Pravilnik o zavorah, varnostnih napravah in opremi...

6194. Pravilnik o zavorah, varnostnih napravah in opremi železniških vozil

Na podlagi drugega odstavka 66. člena Zakona o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 61/07) izdaja minister za promet

P R A V I L N I K
o zavorah, varnostnih napravah in opremi železniških vozil

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(namen pravilnika)

(1)

S tem pravilnikom se določajo glavna tehnična določila o vgradnji in uporabljanju zavornih naprav, varnostnih naprav in opreme na železniških vozilih s tirno širino 1435 mm (v nadaljnjem besedilu: vozila), s katerimi se zagotavlja tehnično tehnološka enotnost vozil v notranjem in mednarodnem železniškem prometu v Republiki Sloveniji za konvencionalne hitrosti do 160 km/h.

(2)

Z zavornimi in varnostnimi napravami ter opremo železniških vozil se mora zagotavljati:

1.

uravnavanje hitrosti vožnje vlakov, premikalnih sestavov in vozil;

2.

varno zaustavljanje vlakov, premikalnih sestavov in vozil;

3.

zavarovanje stoječih vlakov in vozil pred samopremaknitvijo;

4.

nadzor nad odzivanjem strojevodij;

5.

nadzor nad vožnjo vlakov mimo določenih mest na progi;

6.

udobje in varnost potnikov;

7.

požarna varnost;

8.

dajanje prve pomoči potnikom in železniškemu osebju.

2. člen

(področje uporabe)

(1)

Določbe tega pravilnika se nanašajo na vse obravnavane naprave in opremo vozil, ne glede na njihove vrste in tipe, v zvezi:

1.

z namenom naprav;

2.

s tehničnimi določili;

3.

z vgradnjo v vozila;

4.

z uporabo;

5.

z vzdrževanjem.

(2)

Določbe prvega odstavka tega člena morajo upoštevati:

1.

lastniki oziroma investitorji;

2.

prevozniki v železniškem prometu;

3.

vzdrževalci.

(3)

Vozila, za katera je treba upoštevati določila tega pravilnika, so železniška vozila, ki so konstruirana za vožnjo po normalnotirnih progah s tirno širino 1435 mm. Ta vozila so:

1.

železniška pogonska vozila, ki so:

a)

vlečna vozila;

-

lokomotive (električne, dizelske);

-

motorniki in motorne garniture (električni, dizelski);

b)

motorna vozila za posebne namene, ki so;

-

motorna vozila za gradnjo in vzdrževanje prog (vozila za strojna dela na tirih, dvopotna vozila in druga motorna vozila za te namene);

-

motorna vozila za odpravljanje posledic izrednih dogodkov in zime (tirni žerjavi, snežni odmetalniki, dvopotna vozila, druga motorna vozila za te namene);

-

merilna vozila;

2.

železniška vlečena vozila;

-

potniški vagoni (sedežni, ležalni, spalni, jedilni, bifejski, poštni, službeni in posebni);

-

tovorni vagoni (zaprti, odprti, ploščniki, specialni in službeni);

-

vagoni za posebne namene (orodni, sanitetni, bivalni, vagoni za meritve in preskušanje, priklopni vagoni motornih progovnih vozil ipd.);

-

vozila za druge namene (snežni odmetalniki brez lastnega pogona, škropilni vagoni ipd.).

3. člen

(upoštevanje drugih predpisov)

Poleg določb tega pravilnika je treba upoštevati tudi določila naslednjih predpisov, mednarodnih sporazumov, objav UIC, tehničnih specifikacij interoperabilnosti in standardov:

1.

nize objav obveznega in priporočenega značaja iz 4., 5., 6. in 8. poglavja zbornika objav UIC, ki so v povezavi z objavami UIC, navedenimi v tem pravilniku, če jih še niso nadomestile Tehnične specifikacije interoperabilnosti;

2.

APTU – (dodatek F k COTIF-u) in njegove priloge;

a)

Priloga 1 – Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za vsa železniška vozila;

b)

Priloga 2 – Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za vlečna vozila;

c)

Priloga 3 – Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za tovorne vagone;

d)

Priloga 4 – Tehnični standardi in enotni tehnični predpisi za potniške vagone;

3.

ATMF – (dodatek G k COTIF-u);

4.

RID – (dodatek C k COTIF s predpisi za izdelavo in opremo);

5.

Odredbo o varnosti strojev (Uradni list RS, št. 52/00 in 107/01);

6.

Slovenske standarde v zvezi z železniškimi vozili;

8.

Pravilnik o vzdrževanju železniških vozil;

9.

Sporazuma RIC in Pravilnika RIV 2000;

10.

Tehnične specifikacije interoperabilnosti;

11.

Splošno pogodbo za uporabo tovornih vagonov (AVV).

4. člen

(pomen pojmov in kratic)

(1)

Posamezni pojmi in kratice, uporabljeni v tem pravilniku, imajo naslednji pomen:

1.

APTU – Enotna pravila za potrditev tehničnih standardov in sprejetje enotnih tehničnih predpisov za železniški material, namenjen uporabi v mednarodnem prometu;

2.

ATMF – Enotna pravila za tehnično odobritev železniškega materiala, ki se uporablja v mednarodnem prometu;

3.

ASN – avtostop naprava je varnostna naprava, ki samodejno ustavi vlak za signalom, ki prepoveduje nadaljnjo vožnjo. Nadzoruje zmanjšanje hitrosti vlaka za signalom, ki signalizira, da je nadaljnja vožnja dovoljena z omejeno hitrostjo, ter pri prekoračitvi hitrosti samodejno ustavi vlak;

4.

budnik je varnostna naprava na pogonskem vozilu za spremljanje odzivov strojevodje, ki ustavi vlak, če se strojevodja ne odzove v času, ki je z napravo določen;

5.

CEN – Evropski odbor za standarde;

6.

COTIF – Konvencija o mednarodnem železniškem prometu;

7.

delni preskus zavor je skrajšan preskus zavor (B, C, D), kjer se opravi preskus zavore samo na določenih vagonih ali vozilih;

8.

delovanje zavor je zaviranje in odviranje zavor vozil in/ali vlakov;

9.

detektor iztirjenja je naprava, ki pri iztirjenju vagona povzroči prisilno zaviranje;

10.

dodatna zavora je zavora, namenjena izključno za zaviranje vozila, v katerega je vgrajena;

11.

DZO – dejanski zavorni odstotek je razmerje med dejansko zavorno maso vlaka in skupno maso vlaka;

12.

DZM – dejanska zavorna masa je vsota vseh zavornih mas v vlak uvrščenih vozil s pravilno delujočo zavoro;

13.

E – elektrodinamična zavora;

14.

elektropnevmatska zavora (- ep -) je zračna zavora, katere delovanje se krmili z električnim tokom;

15.

EN – Evropski standard;

17.

ES izjava o overovitvi, je dokument, ki ga na podlagi ES certifikata o skladnosti pripravi naročnik, ki je pogoj za pridobitev obratovalnega dovoljenja;

18.

EZ – enojna zasedba pogonskega vozila;

19.

G – tovorno;

20.

H – hidrodinamično;

21.

GPV – glavni pnevmatski vod – je zračni vod, namenjen za oskrbo vozil vlaka s stisnjenim zrakom za delovanje njihovih pnevmatskih naprav;

22.

GZV – glavni zavorni vod je skozi ves vlak ali premikalni sestav prehoden zračni vod, namenjen za delovanje samodejnih zračnih zavor;

23.

kolutna zavora je zavora, s katero se povzroča zavorna sila na posebnih zavornih kolutih, vgrajenih na osi kolesnih dvojic vozil;

24.

lokomotive so vlečna vozila, namenjena za vleko vlakov, premik ali samostojno vožnjo;

25.

merilnik hitrosti je naprava za merjenje in zapisovanje hitrosti, prevožene poti in časa ter drugih podatkov o vožnji pogonskega vozila;

26.

Mg – magnetska zavora;

27.

motorna vozila za posebne namene so železniška vozila in stroji vseh vrst z lastnim pogonom (vključno s priključenimi vozili), namenjena za gradnjo in vzdrževanje prog ter odpravljanje posledic resnih nesreč, nesreč, incidentov in zime;

28.

motorniki in motorne garniture so vlečna vozila, namenjena za prevoz potnikov in njihove prtljage ter majhnih pošiljk;

29.

neposredna zračna zavora je dodatna zavora, ki deluje izključno na enem vozilu in nima vpliva na zračne zavore drugih pripetih vozil;

30.

odstotek zavorne mase je razmerje med zavorno maso in skupno maso, izražen v odstotkih;

31.

P – potniško;

31.a

pogonsko vozilo je skupni naziv za vlečna vozila in motorna vozila za posebne namene;

32.

pomočnik strojevodje je delavec, ki je strokovno usposobljen za tehnično-prometno pomoč strojevodji pri pripravi vlečnega vozila, vožnji vlaka in pospravi vlečnega vozila;

33.

popolni preskus zavor (A preskus zavor) je preskus delovanja vseh, v vlak uvrščenih vagonov oziroma vozil z vključenimi zavorami;

34.

posredna zračna zavora je samodejna zavora na stisnjen zrak s posrednim spuščanjem zraka v zavorne valje;

35.

preložitev zaviranja v sili je postopek, s katerim se preloži zaustavitev vlaka na varnejše mesto, po sprožitvi zavore v sili;

36.

priklopnik je vagon, ki se mora zaradi tehničnega vzroka uvrstiti kot zadnje vozilo v vlak in se ne zavira;

37.

pritrdilna zavora je zavora, ki je namenjena za zavarovanje stoječega vozila ali vlaka, pred samopremaknitvijo;

38.

prisilno zaviranje je hitro zaviranje vozila oziroma vlaka, ki ga samodejno sproži naprava ali strganje GZV;

39.

pregledni delavec je delavec ki je usposobljen in pooblaščen za opravljanje preskusov zavore;

40.

PZO – potrebni zavorni odstotek vlaka je razmerje med zavorno in skupno maso, ki je potrebna za zaviranje vlaka, da se bo le ta varno zaustavil;

41.

R – označba za hitro delujočo zračno zavoro z velikim zavornim učinkom;

42.

razporednik je vitalni sklop v zračnem zavornem sistemu vozila, namenjen za krmiljenje delovanja zračne zavore;

43.

RIC – Sporazum o izmenjavi in uporabi potniških vagonov v mednarodnem prometu;

44.

RID – Pravilnik o mednarodnem železniškem prevozu nevarnega blaga;

45.

RIV – Pravilnik o izmenjavi in uporabi tovornih vagonov med železniškimi prometnimi podjetji;

46.

ročna zavora je zavora, namenjena za zavarovanje stoječega vozila ali vlaka pred samopremaknitvijo ter za upočasnitev in zaustavitev vozečega vozila;

47.

samodejna zračna zavora je posredna zavora na stisnjen zrak, ki deluje tudi pri prekinitvi ali odprtju GZV vozila ali vlaka, iz katerega koli vzroka;

48.

SIST – slovenski standard;

49.

sklepni vagon je zadnji vagon z brezhibno zračno zavoro v vlaku;

50.

skupna dolžina vlaka je dolžinska razdalja med odbojniki/nosom na čelni strani prvega v vlak uvrščenega vozila in odbojniki/nosom na sklepni strani zadnjega v vlak uvrščenega vozila;

51.

strojevodja je skupen naziv za delavca, ki je strokovno usposobljen za upravljanje:

a)

vlečnega vozila za vožnjo vlakov in premik,

b)

premikalne lokomotive pri premiku,

c)

motornih vozil za posebne namene pri vožnji po progi, premiku in namenski uporabi teh vozil;

52.

T – tovorno;

53.

TSI – tehnična specifikacija interoperabilnosti;

54.

UIC (Union Internationale des Chemins de Fer) – Mednarodna železniška zveza;

55.

vagonska enota je sestavni del členkastega tovornega vagona;

56.

vagonski vlak je po predpisih sestavljena in speta skupina železniških potniških in/ali tovornih vagonov z enim ali več vlečnimi vozili oziroma en vagon, spet z enim ali več vlečnimi vozili in po predpisih sestavljena skupina železniških vozil, ki čaka na vlečno vozilo ali na razstavitev;

57.

vitalni sklopi in deli so tisti sklopi in deli, ki zaradi zahtevnosti svoje konstrukcije in funkcije terjajo posebno ravnanje pri vzdrževanju; to se nanaša tako na strokovnost osebja kot na uporabo posebnih orodij, tehnološkega postopka in načina preskušanja;

58.

V(max) je največja dovoljena hitrost za katero so sposobna vozila ali največja hitrost s katero vlak lahko vozi;

59.

vlak je vagonski vlak ali motornik ali motorna garnitura, vlečno vozilo, ki vozi samo, in motorno vozilo za posebne namene s pripetimi vozili ali brez njih, ki vozi kot vlak;

60.

vlakospremno osebje je skupno ime za vlakovodjo in premikače pri tovornem vlaku ali vodjo vlaka in sprevodnike pri potniškem vlaku;

61.

vlečna vozila so železniška vozila z lastnim pogonom, namenjena za vleko vlakov, premik ali samostojno vožnjo (lokomotive, motorniki in motorne garniture);

62.

vlečena vozila so železniška vozila brez lastnega pogona (potniški in tovorni vagoni ter vagoni za posebne namene);

63.

vretenska zavora je ročna in/ali pritrdilna zavora, pri kateri se z ročnim vrtenjem navojnega vretena deluje na zavorne vzvode vozila;

64.

zaviralnik je vitalni sklop zavornega sistema, namenjen za ročno krmiljenje zavor vozila oziroma vlaka;

65.

zaviranje v sili je ročna sprožitev hitrega zaviranja vozila oziroma vlaka z zasilno zavoro, pipo za primer nevarnosti, ali čelno pipo;

66.

zavorna masa vozila je vrednost, izražena v tonah (t), ki pomeni učinkovitost oziroma moč zavor (e) za zaustavitev vozila oziroma vlaka na zavorni poti;

67.

zavorna razdalja je fiktivna standardizirana razdalja, na podlagi katere se urejajo signalno-varnostne naprave na določeni progi ali delu proge;

68.

zavorni odstotek vozila ali vlaka je odstotno razmerje dejanske zavorne mase (DZM) in lastne oziroma skupne mase vozila ali vlaka;

69.

zračnovzmetna zavora je zavora, namenjena za zavarovanje stoječega vozila ali vlaka proti samopremaknitvi;

70.

železniško vozilo je vsako vozilo, ki se na lastnih kolesih z lastnim pogonom ali brez njega premika po železniških tirih (pogonska in vlečena vozila).

(2)

Drugi izrazi, uporabljeni v tem pravilniku, imajo enak pomen, kot ga določa Zakon o varnosti v železniškem prometu (Uradni list RS, št. 61/07).

5. člen

(nadzor zavornih in varnostnih naprav na pogonskih vozilih v prometu)

(1)

Strojevodja, ki prevzema pogonska vozila za vožnjo, se mora seznaniti s stanjem oziroma brezhibnostjo delovanja zavornih in varnostnih naprav ter njihove opreme.

(2)

Brezhibnost zavornih in varnostnih naprav na pogonskih vozilih mora biti vpisana in potrjena v poročilu o dnevnem pregledu vozila, ki se mora stalno nahajati na vozilu.

(3)

Podatke o stanju zavornih in varnostnih naprav na pogonskih vozilih mora vpisati strojevodja, ki je opravil dnevni pregled vozila.

(4)

Vsebina in oblika poročila o dnevnem pregledu pogonskega vozila se določi v operativnem predpisu prevoznika.

(5)

Vitalni deli zavornih in varnostnih naprav, morajo biti zavarovani pred nenadzorovanimi posegi, zaradi katerih bi se lahko izključilo njihovo delovanje.

(6)

O posegu na zavarovanih sklopih na vozilih mora oseba, ki je opravila poseg, napisati poročilo.

(7)

Osebje, ki ravna z vozili, mora uporabljati zavorne in varnostne naprave v skladu z namenom njihove uporabe in tehničnimi lastnostmi.

6. člen

(vgradnja in namestitev zavornih in varnostnih naprav ter opreme)

(1)

V železniška vozila morajo biti vgrajene zavorne in varnostne naprave ter nameščena oprema, ki ustrezajo določilom tega pravilnika, Odločbi Komisije z dne 28. julija 2006 o tehnični specifikaciji za interoperabilnost v zvezi s podsistemom "železniški vozni park – tovorni vagoni" vseevropskega železniškega sistema za konvencionalne hitrosti (UL L št. 344 z dne 8. 12. 2006, str. 1) (v nadaljnjem besedilu: TSI) in drugih železniških predpisov, ter predpisom Mednarodne zveze železnic (UIC) oziroma njenih objav.

(2)

Za vitalne sklope in dele zavornih naprav, merilnike hitrosti, budnike, naprave ASN, detektorje iztirjenja in naprave radijskih zvez morajo proizvajalci ali njihovi pooblaščeni zastopniki s stalnim prebivališčem v Evropski uniji izdati izjave o skladnosti ali primernosti za uporabo, ki jo izdajo na podlagi ES izjav o overovitvi, ki jih izda priglašeni organ.

(3)

Zavornih in varnostnih naprav, ki so vgrajene v uvožena vozila, ni treba posebej certificirati, če gre za železniška vozila katere od železniških uprav članic držav članic Evropske skupnosti in če je bil zanje že izdano obratovalno dovoljenje. V tem primeru mora dobavitelj oziroma uvoznik pridobiti le obratovalno dovoljenje varnostnega organa v Republiki Sloveniji.

(4)

Predajo in prevzem zavornih in varnostnih naprav v obratovanje na novih vozilih je treba opraviti s preskušanjem in tehničnim pregledom vozil pred njihovo izročitvijo v promet, v skladu s TSI.

(5)

Pri predaji in prevzemu zavornih in varnostnih naprav v obratovanje po opravljeni reviziji in izrednem večjem popravilu je treba le-te preskusiti med preskusnimi vožnjami vozil, ki se opravijo v skladu s Pravilnikom o vzdrževanju železniških vozil.

(6)

Rezultate preskusov in meritev delovanja zavornih in varnostnih naprav na preskusnih vožnjah je treba vpisati v:

1.

zapisnik o tehničnem pregledu železniškega vozila (pred izročitvijo novega ali rekonstruiranega vozila v promet);

2.

zapisnik o preskusni vožnji železniškega vozila (pred izročitvijo v promet vozila iz revizije ali izrednega večjega popravila).

(7)

Pred opravljanjem večjih izrednih popravil ali rekonstrukcij zavornih naprav mora lastnik železniškega vozila varnostnemu organu poslati tehnično dokumentacijo popravila ali rekonstrukcije, na podlagi katere varnostni organ oceni, ali bo za vozilo potrebno novo obratovalno dovoljenje.

7. člen

(vzdrževanje zavornih in varnostnih naprav)

(1)

Zavorne in varnostne naprave smejo na železniških vozilih vzdrževati samo pooblaščeni izvajalci oziroma delavnice v skladu s Pravilnikom o vzdrževanju železniških vozil. Vitalne sklope in dele zavor in varnostnih naprav sme v teh delavnicah vzdrževati posebej usposobljeno osebje, ki mora imeti ustrezen certifikat.

(2)

Pri izdajanju certifikatov osebju iz prejšnjega odstavka lahko akreditiran certifikacijski organ ob uveljaviti tega pravilnika upošteva certifikate oziroma ateste, ki jih je osebje pridobilo od proizvajalcev ali izvajalcev tovrstnega notranjega in zunanjega usposabljanja.

(3)

Nepooblaščene delavnice smejo pri vzdrževanju zamenjevati pokvarjene kompletne vitalne sklope zavornih in varnostnih naprav s popravljenimi, pokvarjene pa morajo pošiljati v popravilo v pooblaščene delavnice.

(4)

Vrste, roki in ciklusi vzdrževanja zavornih in varnostnih naprav morajo biti usklajeni z vzdrževanjem vozil kot celote, v skladu s Pravilnikom o vzdrževanju železniških vozil.

(5)

Vzdrževalna dela, meritve ter preskusi zavornih in varnostnih naprav morajo biti določeni v tehnični dokumentaciji ter navodilih in opisih vzdrževalnih del, ki jih izdelajo njihovi proizvajalci in jih izročijo lastnikom oziroma kupcem vozil, in to še preden so vozila izročena v promet.

(6)

Če dokumentacija iz prejšnjega odstavka ni izdelana v slovenskem jeziku, morajo lastniki vozil ali vzdrževalci poskrbeti za ustrezne prevode.

8. člen

(ravnanje ob okvarah zavornih in varnostnih naprav železniških vozil)

(1)

Po ugotovljenih okvarah zavornih in varnostnih naprav na vozilih med vožnjo, mora vlakovno osebje skušati okvare odpraviti na načine in po možnostih, ki so odvisni od posamezne vrste in tipa železniških vozil, uvrščenih v vlake.

(2)

Vozilo, katerega zaradi okvare ni mogoče uporabljati oziroma ga zaradi okvare določene naprave po tem pravilniku sploh ni dovoljeno uporabljati, je treba izločiti iz uporabe in tako ukrepati, da ne bo ogrožena varnost železniškega prometa.

(3)

Vlakovno osebje ne sme odpravljati okvar na tistih napravah, ki jih smejo vzdrževati in popravljati le posebej pooblaščeni izvajalci oziroma delavnice, iz prvega odstavka 7. člena tega pravilnika.

(4)

Če se zaradi okvare vozila v vlaku ta ustavi na odprti progi, prometnem ali službenem mestu, je treba čim prej poiskati vzrok za okvaro in možnost za njeno odpravo. Strojevodja mora v predpisanem času ugotoviti in v skladu s Prometnim pravilnikom sporočiti prometniku ali progovnemu prometniku, ali bo lahko nadaljeval vožnjo vlaka.

(5)

Če je na vlaku, ki ima telekomunikacijsko napravo na vlečnem vozilu, okvara, je treba o vrsti okvare in potrebnih ukrepih takoj obvestiti osebje, ki vodi in upravlja promet na tej progi, in odgovorno osebje prevoznika.

II. ZAVORNA OPREMA

1. Splošna določila o zavorni opremi

9. člen

(namen in vrste zavor)

(1)

Določila tega dela pravilnika se nanašajo na glavne zahteve v zvezi z opremljenostjo železniških vozil z zavornimi napravami (v nadaljnjem besedilu: zavore), zaviranjem vlakov, preskušanjem, uporabo in vzdrževanjem zavor.

(2)

V železniška vozila se vgrajujejo:

1.

zavore na stisnjeni zrak, ki so;

a)

neposredne zračne zavore;

b)

posredne zračne zavore, ki so samodejne zračne zavore in se uporabljajo kot hitro delujoče zračne zavore z oznako P, hitro delujoče zračne zavore z visokim učinkom z oznako R in počasi delujoče zračne zavore z oznako G. Samodejne zračne zavore se lahko krmilijo pnevmatsko ali elektropnevmatsko;

2.

ročne in pritrdilne zavore;

3.

dinamične zavore, ki so;

a)

elektrodinamične;

b)

hidrodinamične;

4.

magnetske tirnične zavore.

10. člen

(naprave za proizvodnjo in skladiščenje stisnjenega zraka)

(1)

V pogonska vozila se morajo vgrajevati kompresorji za proizvodnjo stisnjenega zraka s tlakom od 6,5 do 10 barov, potrebnega za delovanje zračnih zavor in za delovanje drugih pnevmatičnih naprav. Uravnavanje delovanja kompresorjev mora biti samodejno.

(2)

Za zaloge stisnjenega zraka za zaviranje se morajo v pogonska vozila vgrajevati glavne zračne posode, izdelane v skladu z objavami UIC št. 541-07, UIC št. 834, SIST EN 286-3 in SIST EN 286-4. Te zračne posode morajo biti opremljene z varnostnimi ventili, ki morajo začeti izpuščati zrak iz njih pri naraščanju tlaka, ki je večji od nazivnega za 0,5 bara.

(3)

V zračne sisteme novih vlečnih vozil morajo biti vgrajene naprave za hlajenje, filtriranje in sušenje zraka.

11. člen

(naprave za krmiljenje in kontrolo delovanja zračnih zavor)

(1)

Pogonska vozila morajo biti opremljena z napravami za krmiljenje zračnih zavor. Slednje so zaviralniki dodatnih in samodejnih zračnih zavor s pripadajočimi manometri za kontrolo tlakov.

(2)

Zaviralniki samodejnih zračnih zavor morajo biti vgrajeni v vse vozniške kabine. Načini delovanja in karakteristike zaviralnikov samodejnih zračnih zavor morajo biti v skladu z obveznimi določili objave UIC št. 541-03.

(3)

Na pogonskih vozilih, ki imajo vgrajeno tudi neposredno oziroma dodatno zračno zavoro, mora biti zaviralnik te zavore vgrajen v bližino zaviralnika samodejne zračne zavore.

(4)

V vse vozniške kabine vozil morajo biti vgrajeni manometri GZV, glavnih zračnih posod in zavornih valjev z razredom točnosti najmanj 1,6 ali natančnejšimi, z različnimi barvami kazalcev, če so v istih manometrih.

12. člen

(samodejne zračne zavore)

(1)

V železniškem prometu morajo biti v vsa železniška vozila vgrajene samodejne zračne zavore, ki morajo biti pnevmatsko krmiljene. To določilo ne velja za motorna progovna vozila za posebne namene, ki vozijo kot samostojna vozila brez dodanih vlečenih vozil.

(2)

Sočasno delovanje vključenih samodejnih zračnih zavor vozil vlakov in premikalnih sestavov se mora omogočati s povezavo in prehodnostjo GZV.

(3)

GZV mora biti izdelan iz cevi z notranjim oziroma svetlim premerom:

1.

Ø = 25 mm (1") na potniških in drugih vagonih, ki sodijo v to skupino vagonov;

2.

Ø = 32 mm (5/4") na tovornih vagonih in drugih vagonih, ki sodijo v to skupino vagonov, ter na vlečnih vozilih.

(4)

Samodejne zračne zavore so na vseh železniških vozilih glavne zavore, ki morajo zagotavljati predpisano postopno zaviranje in odviranje.

(5)

Samodejne zračne zavore se konstruirajo s hitrim delovanjem z oznako P (vrsta zaviranja "Potniško") ter s počasnim delovanjem z oznako G (vrsta zaviranja "Tovorno"). Zavore s hitrim delovanjem (P) in veliko zavorno močjo se označujejo z oznako R.

(6)

Dodatne oziroma neposredne zračne zavore se praviloma vgrajujejo v vlečna vozila.

(7)

Predpisani stalni zračni tlak, imenovan pravilni delovni zračni tlak v GZV za pripravljenost delovanja samodejnih zračnih zavor, je 5 barov, pri čemer mora biti zadovoljivo delovanje teh zavor zagotovljeno tudi pri tlaku, ki je za 1 bar višji ali nižji od navedene vrednosti. Ko je v GZV zračni tlak 5 barov, morajo biti zračne zavore odvrte.

(8)

Po izpraznitvi zraka iz GZV morajo biti zavore pritegnjene oziroma vozila zavrta še najmanj 300 minut.

(9)

Železniška vozila, v katera sta vgrajeni samodejna in dodatna zračna zavora, morajo biti opremljena s skupnimi zavornimi valji in posebnim zračnim vodom za obe zavori.

(10)

Posamezni deli in sklopi samodejnih zračnih zavor morajo biti izdelani v skladu s TSI in v skladu z določili objav UIC št. 540, 541-03, 541-04, 541-05, 541-06, 541-07, 541-08, 541-1, 541-2, 541-3, 541-4, 541-5, 542, 543, 544-1, 544-2, 545, 546, 547, 549, SIST EN 286-3 in SIST EN 286-4, SIST EN 14531-1, SIST EN 14535-1, SIST EN 14601, SIST EN 15020, SIST EN 15179, SIST EN15220-1.

(11)

Naziv zavornega sistema vsakega vozila se določa po tipu razporednika samodejne zračne zavore.

13. člen

(ep – elektropnevmatske zavore)

(1)

Elektropnevmatske zavore z oznako ep so samodejne zračne zavore, ki se krmilijo elektropnevmatsko. Pri elektropnevmatskem krmiljenju se uporablja električno krmiljenje elektropnevmatskih ventilov in se tako doseže, da je pričetek zaviranja pri vseh vozilih vlaka istočasen.

(2)

Elektropnevmatske zavore morajo biti vgrajene v vozila tako, da je slednje mogoče uvrščati v vlake ne glede na to, ali bo zaviranje krmiljeno električno ali pnevmatično, in ne da bi bili potrebni kakršni koli dodatni posegi v vozila.

(3)

Pri uporabi ep zavore je potrebno upoštevati, da pri okvari ep krmiljenja zaviranja strojevodja preide na pnevmatsko krmiljenje samodejne zračne zavore. Strojevodja lahko zavira z ep zavoro tako, kot je predpisano v drugem in tretjem odstavku 72. člena.

(4)

Elektropnevmatske zavore z dodatnim sistemom, ki omogoča preložitev zaviranja v sili, morajo biti izdelane in vgrajene v vozila v skladu z obveznimi določili objave UIC št. 541-5.

14. člen

(dinamične zavore in magnetske tirnične zavore)

(1)

Dinamične zavore se praviloma vgrajujejo v vlečna vozila in so glede na način delovanja:

1.

elektrodinamične zavore na električnih in dizelelektričnih vlečnih vozilih (oznaka – E) pri katerih se proizvedena električna energija uniči na uporih ali se vrača v vozni vod;

2.

hidrodinamične zavore na vlečnih vozilih s hidravličnim ali hidrodinamičnim prenosom moči (oznaka – H).

(2)

Vlečna vozila se lahko zavirajo s kombiniranim delovanjem zračnih in dinamičnih zavor.

(3)

Dinamične zavore vlečnih vozil morajo ustrezati obveznim določilom objave UIC št. 544-2.

(4)

Magnetske tirnične zavore (oznaka: Mg) se obvezno vgrajujejo v vozila za hitrosti nad 160 km/h. Njihove konstrukcijske značilnosti in način vgradnje morajo biti v skladu z obveznimi določili objave UIC št. 541-06.

15. člen

(ročne, pritrdilne in zračnovzmetne zavore)

(1)

Ročne in pritrdilne zavore so namenjene za zavarovanje stoječih vozil pred samopremaknitvijo ali za upočasnitev in zaustavitev vozečega vozila. Zavorna sila se doseže s fizično silo delavca preko ročice ali ročnega kolesa ali vzvoda. Delijo se na:

1.

vretenske ročne in pritrdilne zavore;

2.

vzvodne pritrdilne zavore.

(2)

Ročne in pritrdilne zavore so torne zavore. Konstruirane morajo biti tako, da se lahko vozila z njimi zavrejo oziroma da se zavore pritegnejo:

1.

z vrtenjem ročice ali ročnega kolesa v smeri urnega kazalca, pri vretenskih zavorah;

2.

z enim ali več potegi vzvoda, pri vzvodnih pritrdilnih zavorah.

(3)

Delovanje ročnih in pritrdilnih zavor na vozilih mora biti neodvisno od delovanja njihovih zračnih zavor.

(4)

Ročne zavore so tiste, s katerimi se lahko ravna med vožnjo ali na stoječih vozilih s posebnih zavornih ploščadi, iz hodnikov in službenih prostorov vagonov ter iz vozniških kabin pogonskih vozil.

(5)

Pritrdilne zavore so tiste, s katerimi se ravna s tal.

(6)

Zračnovzmetna zavora je zavora, pri kateri se doseže zavorni učinek tako, da se z električnim impulzom ali ročno vpliva na izpraznitev zavornega valja te zavore, zavorno silo pa prevzame vzmet. Zračnovzmetna zavora se odvre tako, da se zavorni valj te zavore napolni z zrakom ustreznega tlaka.

16. člen

(druga zavorna oprema)

(1)

V vsako železniško vozilo morajo biti vgrajene čelne pipe GZV, s katerimi se omogoča zapiranje in odpiranje prehodnosti zavornega voda.

(2)

Spenjanje GZV med železniškimi vozili mora biti izvedeno z gibljivimi spojnimi zavornimi cevmi s spojnimi glavami. Barve čelnih pip so določene v UIC objavah (GZV – rdeča barva, GPV – modra ali bela barva).

(3)

Spenjanje železniških vozil s samodejnimi spenjačami mora omogočati samodejno spenjanje GZV in glavnega pnevmatskega voda med železniškimi vozili.

(4)

Na železniških vozilih z glavnim pnevmatskim vodom mora biti onemogočeno spenjanje le-tega z GZV.

(5)

Zračne zavore morajo biti vgrajene v železniška vozila tako, da ostane po izključitvi njihovega delovanja GZV normalno prehoden.

(6)

Železniška vozila so lahko opremljena z menjalom za vrsto zaviranja, tovorni vagoni pa še z menjalom za spremembo sile zaviranja.

(7)

V železniška vozila z vgrajenimi samodejnimi zračnimi zavorami morajo biti vgrajene tudi naprave za njihovo popustitev oziroma hitri popustni ventili, ki jih je mogoče sprožiti ročno.

(8)

V potniške vagone, službene vagone za tovorne vlake in pogonska vozila morajo biti vgrajene naprave za sprožitev zaviranja v sili.

(9)

V železniška vozila z vgrajenimi samodejnimi zračnimi zavorami morajo biti vgrajeni regulatorji dolžine pomika batov zavornih valjev oziroma regulatorji zavornega vzvodja, ki morajo zagotavljati konstanten odmik zavornjakov ali zavornih vložkov od zaviralnih površin koles oziroma zavornih kolutov. Za vsak zavorni valj mora biti vgrajen poseben regulator zavornega vzvodja.

(10)

Pri kolesnih zračnih zavorah je za zaviralne dele dovoljena uporaba litoželeznih zavornjakov in/ali kompozitnih zavornjakov brez dodatka azbesta. Tehnične značilnosti kompozitnih zavornjakov morajo biti v skladu z določili objave UIC št. 541-4 in TSI.

(11)

Pri kolutnih zračnih zavorah je za zaviralne dele dovoljena uporaba zavornih vložkov z oblogami iz kompozitnih snovi, katerih značilnosti so v skladu z določili objave UIC 541-3.

(12)

Za krmiljenje samodejne zračne zavore železniškega vozila se vgradi en razporednik za največ 31 m dolgo vozilo.

(13)

V železniška vozila z več vgrajenimi razporedniki se vgradi za vsak razporednik posebna izločilna naprava.

(14)

Čelne pipe, hitri popustni ventili, menjala zaviranja, sprožilniki zaviranja v sili, sestavni deli zavornih klad, zavorni vzvodi, sestavni deli spojnih cevi in pospešilniki hitrega zaviranja, morajo biti konstruirani in vgrajeni v železniška vozila v skladu z obveznimi določili UIC objav št. 541-04, 541-1 in 541-2.

2. Zavorna oprema posameznih vrst železniških vozil

17. člen

(enotna zavorna oprema železniških vozil)

(1)

Vsa železniška vozila morajo biti opremljena s samodejnimi zračnimi zavorami, katerih delovanje se krmili iz osrednjega mesta z zaviralnikom.

(2)

Samodejna zračna zavora vsakega železniškega vozila mora biti opremljena z izločilno napravo z lahko spoznavno ročico, pri čemer mora GZV vozila, uvrščenega v vlak, ostati prehoden.

(3)

Na vagonih, motornikih in motornih garniturah z vgrajeno kolutno samodejno zračno zavoro, pri kateri zavorni vložki niso dosegljivi in vidni brez preglednega jarka, mora biti na obeh bočnih straneh vozil vgrajena kazalna naprava stanja zavore. Stanje zračne zavore mora biti vidno po legi oziroma barvi kazalnih polj ali po simbolih, ki se pokažejo na kazalih.

(4)

V vsa železniška vozila, razen določenega števila tovornih vagonov, v skladu z določili objave UIC št. 535-3, mora biti vgrajena ročna ali pritrdilna zavora.

(5)

Ročne in pritrdilne zavore morajo pri dvoosnih vozilih delovati neodvisno od delovanja zračnih in drugih zavor na najmanj eno kolesno dvojico. Na drugih vozilih morajo delovati neodvisno od delovanja zračnih in drugih zavor na najmanj dve kolesni dvojici.

(6)

Ročne in pritrdilne zavore lahko delujejo z lastnimi prenosnimi deli in z delno ali celotno uporabo prenosnih delov oziroma zavornega vzvodja zračne zavore.

(7)

Zavorna masa, ki se doseže z vretenskimi zavorami, se računa po objavi UIC št. 544-1, SIST EN 14531-1 ter TSI in mora biti napisana na zunanjosti železniških vozil, v skladu z določili objave UIC št. 545 in TSI.

(8)

Železniška vozila za prevoz potnikov morajo biti opremljena z napravami za sprožitev zaviranja v sili, s katerimi lahko potniki ali železniški delavci sprožijo zaviranje vlakov v sili, ob nevarnostih in drugih situacijah. Ročice za sprožitev zaviranja v sili morajo biti na vidnih in lahko dostopnih mestih.

(9)

Potniški vagoni, motorniki in motorne garniture, opremljeni s samodejnimi zračnimi zavorami velikih moči (oznaka: R) ter z dvema stopnjama tlaka v zavornih valjih (nizki – visoki), morajo imeti na bočnih straneh napravo za kontrolo delovanja druge stopnje zaviranja. Ta vozila morajo imeti vgrajene kontrolne lučke ali manometre s kontrolnim kazalcem delovanja druge stopnje zaviranja z visokim zračnim tlakom.

(10)

Za zmanjševanje udarnih in nateznih sil pri zaviranju mora biti v vsak vagon, katerega zavorna masa lahko pri P zaviranju preseže njegovo 1,25-kratno skupno maso, vgrajena naprava za uravnavanje zavorne sile, da se lahko zavorna masa zmanjša na manjšo vrednost od imenske. Pri tem je treba upoštevati, da zavorna masa potniških vagonov ne sme biti manjša od 105% njihove lastne mase ali manjša od delne zavorne mase pri neenakomerno obremenjenih vagonih z ločenim uravnavanjem zavorne sile.

(11)

Določilo iz prejšnjega odstavka ne velja za potniške vagone z vgrajeno:

1.

zavoro velike moči in dvema stopnjama uravnavanja zavorne sile in zavorno maso v vrednosti 1,7-kratne lastne mase;

2.

kombinacijo kolesne in kolutne zavore z zavorno maso v vrednosti 1,7-kratne lastne mase;

3.

napravo za preprečevanje blokade koles.

(12)

Poleg z zračnimi zavorami so lahko posamezne vrste železniških vozil opremljene še z drugimi vrstami zavor, navedenimi v 9. členu tega pravilnika.

18. člen

(zavorna oprema lokomotiv)

(1)

V lokomotive morata biti vgrajeni samodejna in dodatna zračna zavora.

(2)

Menjalo zavore na lokomotivi mora biti, glede na hitrost in zavorno razdaljo, pri vožnji v položaju skladno s tabelo:

1. potniški vlak:

Tabela &fbco;binary entityId="d3ea4c8b-d0a4-4f04-b72e-bfe91d11382a" type="pdf"&fbcc;

2

tovorni vlak:

+--------------------------+-----------------+-----------------+
|Zavorna razdalja          |      700 m      |      1000m      |
+--------------------------+-----------------+-----------------+
|Položaj zavore            |   < / =  km/h   |   < / =  km/h   |
+--------------------------+-----------------+-----------------+
|            G             |        70       |        90       |
+--------------------------+-----------------+-----------------+
|            P             |        85       |       100       |
+--------------------------+-----------------+-----------------+
|            R             |       120       |       140       |
+--------------------------+-----------------+-----------------+

(3)

Ne glede na določbe 1. in 2. točke drugega odstavka tega člena je dovoljeno voziti lokomotivo v položaju P, če je zahtevana dejanska zavorna masa vlaka že dosežena.

(4)

V vsaki vozniški kabini ali na krmilnem mestu lokomotive mora biti omogočena sprožitev samodejne zračne zavore ročno z zaviralnikom in še najmanj na enem mestu s pipo ali loputo za zaviranje v sili, s tipko za aktiviranje zaviranja v sili (gobica) ali z drugim zaviralnikom.

(5)

V vse lokomotive morajo biti za zavarovanje pred samopremaknitvijo vgrajene ročne ali pritrdilne ali zračnovzmetne zavore.

(6)

Lokomotive imajo lahko vgrajeno napravo za preprečevanje blokade zaviranih kolesnih dvojic (protiblokirne naprave) med zaviranjem in preprečevanje spodrsavanja vlečnih kolesnih dvojic pri vleki (protidrsne naprave).

(7)

Lokomotive morajo biti opremljene s štirimi standardiziranimi zavornimi coklami modre barve, za polaganje na tirnice tipa UIC 60.

(8)

Lokomotive in krmilni vagoni morajo biti opremljeni na čelnih straneh s spenjalnimi napravami električnih in zračnih vodov v skladu z objavo UIC št. 648.

19. člen

(zavorna oprema motornikov in motornih garnitur)

(1)

V motornike in motorne garniture mora biti vgrajena samodejna zračna zavora.

(2)

Menjalo zavore na motorniku ali motorni garnituri mora biti, glede na hitrost in zavorno razdaljo, pri vožnji v položaju skladno s tabelo:

Tabela &fbco;binary entityId="8ca2f607-e194-4a93-a690-f02f6461b627" type="pdf"&fbcc;

(3)

Ne glede na položaj menjala, določenega v tabeli iz prejšnjega odstavka, je dovoljeno voziti motornik oziroma motorno garnituro tudi v položaju P, če je zahtevana dejanska zavorna masa vlaka že dosežena.

(4)

V vsaki vozniški kabini ali na krmilnem mestu mora biti omogočena sprožitev samodejne zračne zavore ročno z zaviralnikom in še najmanj na enem mestu s pipo, loputo za zaviranje v sili, s tipko za aktiviranje zaviranja v sili (gobica) ali z zasilno zavoro.

(5)

Za zavarovanje pred samopremaknitvijo morajo biti motorniki in motorne garniture opremljeni z ročno vretensko ali z zračnovzmetno pritrdilno zavoro. Mehanizem ročne vretenske zavore mora pri sili 0,5 kN na ročnem kolesu omogočati zavarovanje posameznega železniškega vozila pred samopremaknitvijo na padcu 35 ‰ (to ni obvezno za železniška vozila, izdelana pred 31. 12. 1983).

(6)

Za opremljenost notranjosti potniških oddelkov motornikov in motornih garnitur z zavornimi napravami veljajo enaka določila kot za potniške vagone.

(7)

Motorniki in motorne garniture morajo biti opremljeni z dvema zavornima coklama modre barve za polaganje pred kolesa na tirnicah tipa UIC 60.

20. člen

(zavorna oprema potniških vagonov)

(1)

Potniški vagoni morajo biti opremljeni:

1.

s samodejno zračno zavoro s P zaviranjem, odobreno za mednarodni promet v skladu z objavo UIC št. 543;

2.

z ročno zavoro;

3.

z napravami za sprožitev zaviranja v sili.

(2)

Mehanizem vretenske ročne zavore na potniških vagonih mora pri sili 0,5 kN na ročnem kolesu zagotavljati zavarovanje vagona pred samopremaknitvijo na padcu 35 ‰ (to ni obvezno za vagone, izdelane pred 31. 12. 1983).

(3)

V potniške vagone s podstavnimi vozički, grajene za hitrosti nad 100 km/h, morajo biti vgrajene zračne zavore velike moči z menjalom za R-zaviranje, za hitrosti nad 160 km/h pa morajo biti vgrajene Mg-zavore.

(4)

V poštne, službene in druge potniške vagone z uporabno obremenitvijo nad 10 ton morajo biti vgrajene zračne zavore velikih moči s samodejnim uravnavanjem zavorne sile, odvisno od obremenitve.

(5)

Potniški vagoni z zavoro velike moči morajo biti opremljeni z napravo za preprečevanje blokade koles (protiblokirno napravo), ki je konstruirana in deluje v skladu z obveznimi določili objave UIC št. 541-05.

(6)

V notranjost potniških vagonov in službenih oddelkov prtljažnih in poštnih vagonov morajo biti vgrajeni lahko dosegljivi ročaji za sprožitev zaviranja v sili. Ob teh ročajih morajo biti enotni, z objavo UIC št. 545 določeni napisi.

(7)

Naprave za sprožitev zaviranja v sili morajo biti plombirane. Vrvice za plombiranje morajo zdržati silo trganja od 4 do 7 daN. Skupna potrebna sila za sprožitev zaviranja v sili ne sme biti večja od 10 do 17 daN.

(8)

Naprave za sprožitev zaviranja v sili morajo biti tako izdelane, da jih po uporabi ni mogoče vrniti v pripravljenost za ponovno delovanje brez posebnega posega.

(9)

Omarice, v katerih so naprave za vračanje zračne zavore v stanje pripravljenosti za delovanje, morajo biti označene v skladu z objavo UIC št. 545.

(10)

V poštne, službene in prtljažne vagone morajo biti vgrajene ročne zavore za uporabo v notranjosti teh vagonov. Uporaba ročnih zavor morajo biti dosegljiva v prostorih, ki so ločeni od službenih prostorov.

(11)

V hodnike na čelnih straneh vagonov ter v toaletne in umivalne prostore ni treba nameščati naprav za sprožitev zaviranja v sili.

21. člen

(zavorna oprema tovornih vagonov)

(1)

Tovorni vagoni in vagonske enote členkastih tovornih vagonov morajo biti opremljeni z zavorno opremo v skladu z objavo UIC št. 543 in TSI. V vse tovorne vagone mora biti vgrajena za mednarodni promet odobrena samodejna zračna zavora z menjalom za vrsto zaviranja "Tovorno – Potniško" (G–P).

(2)

Za opremljenost tovornih vagonov z vretenskimi zavorami je treba upoštevati tudi določila objave UIC št. 535-3.

(3)

Mehanizem ročne ali pritrdilne vretenske zavore mora pri sili 0,5 kN na ročici ali ročnem kolesu omogočati pri polno naloženih tovornih vagonih 20 t zavorne mase. Navedeno ne velja za obstoječe tovorne vagone in tiste, kjer zaradi konstrukcijskih razlogov ni mogoče doseči ustreznega prestavnega razmerja (1400 ali v posebnih primerih največ 1500).

(4)

V tovorne vagone za hitrost do 100 km/h morajo biti vgrajene naprave za uravnavanje zavorne sile, odvisno od obremenitve, in sicer z ročnimi ali samodejnimi menjali "Prazno – Naloženo" ali z napravami za samodejno zvezno uravnavanje zavorne sile, odvisno od obremenitve oziroma naloženosti. Zavorna sila teh vagonov mora zagotavljati zavorne odstotke glede na osne mase v skladu z objavo UIC št. 541-04.

(5)

V tovorne vagone za hitrost do 120 km/h morajo biti vgrajene naprave za samodejno zvezno uravnavanje zavorne sile, odvisno od obremenitve. Zavorna sila teh vagonov mora zagotavljati zavorne odstotke glede na osne mase v skladu z objavo UIC št. 541-04.

(6)

Razporedniki zračnih zavor na tovornih vagonih morajo biti opremljeni z ročno napravo za izzračenje oziroma hitro popustitev zavore, z enkratnim kratkim potegom ročaja, dosegljivega iz obeh bočnih strani vsakega vagona.

(7)

Tovorni vagoni, ki so sestavljeni iz več togo spetih vagonskih enot (členkasti vagoni) in ki so izdelani po 1. januarju 1992, so lahko po objavi UIC št. 572 opremljeni z enim razporednikom do dolžine vagona največ 31 m. Daljši sestavljeni vagoni se morajo opremiti z dvema ali več razporedniki enakega tipa, pri čemer dolžina vagona, ki odpade na en razporednik, ne sme presegati 31 m.

(8)

Pri sestavljenih oziroma členkastih vagonih, ki imajo prilagojeno zavorno maso nakladu, mora biti zavora vsake vagonske enote opremljena s samodejnim zveznim uravnavanjem zavorne sile.

(9)

Če se v tovorne vagone vgrajujejo detektorji iztirjenja, morajo ustrezati določilom objave UIC št. 541-08.

22. člen

(zavorna oprema motornih vozil za posebne namene)

(1)

Motorna vozila za posebne namene in njihovi priklopni vagoni morajo biti opremljeni z napravami za zaviranje, ki omogočajo zanesljivo zaustavljanje na zavorni razdalji 400 m. Poleg zračnih zavor morajo biti v ta vozila vgrajene ročne ali pritrdilne zavore za zavarovanje pred samopremaknitvijo.

(2)

V tirne žerjave s podstavnimi vozički ali brez njih, ki med prevozom ne uporabljajo posebnega priklopnega vagona za podporo dvigalne ročice, mora biti vgrajena zračna zavora z menjalom G–P.

(3)

Snežni odmetalniki morajo biti opremljeni z zračno zavoro, ročno zavoro, menjalom G-P, napravo za sprožitev zaviranja v sili in z manometrom za kontrolo tlaka v GZV.

(4)

Intervencijski vagoni za vse namene (sanitetni, delavniški, orodni, skladiščni ipd.) morajo biti opremljeni z zračno zavoro z menjalom G-P, ročno zavoro in napravo za sprožitev zaviranja v sili.

(5)

Merilni vagoni za vse vrste meritev morajo biti opremljeni z zračno zavoro z menjalom G-P, ročno zavoro in napravo za sprožitev zaviranja v sili. Zavorna oprema teh vagonov mora ustrezati opremi potniških vagonov.

(6)

Dinamometrični vagon mora biti opremljen z zračno zavoro velike moči in drugo zavorno opremo, določeno za potniške vagone.

(7)

Druga vozila za posebne namene morajo biti opremljena z enakimi zračnimi zavorami kot tovorni vagoni za hitrosti do 100 km/h.

(8)

Posebni vagoni za šolanje, preskušanje in meritve ipd. s podstavnimi vozički, predvideni za hitrosti nad 100 km/h, morajo biti opremljeni z zračno zavoro velike moči in drugo zavorno opremo, določeno za potniške vagone.

(9)

Motorna vozila za posebne namene morajo biti opremljena z dvema zavornima coklama modre barve za polaganje pod kolesa na tirnicah tipa UIC 60.

23. člen

(označevanje zavor na železniških vozilih)

(1)

Na železniških vozilih morajo biti napisane ustrezne oznake, ki služijo kot podatki o vrstah in tipih vgrajenih zavor ter njihovih zmogljivostih.

(2)

Vrednosti zavornih mas ročnih ali pritrdilnih, morajo biti napisane v ustrezni obliki in na ustreznih mestih.

(3)

Zavore z določenimi posebnostmi (kolutne zavore, elektropnevmatske zavore, zavore z zavornjaki iz kompozitnih snovi, zavore z zaviranjem v sili s preloženim delovanjem, zavore s pospešilniki ipd.) morajo biti označene s predpisanimi dodatnimi oznakami.

(4)

Oznake zavor morajo biti napisane na železniških vozilih v ustreznih oblikah in barvah ter na mestih, ki jih določajo TSI, objava UIC št. 545, Sporazuma RIC in Pravilnika RIV.

3. Preskušanje zavor pri novogradnji in vzdrževanju železniških vozil

24. člen

(preskušanje prototipov zavor)

(1)

Novo konstruirani zavorni sistemi ne smejo biti vgrajeni v železniška vozila, dokler niso preskušeni po predpisih za preskušanje prototipov.

(2)

Za vitalne sklope in dele zavor mora proizvajalec ali njegov zakoniti zastopnik s sedežem v skupnosti na podlagi ES izjav o overovitvi, ki jih izda priglašeni organ, izdati ES izjave o skladnosti ali primernosti za uporabo.

(3)

Proizvajalci vitalnih sklopov in delov zavor morajo imeti organizirano kontrolno-prevzemno dejavnost, ki mora z vstopno, medfazno in končno kontrolo nadzirati skladnost in kakovost njihove proizvodnje.

(4)

Zavorni sistemi iz prvega odstavka tega člena, se preskušajo v laboratorijih in med uporabo. To opravlja priglašeni organ s sodelovanjem strokovnjakov za zavore železniških vozil.

(5)

Nova zavorna naprava, ki se bo vgrajevala v železniška vozila za mednarodni promet, se mora javno preskusiti – demonstracija prijavljene zavore pred pododborom UIC Področje zavor, ki lahko ob uspešno opravljenih preskusih, odobri uporabo novega zavornega sistema.

(6)

Z nameravanimi funkcionalnimi spremembami zavor, ki so že odobrene v mednarodnem prometu, je treba prej seznaniti pododbor UIC Področje zavor, ki določi nadaljnje oziroma dodatne modalitete zavor.

(7)

Pred uvedbo serijske proizvodnje in uporabe novega zavornega sklopa ali dela je treba preveriti skladnost, predpisano v TSI.

(8)

Železniška vozila, na katerih je bila zavorna oprema rekonstruirana, morajo biti preskušena po predpisih, ki veljajo za prototipe zavor.

(9)

Prototipe zavor je treba preskušati po določilih TSI in objave UIC št. 547 in 540.

25. člen

(preskušanje zavor po vgraditvi v železniška vozila in določanje zavorne mase)

(1)

Preskušanje zavor na vozilih je obvezno zaradi ugotavljanja brezhibnega delovanja in učinkovitosti zaviranja zavor po vgraditvi v železniška vozila.

(2)

Na zahtevo lastnika vozil ali pristojnega organa so proizvajalci dolžni ponovno preskusiti zavore na vozilih v uporabi.

(3)

Pred iztekom garancijskega roka novih ali rekonstruiranih vozil je treba natančno pregledati in preskusiti zavorno opremo.

(4)

Zavorne mase, ki se napišejo na železniška vozila, je treba izračunavati in/ali ugotavljati v skladu s TSI in objavo UIC št. 544-1.

26. člen

(preskušanje zavor pri vzdrževanju vozil)

Zavore se morajo preskušati po končanih popravilih vozil pri sprotnem vzdrževanju kot sprotna popravila zavor in po končanih revizijah zavor, v skladu s Pravilnikom o vzdrževanju železniških vozil.

4. Vzdrževanje zavor in druge dejavnosti v zvezi z njimi

27. člen

(splošno o vzdrževanju zavor)

(1)

Zavore na železniških vozilih je treba vzdrževati s sprotnimi, načrtovanimi in izrednimi popravili.

(2)

Roki načrtovanega vzdrževanja zavor na vozilih morajo biti identični rokom vzdrževanja, ki so določeni v Pravilniku o vzdrževanju železniških vozil.

(3)

Vrste vzdrževanja zavor, vzdrževanje vitalnih sklopov in delov zavornih naprav, pooblaščanje specializiranih delavnic in potrebna strokovnost delavcev za vzdrževanje zavor so podrobneje opredeljeni v Pravilniku o vzdrževanju železniških vozil.

(4)

Popravila oziroma revizije zavor, normativi materialov in časa morajo biti predpisani v enotni tehnološko-remontni dokumentaciji, pripravljeni in urejeni v pristojnih službah pooblaščenih vzdrževalcev, s sodelovanjem lastnikov vozil.

(5)

Vzdrževalna dela s popravili in zamenjavo z novimi ali popravljenimi sklopi in deli zavor pri posameznih vrstah popravil so določena v Pravilniku o vzdrževanju železniških vozil.

28. člen

(druge dejavnosti v zvezi z zavorami)

(1)

Lastniki in investitorji morajo skrbeti za uporabo, vzdrževanje in razvoj zavornih naprav na železniških vozilih in pri tem upoštevati vse tovrstne predpise.

(2)

Sistemske napake na zavornih napravah je treba odpraviti v najkrajšem času in s sodelovanjem proizvajalcev železniških vozil ter vzdrževalcev. Če se pojavijo take sistemske napake, da je ogrožena varnost prometa, je treba iz prometa takoj izločiti vsa istovrstna železniška vozila in analizirati ter odpraviti pomanjkljivosti.

III. RAVNANJE Z ZAVORAMI VLAKOV IN ŽELEZNIŠKIH VOZIL V PROMETU

1. Sestava vagonskih vlakov glede na zaviranje

1.1 Uvrščanje vagonov v vlake

29. člen

(splošno o uvrščanju vagonov v vlake)

(1)

Vrste zavor in zavorne mase vagonov morajo biti na njih razločno vidne.

(2)

Vagoni, ki imajo pokvarjeno zavoro, morajo biti predpisno olistani.

(3)

Vse vagone, uvrščene v vlak (razen priklopnika s pokvarjenim GZV), je treba vključiti v GZV.

(4)

Pri vlakih s hitrostmi nad 120 km/h morajo brezhibno delovati zavore vseh vanje uvrščenih vagonov.

(5)

Pri vsakem vlaku mora imeti sklepni vagon brezhibno delujočo samodejno zračno zavoro, potniški sklepni vagon pri potniških vlakih pa še brezhibno ročno zavoro in sprožilnik zaviranja v sili.

(6)

Pri uvrstitvi vagona v vlak sme biti¸ višinska razlika med osmi nasprotnih odbojnikov največ:

1.

do 80 mm:

a)

pri potniških vlakih;

b)

pri vseh vlakih, ki se potiskajo ali rinejo;

c)

pri tovornih vlakih, pri katerih vagoni niso uvrščeni glede na maso;

2.

do 125 mm pri tovornih vlakih, pri katerih so uvrščeni težji vagoni pred lažjimi.

30. člen

(spenjanje vozil)

(1)

Spenjanje vozil z vijačnimi spenjačami je predpisano v Prometnem pravilniku.

(2)

Spenjanje vozil z avtomatskimi spenjačami je predpisano z navodili proizvajalca vozil oziroma navodili za posluževanje avtomatskih spenjač.

31. člen

(priklopnik)

(1)

Priklopnik je vagon oziroma vozilo brez delujoče zračne zavore, uvrščeno za sklepni vagon, ki ga zaradi tehničnih vzrokov ni mogoče uvrstiti na drugo mesto v vlaku.

(2)

Če je GZV priklopnika brezhiben, ga je treba vključiti v GZV vlaka.

(3)

Priklopnik je dovoljeno uvrstiti v tovorne vlake do hitrosti 90 km/h ali ga dodati strojnemu vlaku. Če priklopnika ni mogoče vključiti v GZV vlaka, mora biti sklepni vagon takega vlaka zaseden z vlakospremnikom, ki je eden od delavcev vlakospremnega osebja. Sklepni vagon mora imeti zasilno zavoro in zavorno uto. Če sklepnega vagona z zavorno uto ni na razpolago, se za sklepni vagon lahko uporabi tudi službeni ali potniški vagon. Vlakospremnik mora imeti pri sebi zavorno coklo, ki jo vzame iz vlakovne lokomotive. V vlak, ki se potiska, priklopnik ne sme biti uvrščen.

32. člen

(uvrščanje potniških vagonov v potniške vlake in lege menjal zavor)

(1)

Potniški vlaki se morajo zavirati s hitro delujočimi samodejnimi zračnimi zavorami in/ali z elektropnevmatskimi (ep) zavorami.

(2)

Pri vlakih s hitrostjo do 120 km/h se lahko med vožnjo iz kakršnega koli vzroka izključi zavora posameznega vagona, pri čemer sta lahko med vagoni z brezhibno zavoro največ dva vagona z izključeno zavoro.

(3)

Vagoni z R-zaviranjem se lahko uvrščajo v vlake z vagoni, ki imajo P-zaviranje in odstotek zavorne mase najmanj 105 odstotkov, ter s tovornimi vagoni, sposobnimi za hitrost do 120 km/h.

(4)

Na vagonih s pospešilniki praznjenja zavornega voda morajo biti le-ti vključeni.

(5)

V vlakih s P- in R-zaviranjem mora biti od skupnega števila vagonov z delujočimi zavorami najmanj ena tretjina vagonov z R-zaviranjem.

(6)

Kadar ni izpolnjen pogoj iz prejšnjega odstavka, se menjala vrst zaviranja na vagonih z R-zaviranjem prestavijo v lego za P-zaviranje.

(7)

Potniškim vlakom s P-zaviranjem se lahko dodajo tovorni vagoni s P-zaviranjem, če znašajo odstotki njihove zavorne mase najmanj 60 odstotkov njihove lastne oziroma skupne mase.

(8)

Potniškim vlakom s hitrostmi do 90 km/h se lahko dodajo tovorni vagoni z G-zaviranjem. Skupno število osi dodanih tovornih vagonov z G-zaviranjem ne sme preseči ene tretjine števila osi vagonov s P-zaviranjem. V tem primeru se upošteva, da je vlak s P-zaviranjem. Vagone z G-zaviranjem je treba uvrščati pred vagone s P-zaviranjem, odstotek njihove zavorne mase pa mora znašati najmanj 50 odstotkov njihove lastne oziroma skupne mase.

(9)

Pri vlakih s hitrostmi do 120 km/h je treba na vagonih s P-zaviranjem in zavorno maso najmanj 105 odstotkov ter vagonih z R-zaviranjem prestaviti menjala v lego za najmočnejše zaviranje. Menjalo na lokomotivi se prestavi v lego za R-zaviranje.

(10)

Pri vlakih, ki na svoji relaciji vozijo s hitrostjo nad 120 km/h, morajo biti zavore vseh vozil brezhibne in vključene. Menjala na vagonih in lokomotivi morajo biti v legi za R zaviranje.

33. člen

(uvrščanje tovornih vagonov v tovorne vlake in lege menjal zavor)

(1)

Na tovornih vagonih, uvrščenih v tovorne vlake, je treba prestaviti menjala v lego za P-zaviranje.

(2)

V tovorne vlake s hitrostjo do 100 km/h in s P-zaviranjem se lahko uvrstijo vagoni z G-zaviranjem, vendar največ do tretjine števila vagonov s P-zaviranjem. Če je v vlaku več kot 1/3 vagonov zavrtih z G-zavoro, sme tak vlak voziti z največ 70 km/h na progi z zavorno razdaljo 700 m in največ 90 km/h na progi z zavorno razdaljo 1000 m. DZM dodanih vagonov z G-zavoro se množi s korekcijskim koeficientom 0,8.

(3)

Vagonov, ki so opremljeni samo z GZV, ni dovoljeno uvrščati v tovorne vlake v mednarodnem prometu.

(4)

Na nagibih, večjih od 15 ‰, je treba med zadnjih 10 vagonov tovornih vlakov s hitrostmi do 90 km/h uvrstiti najmanj 5 vagonov z brezhibno delujočo zračno zavoro.

(5)

Tovorni vlaki v mednarodnem prometu s hitrostjo V(max) = 120 km/h morajo biti sestavljeni izključno iz:

1

tovornih vagonov, ki so sposobni za hitrost do 120 km/h in katerih skupna nakladna masa ne sme presegati mejne obremenitve, napisane ob tej oznaki;

2. praznih tovornih vagonov z oznako S in z oznako 120 – 00,0 t;

3. praznih potniških vagonov (potniški in prtljažni vagoni RIC), ki so sposobni za hitrost najmanj 120 km/h.

(6)

S sporazumom med upravljavcem in prevoznikom se lahko v vlake iz prejšnjega odstavka uvrščajo tudi:

1.

vagoni, ki so sposobni za hitrost 120 km/h, vendar ne izpolnjujejo vseh pogojev predpisanih v točki 23.2.1.4 Pravilnika RIV. Ti vagoni imajo dodatni napis, s katerim je navedena mejna nakladna masa za hitrost 120 km/h;

2.

vagoni, ki so označeni desno (ali levo) od mejne nakladne mase z dvema zvezdicama in katerih skupna nakladna masa ne sme presegati z zvezdicama označene vrednosti.

(7)

Tovorni vlaki v mednarodnem prometu s hitrostjo V(max) = 100 km/h morajo biti sestavljeni izključno iz:

1. tovornih vagonov, ki so sposobni za hitrost do 100 km/h ali sposobni za hitrost do 120 km/h, katerih skupna nakladna masa ne sme presegati mejne obremenitve, napisane ob oznaki S;

2. praznih potniških vagonov (potniški in prtljažni vagoni RIC).

(8)

S sporazumom med upravljavcem in prevoznikom se lahko v vlake iz prejšnjega odstavka uvrščajo tudi:

1.

vagoni, ki so sposobni za hitrost do 100 km/h, vendar ne izpolnjujejo vseh pogojev predpisanih v točki 23.2.1.4 Pravilnika RIV. Ti vagoni imajo dodatni napis, s katerim je navedena mejna nakladna masa za hitrost 100 km/h;

2.

vagoni, ki so označeni desno (ali levo) od mejne nakladalne mase z dvema zvezdicama in katerih skupna nakladna masa ne sme presegati z zvezdicama označene vrednosti.

1.2 Največje število osi, največja dolžina in največja masa vagonskih vlakov

34. člen

(splošno o številu osi in dolžini vagonskih vlakov)

(1)

Največje število osi in največja dolžina (m) vagonskih vlakov sta odvisna od vrste vlakov, njihove največje dovoljene hitrosti in od vrste njihovega zaviranja.

(2)

Pri določanju največjega števila osi oziroma največje dolžine vlakov je treba upoštevati dejansko število osi vseh vozil v vlakih oziroma njihove dolžine.

35. člen

(število osi, masa in dolžina potniških vlakov)

(1)

Potniški vlaki so lahko sestavljeni v skladu s podatki v spodnji preglednici:

+--------------------+---------------------+-------------------+
|                    |   Redna omejitev    | Najvišja omejitev |
+--------------------+---------------------+-------------------+
|Število vagonov     |         14          |        16         |
+--------------------+---------------------+-------------------+
|Število osi         |         56          |        64         |
+--------------------+---------------------+-------------------+
|Masa vlaka          |        700 t        |       800 t       |
+--------------------+---------------------+-------------------+
|Dolžina vlaka       |        370 m        |       430 m       |
+--------------------+---------------------+-------------------+

(2)

Če se v mednarodnem prometu preseže redna omejitev sestave potniškega vlaka iz prejšnjega odstavka, je treba to sporočiti pristojnemu upravljavcu.

(3)

V število osi vlakov iz prvega odstavka tega člena je treba upoštevati tudi osi vagonov za prevoz osebnih avtomobilov in drugih vanje uvrščenih tovornih vagonov.

(4)

Prazne vagonske potniške vlake je treba glede na največjo dolžino obravnavati kot tovorne vlake z največjo dolžino v skladu z drugim odstavkom 36. člena tega pravilnika.

36. člen

(dolžine tovornih vlakov)

(1)

Dolžina tovornih vlakov se računa s seštevanjem dolžin, merjenih med nestisnjenimi odbojniki vsakega v vlak uvrščenega vozila, z zaokroženjem navzgor na cel decimeter (dm); skupna dolžina vozil oziroma vagonov vlaka se zaokroži navzgor na cel meter.

(2)

Glede na hitrost tovornih vlakov s P-zaviranjem, sme biti njihova največja dolžina v skladu s podatki v spodnji preglednici:

+---------------------------------+----------------------------+
|        Hitrost (V(max))         |          Dolžina           |
+---------------------------------+----------------------------+
|            100 km/h             |           700 m            |
+---------------------------------+----------------------------+
|            120 km/h             |           600 m            |
+---------------------------------+----------------------------+

1.3 Uvrščanje in zaviranje nedelovnih lokomotiv in motornih vozil za posebne namene v vlake

37. člen

(uvrščanje in zaviranje nedelovnih lokomotiv v vlakih)

(1)

V vlak uvrščeno nedelovno lokomotivo z brezhibno zračno zavoro je treba zavirati enako kot druga vlečena vozila.

(2)

GZV nedelovne lokomotive mora biti vedno brezhiben. Če tega ni mogoče zagotoviti, je treba takšno lokomotivo prepeljati z drugo lokomotivo kot lokomotivski vlak.

38. člen

(uvrščanje v vlake in zaviranje nedelavnih motornih vozil za posebne namene)

Na motornem vozilu za posebne namene, uvrščenem v vlak, mora biti njegov GZV vključen v GZV vlaka, samodejna zračna zavora pa vključena (zaviralnik samodejne zračne zavore mora biti v legi "izključeno" oziroma "nevtralno").

2. Preskusi zavor

2.1 Uvodna določila o preskusih zavor

39. člen

(splošno o preskusih zavor)

(1)

Preskus zavor je postopek, s katerim se ugotovi delovanje zavor na posameznih vozilih v vlaku ali pri premikalnem sestavu. Opravljajo se po obveznih določilih objave UIC št. 453 in TSI Vodenje in upravljanje železniškega prometa.

(2)

Delovanje zavor, ki se preverja s preskusom zavor, zajema:

1.

pregled stanja zavornih naprav;

2.

preskus pripravljenosti zavor za delovanje (predpisan zračni tlak, tesnost zračnih sistemov ipd.);

3.

preskus zavrtja in odvrtja zavore;

4.

obveščanje in potrjevanje uspešno opravljenega preskusa zavor.

(3)

Vse pri preskusih zavor ugotovljene nepravilnosti, ki vplivajo na brezhibno delovanje zavor, je treba odpraviti. Če to ni mogoče in če nepravilnosti ogrožajo varnost prometa, je treba zavore izključiti ali vozila odstaviti.

40. člen

(delavci in oprema pri preskusih zavor)

(1)

Preskuse zavor opravljajo pregledni delavci.

(2)

Pregledni delavec pri preskusu zavor vlečnih vozil je:

1. za lokomotive strojevodja sam;

2. za motornike in motorne garniture, ki so opremljene z elektronsko-računalniško diagnostiko preskusa zavor, strojevodja sam;

3

za motornike ali motorne garniture, ki niso opremljene z elektronsko-računalniško diagnostiko preskusa zavor, strojevodja sam ali strojevodja in pregledni delavec;

4. za motorna vozila za posebne namene voznik motornega vozila za posebne namene sam.

(3)

Pregledni delavci pri preskusih zavor vagonskih vlakov so:

1

za popolni in posamični preskus zavor vagonskih vlakov, delavec prevoznika, ki je strokovno usposobljen za eno izmed delovnih mest:

a) preglednika vagonov,

b) vlakovodjo,

c) vodjo vlaka ali

d) strojevodjo;

2. popolni in posamični (B) preskus zavor vagonskih vlakov lahko opravi strojevodja tudi sam;

3. za delni preskus (C in/ali D) zavor vagonskih vlakov poleg osebja, ki opravlja popolne preskuse zavor, še:

a) vodja premika;

b) pomočnik strojevodje;

c) sprevodnik;

d) premikač.

(4)

Preskusi zavor vagonskih vlakov se lahko opravljajo z lokomotivami, motornimi vozili za posebne namene ali s stabilnimi kompresorskimi napravami.

(5)

Preskuse zavor s stabilnimi kompresorskimi napravami morajo opravljati pregledniki vagonov.

(6)

Pregledni delavec pri preskusu zavor premikalnega sestava je delavec, ki vodi premik.

41. člen

(priprava na preskuse zavor)

(1)

Pred preskusi zavor morajo biti menjala zavor na vozilih prestavljena v ustrezne lege.

(2)

Če pri opravljanju preskusa zavor preti nevarnost samopremaknitve vlaka ali vozila, ga je treba ustrezno zavarovati.

(3)

Preskuse zavor mora strojevodja opravljati z zaviralnikom na tistem upravljalnem mestu, s katerega bo zaviral med vožnjo.

(4)

Pred preskusom zavor je treba pregledati stanje zavor z obeh strani vlaka.

(5)

Pred začetkom preskusa zavor morajo biti zavore vseh vagonov oziroma vozil, razen tistih, s katerimi je vlak zavarovan pred samopremaknitvijo, odvrte.

42. člen

(sporazumevanje pri preskusih zavor)

Pri preskusih zavor se morajo delavci sporazumevati neposredno govorno in/ali s signalnimi znaki za opravljanje preskusov zavor, ki so predpisani v Signalnem pravilniku. Sporazumevajo se lahko tudi po radijskih zvezah.

2.2 Opravljanje preskusov zavor pogonskih vozil

43. člen

(skupna določila o preskusih zavor vlečnih vozil)

(1)

Pri popolnem preskusu zavor vlečnega vozila se preskusi delovanje vseh na njem vgrajenih zavor.

(2)

Pri delnem preskusu zavor vlečnega vozila se preskusi najmanj delovanje samodejne in neposredne zračne zavore, če je vozilo s slednjo tudi opremljeno.

(3)

Na vlečnih vozilih je treba opraviti popolni preskus zavor ob prevzemu vozila, če je od zadnjega opravljanja popolnega zavornega preskusa preteklo več kot 24 ur.

(4)

Delni preskus zavor vlečnih vozil je treba opraviti, če od opravljenega popolnega preskusa zavor ni preteklo več kot 24 ur, vsakokrat pri:

1

prevzemu vozila na izhodni ali medpotni postaji, če pri prevzemu ni prisoten strojevodja, ki predaja, in strojevodja, ki prevzema vozilo;

2. menjavi upravljalnega mesta v drugi ali v isti upravljalni kabini;

3. ponovni vključitvi razporednikov ali podstavnih vozičkov, ki so bili izključeni iz tehničnih ali uporabnostnih vzrokov;

4. spenjanju motornikov ali motornih garnitur (delni preskus zavor C in/ali D).

Pravilnik o zavorah, varnostnih napravah in opremi železniških vozil

Časovnica