deljiva obveznost
Sentenca
Obveznost je deljiva, če se predmet obveznosti lahko razdeli in izpolni v delih, ki imajo enake lastnosti kot celota, ne da bi se pri tem izgubila vrednost predmeta (393. člen OZ). Kadar je pri deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev ali solidarnost, se obveznost med dolžnike porazdeli na enake dele. Vsak dolžnik je v takšnem primeru zavezan le za svoj del obveznosti, kar mora tožeča stranka ustrezno individualizirati v tožbenem zahtevku.
- Obligacijski zakonik (OZ)
- Zakon o pravdnem postopku (ZPP)
- Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)
- Zakon o dedovanju (ZD)
- Odlok o oskrbi s pitno vodo (Odlok o oskrbi s pitno vodo)
- Stvarnopravni zakonik (SPZ)
- Zakon o nepravdnem postopku (ZNP)
- Stanovanjski zakon (SZ-1)
- Zakon o sodiščih (ZS)
- Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)
Iz posameznih sodb
-
V konkretnem primeru je sodišče obveznost plačila pravdnih stroškov med dvema tožečima strankama razdelilo na dva enaka dela (50 % / 50 %), ker je štelo obveznost za deljivo.
VSL Sklep I Ip 738/2024 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je razsodilo, da je obveznost plačila uporabnine za tujo stvar (198. člen OZ) deljiva, zato toženci niso odgovorni solidarno, temveč vsak za svoj enak delež.
VSC Sodba Cp 91/2023 — Višje sodišče v Celju
-
Sodišče je v konkretnem primeru zavrnilo zahtevek za nerazdelno plačilo, ker obveznost plačila uporabnine med več solastniki praviloma predstavlja deljivo obveznost.
VSL Sodba in sklep II Cp 1098/2021 — Višje sodišče v Ljubljani
-
V konkretnem primeru je bila obveznost dedičev za zapustnikov dolg šteta za deljivo, saj solidarnost ni bila določena v sklepu o izvršbi.
VSL Sodba II Cp 1649/2020 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Toženca nista nerazdelno odgovorna za plačilo uporabnine, ker gre za deljivo obveznost, tožnika pa nista izkazala solidarne obveznosti.
VSL Sodba in sklep II Cp 280/2018 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je pojasnilo, da izrek ni pomanjkljiv zgolj zato, ker tožeča stranka ni opredelila notranjega razmerja med več toženci.
VSL Sodba I Cpg 390/2017 — Višje sodišče v Ljubljani
Pravna podlaga: OZ · 289. člen OZ · 393. člen OZ · 393. člen, odstavek 3 OZ · 460. člen OZ · 460. člen, odstavek 2 OZ · 460. člen, odstavek 3 OZ · 465. člen OZ · 480. člen ZPP · 325. člen ZPP · 339. člen ZPP · 339. člen, odstavek 2 ZPP · 339. člen, odstavek 2, točka 14 ZPP · 339. člen, odstavek 2, točka 8 ZPP · 362. člen ZPP · 362. člen, odstavek 1 -
Sodišče je v konkretnem primeru presodilo, da obveznost plačila vodarine za več objektov z različnimi lastniki, ki so priključeni na skupen števec, predstavlja deljivo obveznost, za katero ne velja domneva solidarnosti.
VSL sodba II Cpg 788/2016 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je v konkretnem primeru ugotovilo, da obveznost plačila uporabnine ni solidarna, temveč deljiva.
VSL sodba I Cp 271/2015 — Višje sodišče v Ljubljani
-
V konkretnem primeru je sodišče obveznost plačila vodarine razdelilo na 43 enakih delov, saj ni bilo dokazov o drugačnem sporazumu med vsemi uporabniki.
VSL sodba I Cp 1856/2014 — Višje sodišče v Ljubljani
-
Sodišče je pojasnilo, da v primeru odsotnosti izrecne določbe o solidarnosti v izreku sodbe obveznost šteje za deljivo.
Sklep II Ips 192/2008 — Vrhovno sodišče
-
Sodišče je v konkretnem primeru ugotovilo, da tožeča stranka ni postavila zahtevka za deljeno obveznost, čeprav je šlo za deljivo terjatev, kar je vplivalo na razsojo.
VSL sodba I Cp 2634/2008 — Višje sodišče v Ljubljani
-
V konkretnem primeru je bila dolžnost plačila kupnine za poslovni prostor razdeljena med dva toženca po točno določenih zneskih in rokih plačila, kar je opredelilo njuno individualno obveznost.
VSL sodba I Cp 1603/99 — Višje sodišče v Ljubljani