznih rešitev. Enega osnovnih načel in pogojev uspešnega boja zoper korupcijo, transparentnost, je mogoče doseči le s popolno preglednostjo vsega ravnanja in z njegovo ustrezno odzivnostjo na reakcije okolja.

Organizirani in spontani nadzor ter merljivost uspehov

Kljub vključevanju najširšega možnega kroga subjektov v uresničevanje protikorupcijske resolucije, so nekateri od njih za to bolj odgovorni kot drugi. Zaradi tega je potrebno natančno določiti, na kakšen način se izvaja nadzor nad uresničevanjem Resolucije in ta nadzor zaupati posebej usposobljenemu organu, ves čas pa morata biti k spremljanju uresničevanja Resolucije vzpodbujani tudi strokovna in splošna javnost, za kateri morajo biti zagotovljeni tudi postopki za vplivanje na osnovne nosilce uresničevanja Resolucije.

Pri preprečevanju korupcije so pomembni tudi indikatorji, skozi katere se bo lahko zaznavala prisotnost tega fenomena v družbi in zaradi katerih bo nadzor nad uresničevanjem Resolucije v bistvu predstavljal realno spremljanje njene uspešnosti v določenih obdobjih po njenem sprejemu in preverjanje postavljenih ciljev.

Trajnost

Ker dokončna odprava korupcije ni možna, ampak je možno le vztrajno in stalno preprečevanje, odkrivanje in zatiranje njenih pojavnih oblik, to nujno predpostavlja trajnost protikorupcijskih aktivnosti. Vsaka ohlapnost ali začasna neaktivnost se takoj in neposredno odrazi v povečanju grožnje, ki jo predstavlja korupcija. Zaradi navedenega mora Resolucija biti dokument, ki tako v fazi sestavljanja kot tudi uresničevanja omogoča trajno uresničevanje vseh zadanih nalog, tako tistih iz prve kot tudi iz vseh naslednjih faz.

Sprotno ocenjevanje in popravki

Vsak dokument je izraz trenutka, v katerem nastane, korupcija pa je, tako kot vsi podobni pojavi, pojav, ki je ne samo trajen, ampak tudi sproti spreminja svoje pojavne oblike. Zaradi tega morajo biti določeni postopki in načini za sprotno spremljanje razmer, v katerih prihaja do korupcije in za ustrezno ter sprotno odzivanje na spremenjene pogoje. Tako utemeljeni popravki v daljšem časovnem obdobju ne pomenijo kritike osnovnega teksta Resolucije, ampak zgolj zagotavljajo njeno aktualnost, prožnost in učinkovitost.

IV. CILJI RESOLUCIJE

(1)

Osnovni namen Resolucije je oblikovanje primerno visoke stopnje protikorupcijske kulture na osebni in na splošni družbeni ravni in to z realizacijo naslednjih neposrednih in splošnih ciljev:

-

oblikovanje in uresničevanje ustreznih etičnih standardov,

-

dolgoročna in trajna odprava pogojev in okoliščin za nastanek in razvoj korupcije,

-

vzpostavitev ustreznega pravnega in institucionalnega okolja za preprečevanje korupcije,

-

dosledna uveljavitev odgovornosti za nezakonita dejanja,

-

vzpostavitev sistema ničelne tolerance do vseh korupcijskih ravnanj,

-

učinkovito uvajanje mednarodno uveljavljenih standardov na tem področju.

(2)

Poleg neposrednih in splošnih ciljev bo izvajanje Resolucije vplivalo tudi na doseganje naslednjih širših družbenih ciljev:

-

identifikacija področij, ki so najbolj izpostavljena korupciji,

-

transparentno in zakonito financiranje političnih strank,

-

uspešna reforma državne uprave,

-

premagovanje konflikta interesov v javnih službah,

-

zagotavljanje zakonitega, strokovnega in odgovornega sprejemanja odločitev,

-

vzpostavitev ustreznih mehanizmov za zaznavanje in obveščanje o možnem korupcijskem ravnanju,

-

zagotovitev res neodvisnega in učinkovitega delovanja organov odkrivanja, pregona in sodstva,

-

zagotovitev učinkovitega delovanja drugih nadzornih mehanizmov,

-

zagotovitev odprtih in transparentnih postopkov trošenja proračunskih sredstev,

-

kreativno sodelovanje med državnimi in zasebnimi organizacijami ter civilno družbo,

-

usposabljanje in pomoč zasebnemu sektorju pri učinkovitem in samoregulativnem ukrepanju zoper korupcijo,

-

dvig občutljivosti državnih organov, civilne družbe in posameznikov na pojavne oblike korupcije,

-

dvig splošne osveščenosti o pravicah in obveznostih posameznikov ter institucij,

-

pomoč medijem pri izvrševanju njihove nadzorne funkcije,

-

vključevanje Republike Slovenije v mednarodna prizadevanja za preprečevanje korupcije.

V. VRSTE IN OBSEG KORUPCIJE V REPUBLIKI SLOVENIJI

Tudi v Republiki Sloveniji glede obsega korupcije obstaja neskladje med uradnimi podatki organov pregona in podatki, pridobljenimi z empiričnimi raziskavami. Tako policija letno obravnava od 20 do 60 korupcijskih kaznivih dejanj, javnomnenjske raziskave, ankete in študije pa kažejo na večji obseg problematike.

1. Policijski podatki

Uradni podatki o stopnji in obsegu korupcijskih kaznivih dejanj v Republiki Sloveniji so razvidni iz policijskih statistik o tem pojavu, ki obsegajo sedem kaznivih dejanj iz Kazenskega zakonika pred spremembo v letu 2004:

-

kršitev proste odločitve volilcev iz 162. člena, sprejemanje podkupnine pri volitvah iz 168. člena, neupravičeno sprejemanje daril iz 247. člena, neupravičeno dajanje daril iz 248. člena, jemanje podkupnine iz 267. člena, dajanje podkupnine iz 268. člena in nezakonito posredovanje iz 269. člena.

-----------------------------------------------
Leto      Število vseh KD       Število vseh KD
                korupcije
-----------------------------------------------
1991                   21                42 250
1992                   39                54 085
1993                   51                44 278
1994                   55                43 635
1995                   35                38 178
1996                   32                36 587
1997                   19                37 173
1998                   33                55 473
1999                   56                62 836
2000                   43                67 617
2001                   58                74 795
2002                   51                77 218
2003                   54                76 643
-----------------------------------------------
Vir: Letna poročila policije

2. Javnomnenjske raziskave in druge ankete

Z javnomnenjskimi raziskavami se običajno zbirajo podatki o mnenju prebivalstva glede določenega problema in ne toliko o dejanskem obsegu in resnosti problema. Kljub temu so na področju preprečevanja korupcije takšne raziskave pomembne, saj kažejo na stopnjo občutljivosti in raven osveščenosti prebivalstva, ki sta zelo pomembna dejavnika pri angažiranju celotne javnosti pri odpravljanju pogojev, okoliščin in vzrokov za nastanek korupcije. Druge vrste raziskav so bolj ekonomsko utemeljene in dokaj zanesljivo predstavljajo stanje na določenem segmentu korupcije.

a)

Prvi splošni raziskavi o korupciji v Republiki Sloveniji, izvedeni leta 2002 in 2003, sta pokazali, da je ocena državljanov o razširjenosti korupcije (kar 68,1% anketirancev v letu 2002 in 55,3% anketirancev v letu 2003 je mnenja, da javni uslužbenci sprejemajo podkupnino) slabša od njihovih dejanskih izkušenj (29,6% anketirancev ali njihovih znancev je imelo izkušnje s tem pojavom v letu 2002, v letu 2003 je ta odstotek znašal 31,5%). Kot najpomembnejše vzroke za korupcijo v državi so navedli prenizke kazni (25% leta 2002 in 22,9% leta 2003), neučinkovit pregon (19,8% leta 2002 in 19,4% leta 2003) in pomanjkljivo zakonodajo (17% leta 2002 in 18,4% leta 2003). Med institucijami, ki so po mnenju anketirancev najbolj pripomogle k boju proti korupciji, so na prvih mestih mediji (ocena 3,43 leta 2002 oziroma 3,41 leta 2003 na razponu od 1 – najmanj – do 5 – največ), Urad Vlade RS za preprečevanje korupcije (3,03 leta 2002 in 3,11 leta 2003) in inšpekcijske službe (2,94 leta 2002 in 2,90 leta 2003). Največ anketirancev je doživelo koruptivno izkušnjo pri obisku zdravnika (14,4% leta 2002 in 7,1% leta 2003), v postopkih javnega naročanja (4,9% leta 2002 in 28,8% leta 2003), v postopkih privatizacije oziroma denacionalizacije (4,4% leta 2002 in 22,3% leta 2003), v carinskih postopkih (5,5% leta 2002 in 16,5% leta 2003) in v policijskih postopkih (6,8% leta 2002 in 15,7% leta 2003). Iz raziskave pa izhaja tudi podatek, da mnenja anketirancev temeljijo predvsem na poročanju medijev (32% leta 2002 in 31,5% leta 2003).

b)

Anketa o gospodarskem in poslovnem okolju, poslovni etiki in neuradnih plačilih v Republiki Sloveniji, izvedena januarja 2004, je pokazala, da se 62% (43,4% leta 2002) slovenskih managerjev korupcija v državi zdi velik problem in da jim največjo oviro pri delovanju njihovega podjetja predstavljajo davki (52%, medtem, ko je leta 2002 prvo mesto zasedalo sodstvo s 43,3%).

Na poslovanje podjetij v največji meri vpliva korupcija javnih uslužbencev, zlasti na področju javnih naročil (23,6%); 24,3% (31% leta 2002) anketiranih managerjev meni, da lahko korupcija vsaj do neke mere pripomore k razvoju in rasti njihovega podjetja, da jih kar 48% (48,3% leta 2002) meni, da je korupcija neizbežen del slovenskega ekonomskega sistema in da kar 47% (52% leta 2002) vseh managerjev meni, da v njihovem podjetju ne potrebujejo etičnega kodeksa. Glede na samostojnost zasebnega sektorja pri urejanju lastnih etičnih pravil je iz ankete mogoče sklepati, da bodo poklicna in poslovna združenja na tem področju morala biti bolj aktivna, je pa na področju etike poslovanja slovenskih podjetij opaziti pozitivne trende v primerjavi z letom 2002.

c)

Med mnenjskimi raziskavami in drugimi anketami je v svetu najbolj poznan Percepcijski indeks (CPI) Transparency International, ki kaže, kakšno je mnenje državljanov posamezne države o stopnji in obsegu korupcije v njihovi državi, ne nudi pa podatkov o dejanskem stanju na tem področju. Slovenija je med korupcijsko najmanj obremenjenimi državami centralne in srednje Evrope. Skrbi dejstvo, da se je položaj države na lestvici držav po CPI med leti 1999 in 2001 konstantno slabšal, še bolj pa dejstvo, da se je vztrajno slabšala tudi njena ocena (leta 1999 25. mesto na lestvici držav in ocena 6.0; leta 2000 28. mesto in ocena 5,8; leta 2001 34. mesto in ocena 5.2). Leta 2002 je bila Republika Slovenija uvrščena bolje: na 27. mesto z oceno 6.0, v letu 2003 pa z rezultatom 5,9 na 29. mesto.

d)

Zanimiv je pogled na podatke, ki kažejo, kako je z možnostjo vplivanja podjetij na zakonodajno delo državnih organov (t.i. state capture) v Republiki Sloveniji in še v nekaterih državah v tranziciji. Odstotek podjetij, ki lahko v Republiki Sloveniji po raziskavah EBRD – Evropske banke za obnovo in razvoj – nezakonito vplivajo na vsebino zakonskih predpisov, na parlament torej, je 8%, na vsebino podzakonskih predpisov lahko vpliva 5% podjetij, na vsebino odločitev centralne banke 4% podjetij, na kazenska sodišča 6% podjetij, na gospodarska sodišča 6% in na politične stranke 11% od anketiranih 125 – 150 podjetij. Skupni state capture indeks, ki istočasno predstavlja tudi delež podjetij, ki so oškodovana zaradi takšnega nezakonitega vplivanja, je v Sloveniji 0,07, kar je v bistvu eden najboljših rezultatov.

e)

Svetovni ekonomski forum (World Economic Forum) v svoji raziskavi svetovne konkurenčnosti za leta 2001-2002 Republiko Slovenijo med 75 državami glede na obremenjenost s korupcijo uvršča na 31. mesto z rezultatom 5.29 (ocene od najslabše 1 do najboljše 7), za Litvo, Madžarsko in Italijo ter pred Grčijo. Po pogostosti plačevanja podkupnin v uvozno-izvoznem sektorju je Republika Slovenija uvrščena na 31. mesto (rezultat 5.3 pri najboljši možni oceni 7), po istem kriteriju v odnosih zasebna podjetja – javni sektor na 35. mesto (rezultat 5.3), po pogostosti podkupovanja pri plačevanju davščin na 32. mesto (rezultat 5.2), po pogostosti podkupovanja v sistemu javnih naročil na 41. mesto (rezultat 4.2), po pogostosti podkupovanja pri najemanju kreditov na 47. mesto (rezultat 4.7). Slovenska podjetja svojo obremenjenost s koruptivnimi zahtevami drugih podjetij ocenjujejo z rezultatom 4.8 (pri čemer so 1 – veliki stroški in 7 – nepomembni stroški), kar je Republiko Slovenijo uvrstilo na 35. mesto. Po podatkih o stopnji zaupanja v poštenost politikov je Republika Slovenija zasedla 32. mesto z rezultatom 3.0 (ocena 1 – zelo nizko zaupanje, ocena 7 – zelo visoko zaupanje), pri čemer so bolje uvrščene tudi Romunija, Italija, ZDA, slabše pa tudi Estonija, Slovaška, Japonska, Madžarska, Grčija, Poljska, Latvija in Češka.

f)

Zanimivo je tudi mnenje prebivalstva v postkomunističnih državah iz leta 1998 glede tega, ali se je po spremembi političnega sistema korupcija povečala ali zmanjšala. V Republiki Sloveniji je 58% anketiranih prebivalcev menilo, da se je povečala, 28% jih je menilo, da je ostala na istem nivoju, le 14% pa, da se je zmanjšala. To so nekoliko slabši rezultati kot na Poljskem (52% – povečala, 37%-ostala enaka, 12%-zmanjšala) in boljši kot v Češki Republiki (70%, 24%, 5%) ali na Madžarskem (77%, 20%, 3%). Leta 2003 je 67,3% anketirancev v Republiki Sloveniji na isto vprašanje odgovorilo, da se je korupcija po letu 1990 povečala (leta 2002 je bil ta odstotek 63,7), 15,6% jih je menilo, da je ostala enaka (leta 2002 16,4%) in 6%, da se je zmanjšala (9,6% leta 2002).

V Republiki Sloveniji je razlika med percepcijo prebivalcev o stopnji in razširjenosti korupcije v državi in njihovimi dejanskimi ter neposrednimi izkušnjami s tem pojavom izrazita. Ljudje so tako v visokem (55,3%) odstotku prepričani, da slovenski javni uslužbenci sprejemajo podkupnine, čeprav je osebne izkušnje s tem imelo dosti manj anketirancev (17,3%). To pomeni, da sta občutljivost in raven osveščenosti prebivalstva, ki sta zelo pomembna dejavnika pri odpravljanju pogojev, okoliščin in vzrokov za nastanek korupcije, zelo visoki. To potrjuje vrsta raziskav, iz katerih izhaja tudi to, da so za to zaslužni predvsem mediji in aktivnosti specializiranih in novoustanovljenih organov na tem področju v Republiki Sloveniji.

Tudi v gospodarstvu je zaznati dokaj slabo mnenje o stanju na področju korupcije, saj skoraj polovica (48%) anketiranih managerjev meni, da je korupcija neizbežen del slovenskega ekonomskega sistema. Kljub izrazito poudarjeni vlogi gospodarske samoregulative pa ankete kažejo tudi nizko stopnjo pripravljenosti anketiranih gospodarstvenikov, da bi sami kaj storili za povečanje etičnosti poslovanja, saj jih kar polovica meni, da v njihovem podjetju ne potrebujejo etičnega kodeksa.

Mednarodne ankete in raziskave so skoraj identične v ugotovitvah, da spada Republika Slovenija med koruptivno najmanj obremenjene tranzicijske države, in je v tem pogledu včasih celo boljša od nekaterih članic Evropske unije. To izhaja tako iz anket, ki ugotavljajo percepcijo, kot tudi drugih, ki merijo bolj ekonometrične pokazatelje. Tudi Evropski parlament ocenjuje, da je Republika Slovenija bližje profilu razvitih držav kot tranzicijskih držav s široko razširjeno in eksistenčno pogojeno korupcijo.

Seveda pa raziskave in ankete, ki ugotavljajo stanje na konkretnih področjih, kažejo tudi to, da še obstajajo določene pomanjkljivosti, ki jih bo potrebno odpraviti, da bi tudi v Republiki Sloveniji lahko začeli govoriti o korupciji kot nepomembnem, obstranskem in naključnem pojavu. Še vedno obstajajo možnosti za vplivanje posameznikov in interesnih skupin na zakonodajno in siceršnje delo državnih organov, torej za t.i. state capture, še vedno so kritična področja javnih naročil, zdravstva in javne uprave nasploh. Kvalitativna analiza virov potrjuje vzorec korupcijskih ravnanj, ki je prisoten v razvitih družbah. Zaključiti je mogoče, da gre za korupcijo na višjih in najvišjih ravneh družbenega in političnega življenja. Na podlagi rezultatov analize prav tako lahko rečemo, da je korupcije največ v javni administraciji, na podlagi vsebine prijav pa lahko ugotovimo, da prevladujejo pojavne oblike t.i. "grand corruption", katere najbolj pogoste metode delovanja so zlorabe položajev, družbenega statusa, politične moči, možnosti odločanja in podobno. Takšna ravnanja velikokrat izpolnjujejo znake hujših kaznivih dejanj, ki jih je težko zaznavati, odkrivati in preiskovati.To pa je v tem trenutku tudi eden ključnih problemov, ki se ga s predlaganimi ukrepi loteva Resolucija.

VI. PREPREČEVANJE IN ZATIRANJE KORUPCIJE V REPUBLIKI SLOVENIJI

Stopnja gospodarskega razvoja Republike Slovenije, njen letni družbeni proizvod in drugi ekonomski kazalci našo državo že uvrščajo ob bok nekaterim članicam Evropske unije. To pomeni, da koruptivna ravnanja pri nas praviloma niso eksistencialno pogojena, ampak služijo dolgoročnim privilegijem in izboljšanju materialnega položaja posameznikov in skupin, ki se z njimi ukvarjajo. Tako motivirani posamezniki pri zasledovanju individualnih koristi izkoriščajo vse slabosti, napake in pomanjkljivosti, ki jih s sabo prinaša pospešeno vzpostavljanje institucij novonastale države, sprememba v tipu političnega sistema, procesi lastninjenja in razvoj gospodarstva v pogojih proste konkurence.

Tradicionalna javna uprava ter tradicionalni hierarhični odnosi med njenimi uslužbenci in državljani se le počasi razvijajo v sodoben, profesionalen in transparenten sistem, katerega izključni namen naj bo zgledno upravno servisiranje prebivalcev Republike Slovenije. Kadrovanje v javnih službah še vedno ne sledi zgolj kriterijem učinkovitosti ter strokovnosti, krepitev gospodarstva povzroča selitev strokovnjakov iz državnih služb v zasebna podjetja. Tudi razvoj prava le stežka sledi spremembam v ekonomskem in političnem sistemu, dolgotrajni sodni postopki in še ne zadosti razviti nadzorni mehanizmi gredo na roke kršiteljem. Posamezniki se za posredovanje v primeru odkritih nepravilnosti še vedno zanašajo samo na državne mehanizme, slabo se zavedajo svojih pravic, prav tako ne poznajo zadosti nalog, pravic in obveznosti institucij, s katerimi se srečujejo. Civilna družba se prepočasi razvija, etičnosti ravnanja in poslovanja v vseh oblikah in na vseh ravneh še ni zagotovljena potrebna pozornost, vstopanje države v mednarodne integracije na nekaterih področjih povečuje korupcijska tveganja.

Edini način, ki zagotavlja dejansko zmanjšanje obsega korupcije v katerikoli državi, je odprava vzrokov, pogojev in okoliščin, ki omogočajo ter pospešujejo nastanek in razvoj korupcije, kar pomeni, da je v dogajanje na področju korupcije v prvi vrsti treba poseči s preventivo, medtem, ko represija ostaja le korektiv za obravnavo najhujših pojavnih oblik korupcije in odpravo njihovih posledic. Obe obliki delovanja, preventivna in represivna, morata biti med seboj usklajeni, to pa je mogoče doseči le z njuno hkratno vsebinsko obravnavo, brez formalnega ločevanja. Predvideni ukrepi za preprečevanje in zatiranje korupcije na zakonodajni, institucionalni in praktični ravni so zaradi tega razdeljeni v več vsebinsko povezanih poglavij, podrobnejša navedba potrebnih aktivnosti, njihovih ciljev, odgovornih institucij in izvedbenih rokov pa bo osrednji del vsebine Akcijskega načrta uresničevanja Resolucije, ki ga bo pripravila Komisija za preprečevanje korupcije.

Slovenska zakonodaja se je v procesu približevanja Evropski uniji že dokaj približala evropskim standardom, tako, da ni več pričakovati obsežnih vsebinskih sprememb. Vpetost v mednarodne tokove seveda terja tudi sprotno usklajevanje z novimi predpisi iz mednarodnega okolja, kar pa ni zgolj proces njihovega mehaničnega prenašanja v slovensko okolje, ampak vedno znova tudi priložnost za izpopolnjevanje zakonodaje v skladu z želeno stopnjo demokracije in želenim upoštevanjem načel pravne države. Seveda bo treba tudi vse prihodnje predpise preveriti z vidika skladnosti z evropskim "acquis communitaire". Tudi na področju institucionalne gradnje Republika Slovenija že ima večino institucij, običajnih tudi za demokratične države z daljšo tradicijo, morebitne potrebne spremembe ne bodo več obsežne, treba pa bo zagotoviti usklajeno in odgovorno sodelovanje vseh obstoječih institucij, a strogo v okvirih njihovih pristojnosti. Resnejši problem je uresničevanje sprejetih predpisov, zlasti na področjih, pomembnih za korupcijo, kar med drugim terja tudi usposobitev vseh družbenih formalnih in neformalnih nadzornih mehanizmov za zakonito in učinkovito opravljanje svoje vloge.

A. Politika

Osnovni ukrepi, ki lahko na področju politike pripomorejo k odpravi vzrokov in pogojev za nastanek korupcije, so nadaljnji razvoj demokracije, krepitev načel pravne države, razvoj civilne družbe ter dosledno uveljavljanje načela delitve oblasti.

A.1. Zakonodajni ukrepi

Med zakonodajnimi ukrepi so najpomembnejši naslednji:

A.1.1. Spremembe zakonodaje o financiranju političnih strank in volitev, ki bodo zagotovile povsem transparentno in praviloma proračunsko financiranje političnih strank ter realno, primerljivo in celovito poročanje o finančnem poslovanju političnih strank in kandidatov, določile splošna pravila za absolutno dokumentirano in poenoteno vodenje računovodstev političnih strank, vzpostavile povsem jasne in precizne postopke nadzora in nadzornim mehanizmom omogočile učinkovito opravljanje njihovih nalog, vključno z uveljavljanjem predvidenih sankcij.

A.1.2. Uveljavitev in spremljanje uresničevanja novih predpisov o nezdružljivosti opravljanja javnih funkcij s pridobitno dejavnostjo, o poročanju o finančnem stanju določenih kategorij oseb, o sprejemanju daril in o reševanju konfliktov interesov, skupaj z določili o učinkovitem centralnem nadzornem mehanizmu in sorazmernimi, resnimi ter odvračilnimi sankcijami.

A.1.3. Sprejem predpisov o medsebojni nezdružljivosti posameznih javnih funkcij, kot so, npr. poslanci in župani.

A.1.4. Sprejem predpisov o lobiranju, vključno z etičnimi načeli za delo oseb, ki se s tem ukvarjajo.

A.1.5. Prenos javnih pooblastil na zasebni sektor, kadar je to mogoče brez nevarnosti za povečanje korupcijskega rizika.

A.1.6. Sistematična analiza veljavnih in bodočih predpisov z vidika njihove protikorupcijske konsistentnosti s predlogi sprememb.

A.1.7. Uvedba zakonske obveznosti prijave korupcijskih kaznivih dejanj za vse javne funkcionarje.

A.1.8. Uvedba seznamov daril, ki jih prejemajo javni funkcionarji in dolžnosti posredovanja teh seznamov pristojnemu organu.

A.1.9. Vključitev ukrepov za preprečevanje korupcije ter za zagotavljanje transparentnosti delovanja organov, ki jih vodijo, med osnovne naloge javnih funkcionarjev.

A.1.10. Proučitev vprašanja nezdružljivosti istočasnega članstva javnih funkcionarjev v poslovodnih in/ali nadzornih organih javnih zavodov, javnih podjetij, javnih skladov, javnih agencij in gospodarskih družb v večinski lasti Republike Slovenije ali lokalnih skupnosti.

A.2. Institucionalni ukrepi

Na tem področju so potrebne naslednje spremembe:

A.2.1. Ustanovitev ali določitev organov, ki bodo znotraj posameznih institucij odločali o kršitvah kodeksov etike.

A.2.2. Določitev oseb ali organov, ki bodo za javne funkcionarje vodili seznam sprejetih daril.

A.2.3. Ustanovitev poklicnega združenja lobistov Republike Slovenije s svojim kodeksom etike.

A.3. Praktični ukrepi

Na tem področju je potrebno storiti naslednje:

A.3.1. Zagotoviti učinkovitejši notranji in zunanji nadzor nad uresničevanjem veljavnih predpisov.

A.3.2. Zagotoviti spoštovanje veljavnih etičnih načel.

A.3.3. V primerih ugotovljenih nepravilnosti ali neupoštevanja predvidenih postopkov dosledno in javno uveljaviti predvidene sankcije.

A.3.4. Zagotoviti izdajo letnih poročil o največjih in/ali najpogostejših kršiteljih veljavnih predpisov in etičnih načel s tega področja.

A.3.5. Dosledno upoštevati predpisani zakonodajni postopek ob zagotovitvi popolne transparentnosti pri uveljavljanju političnih in strokovnih argumentov ter preprečiti morebitna interventna poseganja različnih formalnih ali neformalnih družbenih skupin ali posameznikov.

A.3.6. Objaviti sezname sprejetih daril javnih funkcionarjev v obliki javnega letnega kataloga.

A.3.7. Uvesti protikorupcijske klavzule v vse pogodbe, ki jih sklepa država in presegajo določeno vrednost.

A.3.8. Dosledno izrekati varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica za korupcijska kazniva dejanja pravnomočno obsojenim javnim funkcionarjem.

Resolucija o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji (RePKRS)

Časovnica