Pravilnik o zavorah, varnostnih napravah in opremi...

230. Pravilnik o zavorah, varnostnih napravah in opremi železniških vozil

Na podlagi 74. člena zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 52/02) in za izvrševanje zakona o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 85/00) izdaja minister za promet

P R A V I L N I K
o zavorah, varnostnih napravah in opremi železniških vozil

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(Namen pravilnika)

(1)

S tem pravilnikom se določajo glavna tehnična določila o vgradnji in uporabljanju zavornih, varnostnih naprav in opreme na železniških vozilih s tirno širino 1435 mm (v nadaljnjem besedilu: vozila), s katerimi se zagotavlja tehnično-tehnološka enotnost vozil v notranjem in mednarodnem železniškem prometu v Republiki Sloveniji.

(2)

Z zavornimi in varnostnimi napravami ter opremo železniških vozil se morajo zagotavljati:

- uravnavanje hitrosti vožnje vlakov, premikalnih sestavov in vozil;

- varno zaustavljanje vlakov, premikalnih sestavov in vozil;

- zavarovanje stoječih vlakov in vozil pred samopremaknitvijo;

- nadzor nad psihofizično sposobnostjo upravljavcev vlečnih vozil;

- nadzor nad vožnjo vlakov mimo določenih mest na progi;

- udobje in varnost potnikov;

- požarna varnost;

- dajanje prve pomoči potnikom in železniškemu osebju.

2. člen

(Področje uporabe)

(1)

Določbe tega pravilnika se nanašajo na vse obravnavane naprave in opremo vozil, ne glede na njihove vrste in tipe, v zvezi:

- z namenom naprav;

- s tehničnimi določili;

- z vgradnjo v vozila;

- z uporabo;

in jih morajo upoštevati njihovi:

- vzdrževalci.

- lastniki oziroma investitorji;

- z vzdrževanjem

(2)

Vozila, za katera je treba upoštevati določila tega pravilnika, so železniška vozila, ki so konstruirana za vožnjo po normalnotirnih progah s tirno širino 1435 mm. Ta vozila so:

1.

železniška pogonska vozila, ki so:

a)

vlečna vozila:

- lokomotive (električne, dizelske);

- motorniki in motorne garniture (električni/e, dizelski/e);

b)

motorna vozila za posebne namene:

- motorna vozila za gradnjo in vzdrževanje prog (vozila za strojna dela na tirih, druga motorna vozila za te namene);

- motorna vozila za odpravljanje posledic izrednih dogodkov in zime (tirni žerjavi, snežni odmetalniki, dvopotna vozila, druga motorna vozila za te namene);

- merilna vozila;

c)

lahke motorne drezine (drezine za ogled prog, drezine za prevoz vzdrževalnih delavcev ipd.)

2.

železniška vlečena vozila:

- potniški vagoni (sedežni, ležalni, spalni, jedilni, bifejski, poštni, službeni in posebni);

- tovorni vagoni (zaprti, odprti, ploščniki, specialni in službeni);

- vagoni za posebne namene (orodni, sanitetni, bivalni, vagoni za meritve in preskušanje, priklopni vagoni drezin ipd.);

- vozila za druge namene (snežni odmetalniki brez lastnega pogona, škropilni vagoni ipd.).

3. člen

(Upoštevanje drugih predpisov)

Poleg določb tega pravilnika je treba upoštevati tudi določila naslednjih predpisov, mednarodnih sporazumov, objav UIC in standardov:

- nizi objav obveznega in priporočenega (O in OP) značaja iz 4., 5., 6. in 8. poglavja zbornika objav UIC objav, ki so v povezavi z objavami UIC, navedenimi v pravilniku, in so dostopne v knjižnici Slovenskih železnic, d. d.;

- APTU (dodatek F k COTIF-u) in njegove priloge:

·

Priloga 1 – Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za železniška vozila;

·

Priloga 2 – Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za pogonska vozila;

·

Priloga 3 - Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za tovorne vagone;

·

Priloga 4 - Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za potniške vagone;

- ATMF (dodatek G k COTIF);

- RID – priloga s predpisi za izdelavo in opremo;

- odredba o varnosti strojev (Uradni list RS, št. 52/00 in 107/01);

- slovenski standardi v zvezi z železniškimi vozili;

- pravilnik o vlečni in tehničnovagonski dejavnosti (Uradni list RS, št. 55/02);

- pravilnik o tehnični skladnosti železniških vozil;

- pravilnik o vzdrževanju železniških vozil (Uradni list RS, št. 53/02);

- sporazuma RIC in RIV.

4. člen

(Pomen pojmov in kratic)

(1)

Posamezni pojmi in kratice, uporabljeni v tem pravilniku imajo naslednji pomen:

- adhezijske zavore so zavore, pri katerih je zavorna sila, ki se na različne načine povzroči na zaviranih kolesih, odvisna od adhezije med kolesi in tirnicami;

- APTU – Enotni pravni predpisi o obveznem upoštevanju tehničnih standardov in o prevzemanju enotnih tehničnih predpisov o železniškem materialu, ki je namenjen za uporabo v mednarodnem prometu;

- ATMF – Enotni pravni predpisi o tehnični odobritvi železniškega materiala, ki se uporablja v mednarodnem prometu;

- ASN – avtostop naprava je varnostna naprava, ki samodejno ustavi vlak za signalom, ki prepoveduje nadaljnjo vožnjo. Nadzoruje zmanjšanje hitrosti vlaka za signalom, ki signalizira, da je nadaljnja vožnja dovoljena z omejeno hitrostjo, ter pri prekoračitvi hitrosti samodejno ustavi vlak;

- budnik je varnostna naprava na vlečnem vozilu, namenjena za samodejno ustavitev vlaka ob nezmožnosti strojevodje za zanesljivo upravljanje vlečnega vozila;

- CEN – Evropski odbor za standarde;

- CENELEC – Evropski odbor za elektrotehnične standarde;

- COTIF – Konvencija o mednarodnem železniškem prometu;

- DZM – dejanska zavorna masa - je vsota vseh zavornih mas v vlak uvrščenih vozil s pravilno delujočo zavoro;

- delovanje zavor je zaviranje oziroma prijemanje in popuščanje zavor vozil in/ali vlakov;

- neposredna zračna zavora je dodatna zavora, ki deluje izključno na enem vozilu in nima vpliva na zračne zavore drugih pripetih vozil;

- dodatna zavora je zavora, namenjena izključno za zaviranje vozila, v katerega je vgrajena;

- dopolnilna zavora je zavora, ki je namenjena za dopolnilno zaviranje vozila ali vlaka ob zaviranju z zračno zavoro;

- elektropnevmatska zavora je zračna zavora, katere delovanje se krmili z električnim tokom;

- E – električna zavora;

- EN – Evropski standard;

- EP zavora – električno krmiljena zavora;

- EZ – enojna zasedba pogonskega vozila;

- G – tovorno;

- H – hidrodinamično;

- IEC – Mednarodna komisija za elektrotehniko;

- ISO – Mednarodna organizacija za standardizacijo;

- GPV – glavni pnevmatski vod – je zračni vod, namenjen za oskrbo vozil vlaka s stisnjenim zrakom za delovanje njihovih pnevmatskih naprav;

- GZV – glavni zavorni vod je skozi ves vlak ali premikalni sestav prehoden zračni vod, namenjen za delovanje samodejnih zračnih zavor;

- posredna zračna zavora je zavora s posrednim spuščanjem zraka v zavorne valje;

- kolesna zavora je zavora, s katero se povzroča zavorna sila neposredno na kolesih vozil, ne glede na način njenega nastanka (torni, električni ipd.);

- kolutna zavora je zavora, s katero se povzroča torna zavorna sila na posebnih, tako imenovanih zavornih kolutih, vgrajenih v osi kolesnih dvojic vozil;

- lokomotive so vlečna vozila, namenjena za vleko vlakov, premik ali samostojno vožnjo;

- merilnik hitrosti je naprava za merjenje in zapisovanje hitrosti, prevožene poti in časa ter drugih podatkov o vožnji vlečnega vozila in motornega vozila za posebne namene in lahke motorne drezine;

- Mg – magnetna zavora;

- motorna vozila za posebne namene so železniška vozila in stroji vseh vrst z lastnim pogonom (vključno s priključenimi vozili), namenjena za gradnjo in vzdrževanje prog ter odpravljanje posledic izrednih dogodkov in zime;

- motorniki in motorne garniture so vlečna vozila, namenjena za prevoz potnikov in njihove prtljage ter majhnih pošiljk;

- neadhezijske zavore so zavore, pri katerih je zavorna sila neodvisna od adhezije med kolesi vozil in tirnicami;

- odstotek zavorne mase vozila je odstotno razmerje med zavorno maso in lastno oziroma skupno maso vozila, ki je predpisan v določilih o izdelavi vsakega vozila;

- OT – odjemnik toka;

- P – potniško;

- pnevmatska zavora je zračna zavora, katere delovanje se krmili izključno s stisnjenim zrakom;

- pogonska vozila so vlečna vozila, motorna vozila za posebne namene in lahke motorne drezine;

- PZM - potrebna zavorna masa vlaka - je tista zavorna masa, ki jo je treba zagotoviti glede na potrebni zavorni odstotek vlaka;

- preglednica zaviranja je preglednica zavornih odstotkov glede na predpisane dolžine zavornih razdalj, nagibe prog in hitrosti vlakov;

- preložitev zaviranja v sili je postopek, s katerim se preloži zaustavitev vlaka na varnejše mesto, in sicer če zavoro v sili sproži kdo od potnikov ali železniškega osebja v potniškem vlaku;

- prevoznik je javno podjetje ali druga pravna oseba, katere pretežna dejavnost je opravljanje prevoznih storitev v železniškem prometu in ki zagotavlja vleko vlakov;

- prisilno zaviranje je hitro zaviranje vlaka, ki ga sprožijo posamezne varnostne naprave na vlečnih vozilih;

- pritrdilna zavora je zavora, ki je namenjena za zavarovanje stoječega vozila oziroma vlaka pred samopremaknitvijo, kakor tudi za upočasnitev in zaustavitev vozečega vozila;

- priklopnik je vagon, ki se mora zaradi tehničnega vzroka uvrstiti kot zadnje vozilo v vlak in se ne zavira;

- PZS – preložitev zaviranja v sili;

- razporednik je vitalni sklop v zračnem zavornem sistemu vozila, namenjen za krmiljenje delovanja zračne zavore;

- R – označba za hitro delujočo zračno zavoro z velikim zavornim učinkom;

- RDZ – radiodispečerska zveza;

- RID - pravilnik o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga;

- ročna zavora je zavora, namenjena za zavarovanje stoječega vozila pred samopremaknitvijo ter za upočasnitev in zaustavitev vozečega vozila;

- samodejna zračna zavora je zavora, ki deluje pri prekinitvi ali odprtju glavnega zavornega voda vozila ali vlaka, iz katerega koli vzroka (tudi posredna zavora);

- sklepni vagon je zadnji vagon z brezhibno zračno zavoro v vlaku;

- sporazum RIC – Sporazum o izmenjavi in uporabi potniških vagonov v mednarodnem prometu;

- pravilnik RIV – Pravilnik o izmenjavi in uporabi tovornih vagonov med železniškimi prometnimi podjetji;

- T – tovorno;

- TVD – tehničnovagonska dejavnost;

- upravljavec železniškega vozila je skupni pojem za strojevodjo, strojevodjo za premik, voznika motornega vozila za posebne namene in voznika lahke motorne drezine;

- vagonska enota je sestavni del členkastega tovornega vagona;

- vagonski vlak je vlak, sestavljen iz vagonov in drugih železniških vozil, ki ga vleče lokomotiva;

- vitalni sklopi in deli so tisti sklopi in deli, ki zaradi zahtevnosti svoje konstrukcije in funkcije terjajo posebno ravnanje pri vzdrževanju; to se nanaša tako na strokovnost osebja kot na uporabo posebnih orodij, tehnološkega postopka in načina preskušanja.

- vlak je po predpisih sestavljena in speta skupina železniških potniških in/ali tovornih vagonov z enim ali več vlečnimi vozili, motornik ali motorna garnitura, vlečno vozilo, ki vozi samo, motorno vozilo za posebne namene in po predpisih sestavljena skupina železniških vozil, ki čaka na vlečno vozilo ali na razstavitev;

- vlečna vozila so železniška vozila z lastnim pogonom, namenjena za vleko vlakov, premik ali samostojno vožnjo (lokomotive, motorniki in motorne garniture);

- vlečena vozila so železniška vozila brez lastnega pogona (potniški in tovorni vagoni ter vagoni za posebne namene);

- vretenska zavora je ročna in/ali pritrdilna zavora, pri kateri se z ročnim vrtenjem navojnega vretena deluje na zavorno vzvodje vozila;

- zaviralnik je vitalni sklop zavornega sistema, namenjen za ročno krmiljenje zavor vozila oziroma vlaka;

- zaviranje v sili je ročna sprožitev hitrega zaviranja vozila oziroma vlaka z napravo, ki ni zaviralnik;

- zavirano vozilo je vozilo, uvrščeno v vlak ali premikalni sestav, ki ima vgrajeno ter za zaviranje vključeno brezhibno zračno zavoro;

- zavorna masa vozila je vrednost, izražena v tonah (t), ki pomeni učinkovitost oziroma moč zavor(e) za zaustavitev vozila oziroma vlaka na zavorni poti;

- zavorna pot je razdalja, ki jo prevozi vozilo oziroma vlak od trenutka sprožitve hitrega zaviranja do popolne zaustavitve;

- zaustavna pot je razdalja, ki jo prevozi vozilo oziroma vlak od trenutka opaženega vzroka za zaustavitev do njegove zaustavitve s sproženjem hitrega zaviranja in ne sme biti daljša od zavorne razdalje;

- zavorna razdalja je fiktivna standardizirana zaustavna zavorna pot vlaka, na podlagi katere se urejajo signalno-varnostne naprave na določeni progi v skladu z največjo dovoljeno hitrostjo vožnje na tej progi;

- zaustavna zavorna pot je razdalja, ki jo prevozi vozilo oziroma vlak pri normalnem oziroma obratovalnem zaviranju;

- zavorni odstotek vozila ali vlaka je odstotno razmerje dejanske zavorne mase (DZM) in lastne oziroma skupne mase vozila ali vlaka;

- zračnovzmetna zavora je pritrdilna zavora, ki se sproži pnevmatično oziroma z zračnim tlakom, po izpraznitvi zraka iz zavornega valja pa prevzame zavorno silo vzmet;

- UIC (Union Internationale des Chemins de Fer) – Mednarodna železniška zveza;

- upravljavec je javno podjetje, ki je odgovorno za vzdrževanje in modernizacijo obstoječe javne železniške infrastrukture in vodenje prometa na njej;

- železniško vozilo je vsako vozilo, ki se na lastnih kolesih z lastnim pogonom ali brez njega premika po železniških tirih (vlečna in vlečena vozila ter motorna vozila za posebne namene in lahke motorne drezine).

(2)

Drugi izrazi, uporabljeni v tem pravilniku, imajo enak pomen, kot ga določa zakon o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 85/00).

5. člen

(Nadzor zavornih in varnostnih naprav na pogonskih vozilih v prometu)

(1)

Osebje, ki prevzema pogonska vozila za vožnjo, se mora seznaniti s stanjem oziroma brezhibnostjo delovanja zavornih in varnostnih naprav ter njihove opreme.

(2)

Brezhibnost zavornih in varnostnih naprav na pogonskih vozilih mora biti vpisana in potrjena v poročilu o dnevnem pregledu vozila, ki se mora stalno nahajati na vozilu.

(3)

Podatke o stanju zavornih in varnostnih naprav na pogonskih vozilih mora vpisovati osebje, ki je opravilo dnevni pregled vozila.

(4)

Vsebina in oblika poročila o dnevnem pregledu pogonskega vozila se določita v internem navodilu, v skladu s pravilnikom o vlečni in tehničnovagonski dejavnosti.

(5)

Določeni sklopi ter deli zavornih in varnostnih naprav morajo biti zavarovani pred nenadzorovanimi posegi, zaradi katerih bi se lahko izključilo njihovo delovanje. Ti sklopi so:

- vitalni sklopi in deli, navedeni v 69. členu pravilnika o vzdrževanju železniških vozil;

- zračne pipe in ventili, s katerimi se izključuje delovanje varnostnih naprav v primeru njihove okvare;

- električna stikala, s katerimi se izključuje delovanje varnostnih naprav v primeru njihove okvare.

(6)

Sklopi in deli iz prejšnjega odstavka se zavarujejo s plombiranjem na takšne načine in s sredstvi, ki onemogočajo vzpostavitev prvotnega stanja. Odplombirane sklope in dele je treba plombirati pred ponovno uporabo vozil.

(7)

Na plombirnih sredstvih, s katerimi se preprečuje nekontrolirano oziroma nepooblaščeno poseganje na vitalne sklope in dele zavornih in varnostnih naprav, mora biti razvidno, kdo jih je namestil.

(8)

Vitalne sklope zavornih in varnostnih naprav sme plombirati le pooblaščeno osebje iz prvega odstavka 7. člena tega pravilnika in osebje, ki ga v okviru delovnih nalog v železniškem prometu pooblasti prevoznik.

(9)

O odstranitvi plomb na sklopih zavornih in varnostnih naprav na vozilih v železniškem prometu mora osebje, ki jih je odstranilo, pisno poročati.

(10)

Osebje, ki ravna z vozili, mora uporabljati zavorne in varnostne naprave v skladu z namenom njihove uporabe in tehničnimi lastnostmi.

6. člen

(Vgradnja in namestitev zavornih in varnostnih naprav ter opreme)

(1)

V železniška vozila morajo biti vgrajene zavorne in varnostne naprave ter nameščena oprema, ki ustreza določilom tega pravilnika in drugih železniških predpisov, predvsem pa predpisom Mednarodne zveze železnic (UIC) oziroma njenih objav.

(2)

Za vitalne sklope in dele zavornih naprav, merilnike hitrosti, budnike, naprave ASN in naprave radijskih zvez morajo njihovi proizvajalci in uvozniki pridobiti certifikate oziroma izjave o skladnosti.

(3)

Posamezne varnostne in posebne naprave se – za pridobitev certifikata – preskušajo v pooblaščenih preskusnih laboratorijih in med uporabo.

(4)

Zavornih in varnostnih naprav, ki so vgrajene v uvožena vozila, ni treba posebej certificirati, če gre za železniška vozila katere od železniških uprav članic UIC in če je bil zanje že izdan certifikat. V tem primeru mora dobavitelj oziroma uvoznik pridobiti le izjavo o skladnosti naprave (homologacijo).

(5)

Predajo in prevzem zavornih in varnostnih naprav v obratovanje na novih vozilih je treba opraviti s preskušanjem in tehničnim pregledom vozil pred njihovo izročitvijo v promet, v skladu s pravilnikom o tehnični skladnosti železniških vozil.

(6)

Pri predaji in prevzemu zavornih in varnostnih naprav v obratovanje po opravljeni reviziji in izrednem večjem popravilu je treba le-te preskusiti med preskusnimi vožnjami vozil, ki se opravijo v skladu s pravilnikom o vzdrževanju železniških vozil.

(7)

Rezultate preskusov in meritev delovanja zavornih in varnostnih naprav na preskusnih vožnjah je treba vpisati v:

- zapisnik o tehničnem pregledu železniškega vozila (pred izročitvijo novega ali rekonstruiranega vozila v promet po pravilniku o tehnični skladnosti železniških vozil);

- zapisnik o preskusni vožnji železniškega vozila (pred izročitvijo v promet vozila iz revizije ali izrednega večjega popravila po pravilniku o vzdrževanju železniških vozil).

7. člen

(Vzdrževanje zavornih in varnostnih naprav)

(1)

Zavorne in varnostne naprave smejo na železniških vozilih vzdrževati samo pooblaščeni izvajalci oziroma delavnice v skladu s pravilnikom o vzdrževanju železniških vozil. Vitalne sklope in dele zavor in varnostnih naprav sme v teh delavnicah vzdrževati posebej usposobljeno osebje, ki mora imeti ustrezen certifikat.

(2)

Pri izdajanju certifikatov osebju iz prejšnjega odstavka lahko akreditiran certifikacijski organ ob začeteku uporabe tega pravilnika upošteva certifikate oziroma ateste, ki jih je osebje pridobilo od proizvajalcev ali izvajalcev tovrstnega notranjega in zunanjega usposabljanja.

(3)

Nepooblaščene delavnice smejo pri vzdrževanju zamenjevati pokvarjene kompletne vitalne sklope zavornih in varnostnih naprav s popravljenimi, pokvarjene pa morajo pošiljati v popravilo v pooblaščene delavnice.

(4)

Vrste, roki in ciklusi vzdrževanja zavornih in varnostnih naprav, morajo biti usklajeni z vzdrževanjem vozil kot celote, v skladu s pravilnikom o vzdrževanju železniških vozil.

(5)

Vzdrževalna dela, meritve ter preskusi zavornih in varnostnih naprav morajo biti določeni v tehnični dokumentaciji ter navodilih in opisih vzdrževalnih del, ki jih izdelajo njihovi proizvajalci in jih izročijo lastnikom oziroma kupcem vozil, in to še preden so vozila izročena v promet, v skladu s pravilnikom o tehnični skladnosti železniških vozil.

(6)

Če dokumentacija iz prejšnjega odstavka ni izdelana v slovenskem jeziku, morajo lastniki vozil ali vzdrževalci poskrbeti za ustrezne prevode.

8. člen

(Ravnanje ob okvarah zavornih in varnostnih naprav železniških vozil)

(1)

Po ugotovljenih okvarah zavornih in varnostnih naprav na vozilih med vožnjo, mora vlakovno osebje skušati okvare odpraviti na načine in po možnostih, ki so odvisni od posamezne vrste in tipa železniških vozil, uvrščenih v vlake.

(2)

Vozilo, katerega zaradi okvare ni mogoče uporabljati oziroma ga zaradi okvare določene naprave po tem pravilniku sploh ni dovoljeno uporabljati, je treba izločiti iz uporabe in tako ukrepati, da ne bo ogrožena varnost železniškega prometa.

(3)

Vlakovno osebje ne sme odpravljati okvar na tistih napravah, ki jih sme vzdrževati in popravljati le pooblaščeno osebje iz prvega odstavka 7. člena tega pravilnika.

(4)

Če se zaradi okvare vozila v vlaku ta ustavi na odprti progi, prometnem ali službenem mestu, je treba čim prej poiskati vzrok za okvaro in možnost za njeno odpravo. Upravljavec pogonskega vozila mora v predpisanem času ugotoviti in v skladu s prometnim pravilnikom sporočiti prometniku ali progovnemu prometniku, ali bo lahko nadaljeval vožnjo vlaka.

(5)

Če je na pogonskem vozilu, ki ima radijsko zvezo, okvara, in če vlak nadaljuje vožnjo, je treba o vrsti okvare in potrebnih ukrepih takoj obvestiti osebje, ki vodi in upravlja promet na tej progi, in če je v okvari vlečno vozilo, tudi odgovorno osebje pristojne vlečne enote.

II. ZAVORNA OPREMA

1. Splošna določila o zavorni opremi

9. člen

(Namen in vrste zavor)

(1)

Določila tega dela pravilnika se nanašajo na glavne zahteve v zvezi z opremljenostjo železniških vozil z zavornimi napravami (v nadaljnjem besedilu: zavore), zaviranjem vlakov, preskušanjem, uporabo in vzdrževanjem zavor.

(2)

V skladu s predpisi se v železniška vozila vgrajujejo adhezijske in neadhezijske zavore.

(3)

Adhezijske zavore so:

1.

Torne zavore, ki so:

a)

zavore na stisnjeni zrak (v nadaljnjem besedilu: zračne zavore), ki so:

-

neposredne zračne zavore (v nadaljnjem besedilu: dodatne zračne zavore);

-

posredne zračne zavore, ki so imenovane glede na:

·

način delovanja kot samodejne zračne zavore;

·

namen uporabe kot zračne zavore za potniške vlake z oznako P in zračne zavore za tovorne vlake z oznako G;

·

način zaviranja kot hitro delujoče zračne zavore (P) in počasi delujoče zračne zavore (G);

·

način krmiljenja delovanja kot pnevmatske zavore;

-

elektropnevmatske;

b)

ročne in pritrdilne zavore.

2.

Dinamične zavore, ki so:

- elektrodinamične zavore;

- hidrodinamične zavore.

(4)

Neadhezijske zavore so:

- magnetske tirnične zavore.

10. člen

(Naprave za proizvodnjo in skladiščenje stisnjenega zraka)

(1)

V vlečna vozila in motorna vozila za posebne namene se morajo vgrajevati kompresorji za proizvodnjo stisnjenega zraka s tlakom od 6,5 do 10 bar, potrebnega za delovanje zračnih zavorin za delovanje drugih pnevmatičnih naprav. Uravnavanje delovanja kompresorjev mora biti samodejno.

(2)

Za zaloge stisnjenega zraka za zaviranje se morajo v vlečna vozila in motorna vozila za posebne namene vgrajevati glavne zračne posode, izdelane v skladu z objavami UIC št. 541-07 in 834. Te zračne posode morajo biti opremljene z varnostnimi ventili, ki morajo začeti izpuščati zrak iz njih pri naraščanju tlaka, ki je večji od nazivnega za 0,5 bar.

(3)

V zračne sisteme novih vlečnih vozil morajo biti vgrajene naprave za hlajenje, filtriranje in sušenje zraka.

11. člen

(Naprave za krmiljenje in kontrolo delovanja zračnih zavor)

(1)

Vlečna vozila in motorna vozila za posebne namene morajo biti opremljena z napravami za krmiljenje zračnih zavor. Slednje so zaviralniki dodatnih in samodejnih zračnih zavor s pripadajočimi manometri za kontrolo tlakov.

(2)

Zaviralniki samodejnih zračnih zavor morajo biti vgrajeni v vse vozniške kabine. Načini delovanja in karakteristike zaviralnikov samodejnih zračnih zavor morajo biti v skladu z obveznimi določili objave UIC št. 541-03.

(3)

Na vlečnih vozilih in motornih vozilih za posebne namene, ki imajo vgrajeno tudi neposredno oziroma dodatno zračno zavoro, mora biti zaviralnik te zavore vgrajen v bližino zaviralnika samodejne zračne zavore.

(4)

V vse vozniške kabine vozil morajo biti vgrajeni manometri glavnega zavornega voda, glavnih zračnih posod in zavornih valjev z razredom točnosti najmanj 1,6 ali natančnejšimi, z različnimi barvami kazalcev, če so v istih manometrih.

12. člen

(Samodejne zračne zavore)

(1)

V notranjem in v mednarodnem železniškem prometu morajo biti v vsa železniška vozila, razen v lahke motorne drezine, vgrajene samodejne zračne zavore, ki delujejo s stisnjenim zrakom (pnevmatskno krmiljene zračne zavore).

(2)

Sočasno delovanje vključenih samodejnih zračnih zavor vozil vlakov in premikalnih sestavov se mora omogočati s povezavo in prehodnostjo tako imenovanega glavnega zavornega voda (GZV).

(3)

Glavni zavorni vod mora biti izdelan iz cevi z notranjim oziroma svetlim premerom:

- O = 25 mm (1") na potniških in drugih vagonih, ki sodijo v to skupino vagonov;

- O = 32 mm (5/4") na tovornih vagonih in drugih vagonih, ki sodijo v to skupino vagonov, ter na pogonskih vozilih.

(4)

Samodejne zračne zavore so na vseh železniških vozilih glavne zavore, ki morajo zagotavljati predpisano postopno zaviranje in popuščanje.

(5)

Samodejne zračne zavore se konstruirajo s hitrim delovanjem z oznako P (vrsta zaviranja "Potniško"), ter s počasnim delovanjem z oznako G (vrsta zaviranja "Tovorno"). Zavore s hitrim delovanjem (P) in veliko zavorno močjo se označujejo z oznako R.

(6)

Dodatne oziroma neposredne zračne zavore se praviloma vgrajujejo v pogonska vozila.

(7)

Predpisani stalni zračni tlak, imenovan pravilni delovni zračni tlak v glavnem zavornem vodu za pripravljenost delovanja samodejnih zračnih zavor, je 5 barov, pri čemer mora biti zadovoljivo delovanje teh zavor zagotovljeno tudi pri tlaku, ki je za 1 bar višji ali nižji od navedene vrednosti. Ko je v glavnem zavornem vodu zračni tlak 5 barov, morajo biti zračne zavore popuščene.

(8)

Po izpraznitvi zraka iz glavnega zavornega voda morajo biti zavore pritegnjene oziroma vozila zavrta še najmanj 300 minut.

(9)

Železniška vozila, v katera sta vgrajeni samodejna in dodatna zračna zavora, morajo biti opremljena s skupnimi zavornimi valji in posebnim zračnim vodom za obe zavori.

(10)

Posamezni deli in sklopi samodejnih zračnih zavor morajo biti izdelani v skladu z določili objav UIC št. 540, 541-03, 541-04, 541-05, 541-06, 541-07, 541-08, 541-1, 541-2, 541-3, 541-4, 541-5, 542, 543, 544-1, 544-2, 545, 546, 547 in 549.

(11)

Naziv zavornega sistema vsakega vozila se določa po tipu razporednika samodejne zračne zavore.

13. člen

(Elektropnevmatske zavore)

(1)

Elektropnevmatske zavore so električno krmiljene zračne zavore z oznako ep.

(2)

Elektropnevmatske zavore morajo biti vgrajene v vozila tako, da je slednje mogoče uvrščati v vlake ne glede na to, ali bo zaviranje krmiljeno električno ali pnevmatično, in ne da bi bili potrebni kakršni koli dodatni posegi v vozila.

(3)

Elektropnevmatske zavore se lahko uporabljajo kot glavne zavore oziroma se vlaki zavirajo prvenstveno z njimi, pod pogojem, da se:

- med zaviranjem ob okvari električnega krmiljenja samodejno vključi pnevmatično krmiljenje delovanja zavore;

- okvara električnega krmiljenja zavore signalizira upravljavcu vozila na zanesljiv način, ne glede na to, ali je okvara nastala med zaviranjem oziroma vožnjo ali mirovanjem vlaka oziroma vozila.

(4)

Kombinirano električno in pnevmatsko krmiljenje zračnega zaviranja mora biti izvedeno z istim zaviralnikom.

(5)

Elektropnevmatske zavore z dodatnim sistemom, ki omogoča preložitev zaviranja v sili, morajo biti izdelane in vgrajene v vozila v skladu z obveznimi določili objave UIC št. 541-5.

14. člen

(Dinamične zavore in magnetske tirnične zavore)

(1)

Dinamične zavore se praviloma vgrajujejo v vlečna vozila kot dopolnilne (motorniki in motorne garniture) in dodatne (lokomotive) zavore in so glede na način delovanja:

- elektrodinamične zavore na električnih in dizelelektričnih vlečnih vozilih (oznaka – E);

- hidrodinamične zavore na vlečnih vozilih s hidravličnim ali hidrodinamičnim prenosom moči (oznaka – H).

(2)

Vlečna vozila se lahko zavirajo s kombiniranim delovanjem samodejnih zračnih in dinamičnih zavor.

(3)

Da bi se zavorna masa dinamičnih zavor vlečnih vozil upoštevala v zavorni masi vlakov, morajo dinamične zavore ustrezati obveznim določilom objave UIC št. 544-2.

(4)

Magnetske tirnične zavore (oznaka: Mg) se obvezno vgrajujejo v vozila za hitrosti nad 160 km/h kot dopolnilne zavore. Njihove konstrukcijske značilnosti in način vgradnje morajo biti v skladu z obveznimi določili objave UIC št. 541-06.

15. člen

(Ročne in pritrdilne zavore)

(1)

Ročne in pritrdilne zavore so namenjene praviloma za zavarovanje stoječih vozil pred samopremaknitvijo ter tudi za upočasnitev in zaustavitev vozečega vozila. Delijo se na:

- vretenske ročne in pritrdilne zavore;

- vzvodne pritrdilne zavore;

- zračnovzmetne pritrdilne zavore.

(2)

Ročne in pritrdilne zavore so torne zavore. Konstruirane morajo biti tako, da se lahko vozila z njimi zavrejo oziroma da se zavore pritegnejo:

- z vrtenjem ročice ali ročnega kolesa v smeri urnega kazalca, pri vretenskih zavorah;

- z enim ali več potegi vzvoda, pri vzvodnih pritrdilnih zavorah;

- s prekinitvijo napajanja elektropnevmatskega ventila, pri zračnovzmetnih pritrdilnih zavorah.

(3)

Delovanje ročnih in pritrdilnih zavor na vozilih mora biti neodvisno od delovanja njihovih zračnih zavor.

(4)

Ročne zavore so tiste, s katerimi se lahko ravna med vožnjo – ali na stoječih vozilih – s posebnih zavornih ploščadi, iz hodnikov in službenih prostorov vagonov ter iz vozniških kabin vlečnih vozil, motornih vozil za posebne namene in lahkih motornih drezin.

(5)

Pritrdilne zavore so tiste, s katerimi se ravna s tal ali na zaprtih in odprtih ploščadih vlečnih vozil in motornih vozil za posebne namene.

16. člen

(Druga zavorna oprema)

(1)

V vsako železniško vozilo morajo biti vgrajene čelne zračne zaporne pipe glavnega zavornega voda, s katerimi se omogoča zapiranje in odpiranje prehodnosti tega zavornega voda.

(2)

Spenjanje glavnega zavornega voda med železniškimi vozili mora biti izvedeno z gibljivimi spojnimi zavornimi cevmi s spojnimi glavami.

(3)

Spenjanje železniških vozil s samodejnimi spenjačami mora omogočati samodejno spenjanje glavnega zavornega in glavnega pnevmatskega voda med železniškimi vozili.

(4)

Na železniških vozilih z glavnim pnevmatskim vodom mora biti onemogočeno spenjanje le-tega z glavnim zavornim vodom.

(5)

Zračne zavore morajo biti vgrajene v železniška vozila tako, da ostane po izključitvi njihovega delovanja glavni zavorni vod normalno prehoden.

(6)

Železniška vozila so lahko opremljena z menjalom za vrsto zaviranja, tovorni vagoni pa še z menjalom za spremembo zavorne sile.

(7)

V železniška vozila z vgrajenimi samodejnimi zračnimi zavorami morajo biti vgrajene tudi naprave za njihovo popustitev oziroma hitri popustni ventili, ki jih je mogoče sprožiti ročno.

(8)

V potniške vagone, službene vagone za tovorne vlake, vlečna vozila in motorna vozila za posebne namene morajo biti vgrajene naprave za sprožitev zaviranja v sili.

(9)

V železniška vozila z vgrajenimi samodejnimi zračnimi zavorami morajo biti vgrajeni regulatorji dolžine pomika batov zavornih valjev oziroma regulatorji zavornega vzvodja, ki morajo zagotavljati konstanten odmik zavornjakov ali zavornih vložkov od zaviralnih površin koles oziroma zavornih kolutov. Za vsak zavorni valj mora biti vgrajen poseben regulator zavornega vzvodja.

(10)

Pri kolesnih zračnih zavorah je za zaviralne dele dovoljena uporaba litoželeznih zavornjakov in/ali kompozitnih zavornjakov brez dodatka azbesta. Tehnične značilnosti kompozitnih zavornjakov morajo biti v skladu z določili objave UIC št. 541-4.

(11)

Pri kolutnih zračnih zavorah je za zaviralne dele dovoljena uporaba zavornih vložkov z oblogami iz kompozitnih snovi, katerih značilnosti so v skladu z določili objave UIC 541-3.

(12)

Za krmiljenje samodejne zračne zavore železniškega vozila se vgradi en razporednik za največ 31 m dolgo vozilo.

(13)

V železniška vozila z več vgrajenimi razporedniki se vgradi za vsak razporednik posebna izločilna naprava.

(14)

V prejšnjih odstavkih navedeni deli in sklopi zavor, kot so zaporne pipe, izločilne pipe, hitri popustni ventili, menjala zaviranja, sprožilniki zaviranja v sili, sestavni deli zavornih klad, zavorno vzvodje, sestavni deli spojnih cevi in pospešilniki hitrega zaviranja, morajo biti konstruirani in vgrajeni v železniška vozila v skladu z obveznimi določili UIC objav št. 541-04, 541-1 in 541-2.

2. Zavorna oprema posameznih vrst železniških vozil

17. člen

(Enotna zavorna oprema železniških vozil)

(1)

Vsa železniška vozila morajo biti opremljena s samodejnimi prehodnimi zračnimi zavorami, katerih delovanje se krmili iz osrednjega mesta z zaviralnikom.

(2)

Samodejna zračna zavora vsakega železniškega vozila mora biti opremljena z izločilno napravo z lahko spoznavno ročico, pri čemer mora glavni zavorni vod vozila, uvrščenega v vlak, ostati prehoden.

(3)

Na vagonih, motornikih in motornih garniturah z vgrajeno kolutno samodejno zračno zavoro, pri kateri zavorni vložki niso dosegljivi in vidni brez preglednega jarka, mora biti na obeh bočnih straneh vozil vgrajena kazalna naprava stanja zavore. Stanje zračne zavore mora biti vidno po legi oziroma barvi kazalnih polj ali po simbolih, ki se pokažejo na kazalih.

(4)

V vsa železniška vozila, razen določenega števila tovornih vagonov, v skladu z določili objave UIC št. 535-3, mora biti vgrajena ročna ali pritrdilna zavora.

(5)

Ročne in pritrdilne zavore morajo pri dvoosnih vozilih delovati na najmanj eno kolesno dvojico in neodvisno od delovanja zračnih in drugih zavor najmanj na dve kolesni dvojici vozila na drugih vozilih.

(6)

Ročne in pritrdilne zavore lahko delujejo z lastnimi prenosnimi deli in z delno ali celotno uporabo prenosnih delov oziroma zavornega vzvodja zračne zavore.

(7)

Zavorna masa, ki se doseže z vretenskimi zavorami, se računa po objavi UIC št. 544-1 in mora biti napisana na zunanjosti železniških vozil, v skladu z določili objave UIC št. 545.

(8)

Železniška vozila za prevoz potnikov morajo biti opremljena z napravami za sprožitev zaviranja v sili, s katerimi lahko potniki ali železniški delavci sprožijo zaviranje vlakov v sili, ob nevarnostih in drugih situacijah. Ročice za sprožitev zaviranja v sili morajo biti na vidnih in lahko dostopnih mestih.

(9)

Potniški vagoni, motorniki in motorne garniture, opremljeni s samodejnimi zračnimi zavorami velikih moči (oznaka: R) in z litoželeznimi zavornjaki ter z dvema stopnjama tlaka v zavornih valjih (nizki – visoki), morajo imeti na bočnih straneh napravo za kontrolo delovanja druge stopnje zaviranja. V notranjost teh vozil morajo biti vdelane kontrolne lučke ali manometri s kontrolnim kazalcem delovanja druge stopnje zaviranja z visokim zračnim tlakom.

(10)

Za zmanjševanje udarnih in nateznih sil pri zaviranju mora biti v vsak vagon, katerega zavorna masa lahko pri P zaviranju preseže njegovo 1,25-kratno skupno maso, vgrajena naprava za uravnavanje zavorne sile, da se lahko zavorna masa zmanjša na manjšo vrednost od imenske. Pri tem je treba upoštevati, da zavorna masa potniških vagonov ne sme biti manjša od 105 % njihove lastne mase ali manjša od delne zavorne mase pri neenakomerno obremenjenih vagonih z ločenim uravnavanjem zavorne sile.

(11)

Določilo iz prejšnjega odstavka ne velja za potniške vagone z vgrajeno:

- zavoro velike moči in dvema stopnjama uravnavanja zavorne sile in zavorno maso v vrednosti 1,7-kratne lastne mase;

- kombinacijo kolesne in kolutne zavore z zavorno maso v vrednosti 1,7-kratne lastne mase;

- napravo za preprečevanje blokade koles.

(12)

Poleg z zračnimi zavorami so lahko posamezne vrste železniških vlečnih vozil opremljene še z drugimi vrstami zavor, navedenimi v 9. členu tega pravilnika.

18. člen

(Zavorna oprema lokomotiv)

(1)

V lokomotive morata biti vgrajeni samodejna in dodatna zračna zavora.

(2)

Lokomotive za vožnjo vlakov s hitrostmi nad 100 km/h morajo biti opremljene z zračno zavoro velike moči R z električno krmiljenim menjalom vrst zaviranja "Tovorno-Potniško-Hitro" oziroma G–P–R.

(3)

V vsaki vozniški kabini ali na krmilnem mestu lokomotive mora biti omogočena sprožitev samodejne zračne zavore na najmanj dveh mestih. Ta sprožitev mora biti mogoča neodvisno od zaviralnika ali pipe oziroma lopute za zaviranje v sili.

(4)

V lokomotive so lahko poleg neposredne zračne zavore vgrajene še tudi druge zavore, ki so navedene v 9. členu tega pravilnika.

(5)

V vse lokomotive morajo biti za zavarovanje pred samopremaknitvijo vgrajene ročne ali pritrdilne zavore.

(6)

Lokomotive imajo lahko vgrajeno napravo za preprečevanje blokade zaviranih kolesnih dvojic (protiblokirne naprave) med zaviranjem in preprečevanje spodrsavanja pogonskih kolesnih dvojic pri vleki (protidrsne naprave).

(7)

Lokomotive morajo biti opremljene z naslednjimi prenosnimi deli zavorne opreme:

- štirimi standardiziranimi zavornimi coklami modre barve, za polaganje na tirnice tipa UIC 60;

- dvema spojnima zavornima cevema za povezavo glavnega zavornega voda med vozili;

- dvema spojnima pnevmatičnima cevema za povezavo glavnega pnevmatičnega voda med vozili.

(8)

Lokomotive in krmilni vagoni morajo biti opremljeni na čelnih straneh s spenjalnimi napravami električnih in zračnih vodov v skladu z objavo UIC št. 648.

19. člen

(Zavorna oprema motornikov in motornih garnitur)

(1)

V motornike in motorne garniture je lahko poleg pnevmatskega krmiljenja samodejne zračne zavore vgrajeno tudi električno krmiljenje te zavore (ep–zavora).

(2)

V motornike in motorne garniture so lahko poleg samodejne zračne zavore vgrajene še dopolnilne zavore (npr. dinamične, elektromagnetične tirnične zavore ipd.).

(3)

Za zavarovanje pred samopremaknitvijo morajo biti motorniki in motorne garniture opremljeni z ročno vretensko ali z zračnovzmetno pritrdilno zavoro. Mehanizem ročne vretenske zavore mora pri sili 0,5 kN na ročnem kolesu omogočati zavarovanje posameznega železniškega vozila pred samopremaknitvijo na padcu 35 ‰ (to ni obvezno za železniška vozila, izdelana pred 31. 12. 1983).

(4)

V motornike in motorne garniture so lahko vgrajene tudi naprave za uravnavanje zavorne sile zračne zavore, odvisno od obremenitve.

(5)

Za opremljenost notranjosti potniških oddelkov motornikov in motornih garnitur z zavornimi napravami veljajo enaka določila kot za potniške vagone.

(6)

Motorniki in motorne garniture morajo biti opremljeni z dvema zavornima coklama modre barve za polaganje pred kolesa na tirnicah tipa UIC 60.

20. člen

(Zavorna oprema potniških vagonov)

(1)

Potniški vagoni morajo biti opremljeni:

- s samodejno zračno zavoro s P zaviranjem, odobreno za mednarodni promet v skladu z objavo UIC št. 543;

- z ročno zavoro;

- z napravami za sprožitev zaviranja v sili.

(2)

Mehanizem vretenske ročne zavore na potniških vagonih mora pri sili 0,5 kN na ročnem kolesu zagotavljati zavarovanje vagona pred samopremaknitvijo na padcu 35 ‰ (to ni obvezno za vagone, izdelane pred 31. 12. 1983).

(3)

V potniške vagone s podstavnimi vozički, grajene za hitrosti nad 100 km/h, morajo biti vgrajene zračne zavore velike moči z menjalom za R-zaviranje, za hitrosti nad 160 km/h pa morajo biti vgrajene MG-zavore.

(4)

V poštne, službene in druge potniške vagone z uporabno obremenitvijo nad 10 ton morajo biti vgrajene zračne zavore velikih moči s samodejnim uravnavanjem zavorne sile, odvisno od obremenitve.

(5)

Potniški vagoni z zavoro velike moči morajo biti opremljeni z napravo za preprečevanje blokade koles (protidrsno napravo), ki je konstruirana in deluje v skladu z obveznimi določili objave UIC št. 541-05.

(6)

V notranjost potniških vagonov morajo biti vgrajeni lahko dosegljivi ročaji za sprožitev zaviranja v sili. Ob teh ročajih morajo biti enotni, z objavo UIC št. 545 določeni napisi.

(7)

Naprave za sprožitev zaviranja v sili morajo biti plombirane. Vrvice za plombiranje morajo zdržati silo trganja od 4 do 7 daN. Skupna potrebna sila za sprožitev zaviranja v sili ne sme biti večja od 10 do 17 daN.

(8)

Naprave za sprožitev zaviranja v sili morajo biti tako izdelane, da jih po uporabi ni mogoče vrniti v pripravljenost za ponovno delovanje brez posebnega posega.

(9)

Omarice, v katerih so naprave za vračanje zračne zavore v stanje pripravljenosti za delovanje, morajo biti označene v skladu z objavo UIC št. 545.

(10)

V poštne, službene in prtljažne vagone morajo biti vgrajene ročne zavore za uporabo v notranjosti teh vagonov. Ročna kolesa ročnih zavor morajo biti dosegljiva v prostorih, ki so ločeni od službenih prostorov.

(11)

Službeni oddelki prtljažnih in poštnih vagonov morajo biti opremljeni z napravami za sprožitev zaviranja v sili. Če se te naprave nahajajo v stranskem hodniku teh vagonov, mora biti ob njih napis iz šestega odstavka tega člena.

(12)

V hodnike na čelnih straneh vagonov ter v toaletne in umivalne prostore ni treba nameščati naprav za sprožitev zaviranja v sili.

21. člen

(Zavorna oprema tovornih vagonov)

(1)

Tovorni vagoni in vagonske enote členkastih tovornih vagonov morajo biti opremljeni z zavorno opremo v skladu z objavo UIC št. 543. V vse tovorne vagone mora biti vgrajena za mednarodni promet odobrena samodejna zračna zavora z menjalom za vrsto zaviranja "Tovorno – Potniško" (G–P).

(2)

Za opremljenost tovornih vagonov z vretenskimi zavorami je treba upoštevati tudi določila objave UIC št. 535-3.

(3)

Mehanizem ročne ali pritrdilne vretenske zavore mora pri sili 0,5 kN na ročici ali ročnem kolesu omogočati pri polno naloženih tovornih vagonih 20 t zavorne mase. Navedeno ne velja za obstoječe tovorne vagone in tiste, kjer zaradi konstrukcijskih razlogov ni mogoče doseči ustreznega prestavnega razmerja (1400 ali v posebnih primerih največ 1500).

(4)

V tovorne vagone za S-promet (hitrost do 100 km/h) morajo biti vgrajene naprave za uravnavanje zavorne sile, odvisno od obremenitve, in sicer z ročnimi ali samodejnimi menjali "Prazno – Naloženo" ali z napravami za samodejno zvezno uravnavanje zavorne sile, odvisno od obremenitve oziroma naloženosti. Zavorna sila teh vagonov mora zagotavljati zavorne odstotke glede na osne mase v skladu z objavo UIC št. 541-04.

(5)

V tovorne vagone za SS-promet (hitrost do 120 km/h) morajo biti vgrajene naprave za samodejno zvezno uravnavanje zavorne sile, odvisno od obremenitve. Zavorna sila teh vagonov mora zagotavljati zavorne odstotke glede na osne mase v skladu z objavo UIC št. 541-04.

(6)

Razporedniki zračnih zavor na tovornih vagonih morajo biti opremljeni z ročno napravo za izzračenje oziroma hitro popustitev zavore, z enkratnim kratkim potegom ročaja, dosegljivega iz obeh bočnih strani vsakega vagona.

(7)

Tovorni vagoni, ki so sestavljeni iz več togo spetih vagonskih enot (členkasti vagoni) in ki so izdelani po 1. januarju 1992, so lahko po objavi UIC št. 572 opremljeni z enim razporednikom do dolžine vagona največ 31 m. Daljši sestavljeni vagoni se morajo opremiti z dvema ali več razporedniki enakega tipa, pri čemer dolžina vagona, ki odpade na en razporednik, ne sme presegati 31 m.

(8)

Pri sestavljenih oziroma členkastih vagonih, ki imajo prilagojeno zavorno maso k potrebnemu nakladu, mora biti zavora vsake vagonske enote opremljena s samodejnim zveznim uravnavanjem zavorne sile.

(9)

Če se v tovorne vagone vgrajujejo detektorji iztirjenja, morajo ustrezati določilom objave UIC št. 541-08.

22. člen

(Zavorna oprema motornih vozil za posebne namene)

(1)

Motorna vozila za posebne namene in njihovi priklopni vagoni morajo biti opremljeni z napravami za zaviranje, ki omogočajo zanesljivo zaustavljanje na zavorni razdalji 400 m. Poleg zračnih zavor morajo biti v ta vozila vgrajene ročne ali pritrdilne zavore za zavarovanje pred samopremaknitvijo.

(2)

V tirne žerjave s podstavnimi vozički ali brez njih, ki med prevozom ne uporabljajo posebnega priklopnega vagona za podporo dvigalne ročice, mora biti vgrajena zračna zavora z menjalom G–P.

(3)

Snežni odmetalniki morajo biti opremljeni z zračno zavoro, ročno zavoro, menjalom G-P, napravo za sprožitev zaviranja v sili in z manometrom za kontrolo tlaka v glavnem zavornem vodu.

(4)

Intervencijski vagoni za vse namene (sanitetni, delavniški, orodni, skladiščni ipd.) morajo biti opremljeni z zračno zavoro z menjalom G-P, ročno zavoro in napravo za sprožitev zaviranja v sili.

(5)

Merilni vagoni za vse vrste meritev morajo biti opremljeni z zračno zavoro z menjalom G-P, ročno zavoro in napravo za sprožitev zaviranja v sili. Zavorna oprema teh vagonov mora ustrezati opremi potniških vagonov.

(6)

Dinamometrični vagon mora biti opremljen z zračno zavoro velike moči in drugo zavorno opremo, določeno za potniške vagone.

(7)

Druga vozila v posebne namene morajo biti opremljena z enakimi zračnimi zavorami kot tovorni vagoni za hitrosti do 100 km/h oziroma za S-promet.

(8)

Posebni vagoni za šolanje, preskušanje in meritve ipd. s podstavnimi vozički, predvideni za hitrosti nad 100 km/h, morajo biti opremljeni z zračno zavoro velike moči in drugo zavorno opremo, določeno za potniške vagone.

(9)

Motorna vozila za posebne namene in lahke motorne drezine morajo biti opremljeni z dvema zavornima coklama modre barve za polaganje pod kolesa na tirnicah tipa UIC 60.

23. člen

(Označevanje zavor na železniških vozilih)

(1)

Na železniških vozilih morajo biti napisane ustrezne oznake, ki služijo kot podatki o vrstah in tipih vgrajenih zavor ter njihovih zmogljivostih.

(2)

Vrednosti zavornih mas vretenskih zavor, ročnih ali pritrdilnih, morajo biti napisane v ustrezni obliki in na ustreznih mestih.

(3)

Zavore z določenimi posebnostmi (kolutne zavore, elektropnevmatske zavore, zavore z zavornjaki iz kompozitnih snovi, zavore z zaviranjem v sili s preloženim delovanjem, zavore s pospešilniki ipd.) morajo biti označene s predpisanimi dodatnimi oznakami.

(4)

Oznake zavor morajo biti napisane na železniških vozilih v ustreznih oblikah in barvah ter na mestih, ki jih določajo objava UIC št. 545 ter Sporazuma RIC in RIV.

3. Preskušanje zavor pri novogradnji in vzdrževanju železniških vozil

24. člen

(Preskušanje prototipov zavor)

(1)

Novo konstruirani zavorni sistemi ne smejo biti vgrajeni v železniška vozila, dokler niso preskušeni po predpisih za preskušanje prototipov.

(2)

Vitalni sklopi in deli zavor morajo biti certificirani oziroma mora biti zanje izdana izjava o skladnosti, v skladu z zakonom o standardizaciji.

(3)

Proizvajalci vitalnih sklopov in delov zavor morajo imeti organizirano kontrolno-prevzemno dejavnost, ki mora z vstopno, medfazno in končno kontrolo nadzirati skladnost in kakovost njihove proizvodnje.

(4)

Zavorni sistemi se preskušajo (glej prvi odstavek) v laboratorijih in med uporabo. To opravlja ustrezna pooblaščena organizacija s sodelovanjem strokovnjakov za zavore železniških vozil.

(5)

Nova zavorna naprava, ki se bo vgrajevala v železniška vozila za mednarodni promet, se mora javno preskusiti – demonstracija prijavljene zavore, pred pododborom UIC Področje zavor, ki lahko ob uspešno opravljenih preskusih odobri uporabo novega zavornega sistema.

(6)

Z nameravanimi funkcionalnimi spremembami zavor, ki so že odobrene v mednarodnem prometu, je treba prej seznaniti pododbor UIC Področje zavor, ki določi nadaljnje oziroma dodatne modalitete zavor.

(7)

Pred uvedbo serijske proizvodnje in uporabe novega zavornega sklopa ali dela je treba preveriti skladnost, predpisano v pravilniku o tehnični skladnosti železniških vozil.

(8)

Železniška vozila, na katerih je bila zavorna oprema rekonstruirana, morajo biti preskušena po predpisih, ki veljajo za prototipe zavor.

(9)

Prototipe zavor je treba preskušati po določilih objave UIC št. 547 in 540.

25. člen

(Preskušanje zavor po vgraditvi v železniška vozila in določanje zavorne mase)

(1)

Preskušanje zavor na vozilih je obvezno zaradi ugotavljanja brezhibnega delovanja in učinkovitosti zaviranja zavor po vgraditvi v železniška vozila.

(2)

Na zahtevo lastnika vozil ali pristojnega organa so proizvajalci dolžni ponovno ali dopolnilno preskusiti zavore na vozilih v uporabi.

(3)

Pred iztekom garancijskega roka novih ali rekonstruiranih vozil je treba natančno pregledati in preskusiti zavorno opremo.

(4)

Zavorne mase, ki se napišejo na železniška vozila, je treba Izračunavati in/ali ugotavljati v skladu z objavo UIC št. 544-1.

26. člen

(Preskušanje zavor pri vzdrževanju vozil)

Zavore se morajo preskušati po končanih popravilih vozil pri sprotnem vzdrževanju kot sprotna popravila zavor (SPZ) in po končanih revizijah zavor, v skladu s pravilnikom o vzdrževanju železniških vozil.

4. Vzdrževanje zavor in druge dejavnosti v zvezi z njimi

27. člen

(Splošno o vzdrževanju zavor)

(1)

Zavore na železniških vozilih je treba vzdrževati s sprotnimi, načrtovanimi in izrednimi popravili.

(2)

Roki načrtovanega vzdrževanja zavor na vozilih morajo biti identični rokom vzdrževanja vozil kot celote, ki so določeni v pravilniku o vzdrževanju železniških vozil.

(3)

Vrste vzdrževanja zavor, vzdrževanje vitalnih sklopov in delov zavornih naprav, pooblaščanje specializiranih delavnic in potrebna strokovnost delavcev za vzdrževanje zavor so podrobneje opredeljeni v pravilniku o vzdrževanju železniških vozil (Uradni list RS, št. 53/02).

(4)

Popravila oziroma revizije zavor, normativi materialov in časa morajo biti predpisani v enotni tehnološko-remontni dokumentaciji, pripravljeni in urejeni v pristojnih službah pooblaščenih vzdrževalcev, s sodelovanjem lastnikov vozil.

(5)

Vzdrževalna dela s popravili in zamenjavo z novimi ter popravljenimi sklopi in deli zavor pri posameznih vrstah popravil se določijo v pravilniku o vzdrževanju železniških vozil.

28. člen

(Druge dejavnosti v zvezi z zavorami)

(1)

Lastniki in investitorji morajo skrbeti za uporabo, vzdrževanje in razvoj zavornih naprav na železniških vozilih in pri tem upoštevati vse tovrstne predpise.

(2)

Sistemske napake na zavornih napravah je treba odpraviti v najkrajšem času in s sodelovanjem proizvajalcev železniških vozil ter vzdrževalcev. Če se pojavijo take sistemske napake, da je ogrožena varnost prometa, je treba iz prometa takoj izločiti vsa istovrstna železniška vozila in analizirati ter odpraviti pomanjkljivosti.

III. RAVNANJE Z ZAVORAMI VLAKOV IN ŽELEZNIŠKIH VOZIL V PROMETU

1. Sestava vagonskih vlakov glede na zaviranje

1.1 Uvrščanje vagonov v vlake

29. člen

(Splošno o uvrščanju vagonov v vlake)

(1)

Vrste zavor in zavorne mase vagonov morajo biti na njih razločno vidne.

(2)

Vagoni, ki imajo pokvarjeno zavoro, morajo biti olistani v skladu s sporazumi RIC in RIV.

(3)

Vse vagone, uvrščene v vlak (razen priklopnika s pokvarjenim GZV), je treba vključiti v GZV.

(4)

Pri vlakih s hitrostmi nad 120 km/h morajo brezhibno delovati zavore vseh vanje uvrščenih vagonov.

(5)

Pri vsakem vlaku mora imeti sklepni vagon brezhibno delujočo samodejno zračno zavoro, potniški sklepni vagon pri potniških vlakih pa še brezhibno ročno zavoro in sprožilnik zaviranja v sili.

30. člen

(Spenjanje vagonov in spajanje zračnih cevi)

(1)

Pri spenjanju vagonov oziroma železniških vozil vseh vlakov z vretenskimi spenjačami je treba té priviti tako, da se odbojniki rahlo stiskajo. To se naredi tako, da se vreteno spenjače po dotiku odbojnih plošč še dodatno dvakrat zavrti v smeri privijanja.

(2)

Pred spajanjem zavornih in pnevmatskih cevi vozil, ki imajo na eni ali obeh straneh GPV in GZV pod tlakom, se za trenutek odprejo njune čelne pipe, zaradi izpusta morebitnega kondenzata. Nato mora spenjalec močno držati spojno glavo cevi, obrnjeno z njeno izhodno odprtino od sebe. Po sklenitvi spojnih cevi GZV in GPV odpre spenjalec njihove čelne pipe, če je le mogoče iz zunanje strani železniškega vozila.

31. člen

(Priklopnik)

(1)

Priklopnik je vagon oziroma vozilo brez delujoče zračne zavore, uvrščeno za sklepni vagon, ki ga zaradi tehničnih vzrokov ni mogoče uvrstiti na drugo mesto v vlaku.

(2)

Uvrščanje priklopnikov v vlake je določeno v prometnem pravilniku.

32. člen

(Uvrščanje potniških vagonov v potniške vlake in lege menjal zavor)

(1)

Potniški vlaki se morajo zavirati s hitro delujočimi samodejnimi zračnimi zavorami in/ali z elektropnevmatskimi (EP) zavorami.

(2)

Pri vlakih s hitrostjo do 120 km/h se lahko med vožnjo iz kakršnega koli vzroka izloči zavora posameznega vagona, pri čemer sta lahko med vagoni z brezhibno zavoro največ dva vagona z izločeno zavoro.

(3)

Vagoni z R-zaviranjem se lahko uvrščajo v vlake z vagoni, ki imajo P-zaviranje in odstotek zavorne mase najmanj 105 odstotkov, ter s tovornimi vagoni, sposobnimi za SS-promet.

(4)

Na vagonih s pospešilniki praznjenja zavornega voda morajo biti le-ti vključeni.

(5)

V vlakih s P- in R-zaviranjem mora biti od skupnega števila vagonov z delujočimi zavorami najmanj ena tretjina vagonov z R-zaviranjem.

(6)

Kadar niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjih treh točk, se menjala vrst zaviranja na vagonih z R-zaviranjem prestavijo v lego za P-zaviranje.

(7)

Potniškim vlakom s P-zaviranjem se lahko dodajo tovorni vagoni s P-zaviranjem, če znašajo odstotki njihove zavorne mase najmanj 60 odstotkov njihove lastne oziroma skupne mase.

(8)

Potniškim vlakom s hitrostmi do 90 km/h se lahko dodajo tovorni vagoni z G-zaviranjem. Skupno število osi dodanih tovornih vagonov z G-zaviranjem ne sme preseči ene tretjine števila osi vagonov s P-zaviranjem. V tem primeru se upošteva, da je vlak s P-zaviranjem. Vagone z G-zaviranjem je treba uvrščati pred vagone s P-zaviranjem, odstotek njihove zavorne mase pa mora znašati najmanj 50 odstotkov njihove lastne oziroma skupne mase.

(9)

Pri vlakih s hitrostmi do 120 km/h je treba na vagonih s P-zaviranjem in zavorno maso najmanj 105 odstotkov ter vagonih z R-zaviranjem prestaviti menjala v lego za najmočnejše zaviranje. Menjalo na lokomotivi se prestavi v lego za R-zaviranje.

(10)

Pri vlakih s hitrostmi nad 120 km/h morajo biti zavore vseh vozil brezhibne in vključene. Menjala na vagonih in lokomotivi morajo biti v legi za najmočnejše zaviranje.

(11)

Pri vlakih z več kot 80 osmi, sestavljenih iz praznih potniških vagonov in vagonov za prevoz avtomobilov, je treba prestaviti menjala na vseh vagonih v lego za P-zaviranje, na lokomotivi pa v lego za G-zaviranje.

33. člen

(Uvrščanje tovornih vagonov v tovorne vlake in lege menjal zavor)

(1)

Na tovornih vagonih, uvrščenih v tovorne vlake, je treba prestaviti menjala v lego za P-zaviranje.

(2)

V tovorne vlake s hitrostjo do 100 km/h in s P-zaviranjem, se lahko uvrstijo vagoni z G-zaviranjem, vendar največ do tretjine števila vagonov s P-zaviranjem. Namesto vagonov z G-zaviranjem se lahko v te vlake uvrstijo vagoni, ki imajo samo GZV, vendar največ do 6 osi in samo v notranjem prometu.

(3)

Vagonov, ki so opremljeni samo z GZV, ni dovoljeno uvrščati v tovorne vlake v mednarodnem prometu.

(4)

Menjalo zavore pripete doprežne lokomotive mora biti ne glede na vrsto vlaka vedno v legi za P-zaviranje.

(5)

V tovorne vlake v notranjem prometu in s hitrostjo do 90 km/ h se lahko med dva vagona z brezhibno delujočo zračno zavoro uvrsti največ 12 osi vagonov, ki so opremljeni samo z GZV oziroma z izključeno zavoro.

(6)

Na padcih, večjih od 15 ‰, je treba med zadnjih 10 vagonov tovornih vlakov s hitrostmi do 90 km/h uvrstiti najmanj 5 vagonov z brezhibno delujočo zračno zavoro.

(7)

Tovorni vlaki v mednarodnem prometu s hitrostjo vmax = 120 km/h morajo biti sestavljeni izključno iz:

- tovornih vagonov z oznako SS, katerih skupna nakladna masa ne sme presegati mejne obremenitve napisane ob tej oznaki;

- praznih tovornih vagonov z oznako S kot tudi z oznako 120 – 00,0 t;

- praznih potniških vagonov (potniški in prtljažni vagoni RIC), ki so sposobni za hitrost najmanj 120 km/h.

(8)

S sporazumom med upravljavcem in prevoznikom se lahko v vlake iz prejšnjega odstavka uvrščajo tudi:

- vagoni, ki so primerni za hitrost 120 km/h, vendar ne izpolnjujejo vseh pogojev za SS-promet; ti vagoni imajo dodatni napis, s katerim je navedena mejna nakladna masa za hitrost 120 km/h (v skladu s točko 23.2.1.4 RIV);

- vagoni, ki so označeni desno (ali levo) od mejne nakladne mase z dvema zvezdicama in katerih skupna nakladna masa ne sme presegati z zvezdicama označene vrednosti.

(9)

Dolžina vlakov brez lokomotiv iz sedmega in osmega odstavka tega člena ne sme presegati 600 m, njihova vlečena masa pa ne sme presegati 1000 t, če ni drugače določeno s sporazumi med upravljavcem in prevoznikom.

(10)

Tovorni vlaki v mednarodnem prometu s hitrostjo vmax = 100 km/h morajo biti sestavljeni izključno iz:

-

tovornih vagonov za S- ali SS-promet, katerih skupna nakladna masa ne sme presegati mejne obremenitve, napisane ob oznaki S;

-

praznih potniških vagonov (potniški in prtljažni vagoni RIC).

(11)

S sporazumom med upravljavcem in prevoznikom se lahko v vlake iz prejšnjega odstavka uvrščajo tudi:

-

vagoni, ki so primerni za hitrost 100 km/h, vendar ne izpolnjujejo vseh pogojev za S-promet; ti vagoni imajo dodatni napis, s katerim je navedena mejna nakladna masa za hitrost 100 km/h (v skladu s točko 23.2.1.4 RIV);

-

vagoni, ki so označeni desno (ali levo) od mejne nakladalne mase z dvema zvezdicama in katerih skupna nakladna masa ne sme presegati z zvezdicama označene vrednosti.

(12)

Dolžina vlakov brez lokomotiv iz desetega in enajstega odstavka tega člena ne sme presegati 700 m, njihova vlečena masa pa ne sme presegati 1200 t, če ni drugače določeno s sporazumi med železniškimi prometnimi podjetji.

1.2 Največje število osi, največja dolžina in največja masa vagonskih vlakov

34. člen

(Splošno o številu osi in dolžini vagonskih vlakov)

(1)

Največje število osi in največja dolžina (m) vagonskih vlakov sta odvisna od vrste vlakov, njihove največje dovoljene hitrosti in od vrste njihovega zaviranja.

(2)

Pri določanju največjega števila osi oziroma največje dolžine vlakov je treba upoštevati dejansko število osi vseh vozil v vlakih oziroma njihove dolžine, razen osi oziroma dolžin delovnih lokomotiv.

35. člen

(Število osi, masa in dolžina potniških vlakov)

(1)

Potniški vlaki so lahko sestavljeni v skladu s podatki v spodnji preglednici:

&fbco;binary entityId="af58d2b03-11bf-4d15-85c7-980e9a8fd5f0" type="gif"&fbcc;

(2)

Če se v mednarodnem prometu preseže redna omejitev sestave potniškega vlaka iz prejšnjega odstavka, je treba to sporočiti v sprejemljivem roku prevzemni železnici.

(3)

V število osi vlakov iz prejšnjih odstavkov je treba upoštevati tudi osi vagonov za prevoz osebnih avtomobilov in drugih vanje uvrščenih tovornih vagonov.

(4)

Prazne vagonske potniške vlake je treba obravnavati kot tovorne vlake z največjo dolžino v skladu s prvim odstavkom 36. člena tega pravilnika.

(5)

Če se pri potniškem vlaku v notranjem prometu preseže najvišja omejitev sestave iz prvega odstavka tega člena, ga je treba upoštevati kot tovorni vlak s hitrostjo, navedeno v drugem odstavku 36. člena tega pravilnika.

36. člen

(Dolžine tovornih vlakov)

(1)

Dolžina tovornih vlakov se računa s seštevanjem dolžin, merjenih med nestisnjenimi odbojniki vsakega v vlak uvrščenega vozila, z zaokroženjem navzgor na cel decimeter (dm); skupna dolžina vozil oziroma vagonov vlaka (brez delovnih lokomotiv) se zaokroži navzgor na cel meter.

(2)

Glede na hitrost tovornih vlakov s P-zaviranjem sme biti njihova največja dolžina v skladu s podatki v spodnji preglednici:

&fbco;binary entityId="a38c5d4ab-f189-46c6-9487-6589da11571c" type="jpg"&fbcc;

1. 3 Uvrščanje in zaviranje nedelovnih pogonskih vozil v vlake ter sestava vagonskih vlakov z dinamičnim zaviranjem lokomotiv

37. člen

(Uvrščanje in zaviranje nedelovnih lokomotiv v vlakih)

(1)

V vlak uvrščeno nedelovno lokomotivo z brezhibno zračno zavoro je treba zavirati enako kot druga vlečena vozila.

(2)

GZV nedelovne lokomotive mora biti vedno brezhiben. Če tega ni mogoče zagotoviti, je treba takšno lokomotivo uvrstiti v lokomotivski vlak z drugo lokomotivo.

38. člen

(Uvrščanje v vlake in zaviranje motornih vozil za posebne namene)

Na motornem vozilu za posebne namene, uvrščenem v vlak, mora biti njegov GZV vključen v GZV vlaka, samodejna zračna zavora pa vključena (zaviralnik samodejne zračne zavore mora biti v legi "izključeno" oziroma "nevtralno").

39. člen

(Sestava vagonskih vlakov z dinamičnim zaviranjem lokomotiv)

(1)

Zaviranje vagonskih vlakov z dinamičnimi (električnimi, hidravličnimi ipd.) zavorami lokomotiv, ki je namenjeno za uravnavanje njihove hitrosti pri vožnji na daljših padcih, je dovoljeno le na progah oziroma njihovih odsekih z loki, ki imajo polmere, večje od 220 m.

(2)

Vlake, ki se bodo zavirali z dinamičnimi zavorami lokomotiv, je treba sestaviti iz vagonov, pri katerih višinske razlike med središčnicami dotikajočih odbojnikov niso večje od 85 mm.

1.4 Dela železniških delavcev v zvezi s sestavo in zaviranjem vlakov

40. člen

(Dela preglednikov vagonov po sestavi vlakov)

(1)

Po sestavi vlakov oziroma pripravi za preskus zavor morajo pregledniki vagonov pregledovati in ugotavljati:

- pravilnost spetosti vagonov;

- pravilnost spojenosti zavornih in pnevmatskih cevi;

- lege ročic čelnih pip;

- namestitev neuporabljenih zavornih in pnevmatskih cevi na njihove nastavke;

- popustitev ročnih in pritrdilnih zavor;

- plombiranost sprožilnikov zaviranja v sili v potniških vagonih;

- delovanje manometrov GZV v službenih vagonih;

- lego sledilnih kazalcev manometrov zavornih valjev na vagonih z dvostopenjskim R zaviranjem v osnovni legi.

(2)

Pregledniki vagonov morajo obvestiti delavca, odgovornega za sestavo vlaka, o ugotovljenih:

- nepravilnih legah menjal zavor;

- nepravilnem spetju vagonov (npr. nezadostno privite spenjače);

- visečih zavornih in pnevmatskih ceveh;

- pritegnjenih ročnih in pritrdilnih zavorah, s katerimi vlak ni zavarovan pred samopremaknitvijo;odgovorni delavec pa mora poskrbeti za odpravo ugotovljenih nepravilnosti.

41. člen

(Dela postajnega in vlakospremnega osebja na postajah brez preglednika vagonov)

(1)

Na izhodnih in medpotnih postajah vlakov, kjer ni preglednikov vagonov, je pri vlakih z vlakovodjo le-ta odgovoren za:

- pravilno sestavo vagonskih vlakov;

- brezhibno delovanje zavor;

- lego vseh vrst menjal zavor;

- predpisano opravljen preskus zavor.

(2)

Če na vagonu, uvrščenem v vlak, postajno ali vlakospremno osebje ugotovi nepravilnosti, zaradi katerih vagon ni sposoben za nadaljnjo vožnjo, mora o tem obvestiti strojevodjo, le-ta pa mora odločiti o nadaljnjem ravnanju z vagonom.

(3)

Po sestavi vlaka na postaji, kjer ni preglednika vagonov, mora delavec, odgovoren za sestavo vlakov, vlak pregledati tako, kot je navedeno v prvem odstavku 40. člena tega pravilnika.

(4)

Ročne zavore potniških vagonov je treba preskusiti v skladu z določili 59. člena tega pravilnika.

2. Preskusi delovanja zavor

2.1 Uvodna določila o preskusih delovanja zavor

42. člen

(Splošno o preskusih delovanja zavor)

(1)

Preskušanje delovanja zavor (v nadaljnjem besedilu: preskus zavor) je postopek, s katerim se ugotovi delovanje zavor na posameznih vozilih v prometu oziroma v vlakih in po vzdrževalnih delih. Opravljajo se po obveznih določilih objave UIC št. 453.

(2)

Preskus zavor vlakov je namenjen tudi za ugotavljanje njihove dejanske zavorne mase, v kateri se lahko upošteva le zavorna masa vozil z brezhibno delujočimi zavorami.

(3)

Delovanje zavor, ki se preverja s preskusom zavor, zajema:

- pregled stanja zavornih naprav;

- preskus pripravljenosti zavor za delovanje (predpisani zračni tlak, tesnost zračnih sistemov ipd.);

- preskus zavrtja in odvrtja zavore.

(4)

Zavore morajo preskušati ustrezno usposobljeni delavci.

(5)

Pred vsakim preskusom zračnih zavor se mora GZV vlaka oziroma vozila napolniti z zrakom na pravilni delovni zračni tlak 5 bar in se preskusiti njegova tesnost.

(6)

Pri preskusu tesnosti iz prejšnjega odstavka se zračni tlak v GZV v eni minuti od trenutka prenehanja dopolnjevanja zraka ne sme znižati za več kot:

- 0,3 bara – pri potniških vagonskih in motornih vlakih;

- 0,4 bara – pri tovornih in službenih vlakih.

(7)

Preskusi zavor vlakov v javnem železniškem prometu morajo biti dokazno evidentirani in potrjeni. Potrdijo jih preskuševalci iz četrtega odstavka tega člena.

(8)

Vse pri preskusih zavor ugotovljene nepravilnosti, ki vplivajo na brezhibno delovanje zavor, je treba odpraviti. Če to ni mogoče in če nepravilnosti ogrožajo varnost prometa, je treba zavore izključiti ali vagone odstaviti.

43. člen

(Delavci in oprema pri preskusih zavor)

(1)

Za predpisano opravljanje preskusov zavor so odgovorni železniški delavci, ki so v tem pravilniku imenovani pregledni delavci.

(2)

Pregledni delavci pri preskusih zavor pogonskih vozil so:

- osebje vlečnih vozi;

- vozniki motornih vozil za posebne namene;

- vozniki lahkih motornih drezin.

(3)

Na postajah s pregledniškimi mesti TVD morajo opravljati vse vrste preskusov zavor vagonskih vlakov strojevodje in pregledniki vagonov.

(4)

Na postajah, kjer ni pregledniških mest TVD oziroma ni preglednikov vagonov, morajo opravljati s strojevodjem:

1.

popolne preskuse zavor vlakov:

Pravilnik o zavorah, varnostnih napravah in opremi železniških vozil

Časovnica