TFL Vsebine / TFLGlasnik

Člani organov vodenja in nadzora gospodarskih družb postanejo ob začetku opravljanja funkcije nosilci dolžnosti, urejenih v korporacijskopravnih predpisih. Med njimi je najosnovnejše določilo 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1),[1] ki ureja obveznost člana organa vodenja ali nadzora pri opravljanju nalog ravnati v dobro družbe, s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, ter pri tem varovati poslovno skrivnost družbe. Kršitev predpisov načeloma rezultira v odškodninski odgovornosti posameznika z osebnim premoženjem, kar zanj predstavlja vir finančnega tveganja.[2]

Enega izmed trenutno relevantnih primerov uveljavljanja odškodninske odgovornosti članov organov vodenja ali nadzora predstavlja postopek s tožbo zoper bivše člane nadzornega sveta družbe Luke Koper, d.d., ki se glasi na plačilo odškodnine zaradi škode, ki naj bi bila družbi povzročena z nakupom 10-odstotnega deleža v logističnem holdingu Trade Trans Invest.[3] V zadevi je bila 6. julija 2023 izdana sodba Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cpg 50/2023, s katero je sodišče kot neutemeljene zavrnilo pritožbe tožeče in toženih strank ter, med drugim, potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča glede odškodninske odgovornosti toženih strank in obveznosti povračila odškodnine v višini 16.387.100 evrov s pripadajočimi obrestmi.[4] S sodbo je instančno sodišče odločilo o pritožbah zoper tretjo prvostopenjsko odločbo v postopku, ki se je z vložitvijo tožbe na podlagi skupščinskega sklepa sicer začel leta 2010.[5]

Pod premiso odločitve za sodno uveljavljanje odškodninske odgovornosti članov organov vodenja in nadzora se stranke v postopku nemalokrat srečujejo z ovirami, ki relativizirajo praktično vrednost normiranja korporacijskopravnih dolžnosti in možnosti uveljavljanja odškodninske odgovornosti v primeru njihovih kršitev. Sodni postopki so dolgotrajni in stroškovno intenzivni, povračilo škode v primeru uspeha z zahtevkom pa je načeloma odvisno od premoženjskih zmožnosti pravno odgovornih posameznikov.[6] Zaradi potencialne nezadostnosti razpoložljivih sredstev za kritje stroškov sodnega postopka in povračilo škode je treba še pred sprejemom odločitve za sodno uveljavljanje odškodninske odgovornosti oceniti možnost uspeha z zahtevkom in primerjati pričakovane stroške s predvideno višino izplačane odškodnine v primeru dejanskega uspeha v postopku.[7]

Nezadostnost opisanih tradicionalnih mehanizmov korporativnega upravljanja družb v obliki predpisovanja pravnih dolžnosti in sankcioniranja njihovih kršitev je mogoče nasloviti z vzpostavitvijo sistemov spodbud, predvsem v obliki strukturiranih sistemov prejemkov in shem zavarovanja odgovornosti nosilcev funkcij, ki skupno tvorijo alternativne mehanizme korporativnega upravljanja (angl. alternative governance mechanisms).[8]

Na področju sistemov prejemkov članov organov vodenja ali nadzora gospodarskih družb velja ugotovitev, da struktura prejemkov, ki predstavlja vir osebnega finančnega tveganja za nosilce funkcij, spodbuja učinkovito korporativno upravljanje.[9] Povedano drugače, prejemke je smiselno strukturirati na način, kjer njihovi upravičenci na osebnih sredstvih občutijo pozitivne učinke in prejmejo nagrade v primeru uspešnega poslovanja, hkrati pa utrpijo izgube v primeru neuspešnega poslovanja družbe.[10]

Načini za strukturiranje prejemkov nosilcev funkcij kot vira osebnega finančnega tveganja so številni.[11] Najosnovnejši med njimi je izplačilo variabilnega dela prejemkov v obliki lastniških instrumentov (delnic, delniških nakupnih opcij), kar naj bi imetnika instrumenta spodbudilo k osredotočenju na dolgoročno uspešno poslovanje družbe pri opravljanju funkcije.[12] Izplačilo tovrstnega prejemka je mogoče pogojevati z vnaprej determiniranim obdobjem zadržanja, znotraj katerega imetnik delnic ali opcij ne sme odtujiti oziroma jih sicer prenesti na tretjo osebo.[13] Obdobje zadržanja naj bi omogočilo realizacijo finančnih rezultatov opravljanja funkcije posameznega nosilca pred možnostjo unovčitve nagrade (v obliki prodaje delnic oziroma unovčitve nakupnih opcij in naknadne prodaje delnic).[14]

Alternativo lastniškim instrumentom predstavlja nagrajevanje z dolžniškimi instrumenti, primeroma, gotovinskimi bonusi s časovno odloženim izplačilom (angl. deferred cash compensation) in odpravninami ob upokojitvi oz. pokojninskimi načrti z vnaprej določenimi pozaposlitvenimi prejemki (angl. defined-benefit pension plan).[15] Tudi pri teh instrumentih bo časovno zadržanje trenutka izplačila prejemkov nosilce funkcij motiviralo za zasledovanje dolgoročno uspešnega poslovanja, še posebej v primeru možnosti naknadne prilagoditve (znižanja) višine izplačanega prejemka v primeru neuspešnega poslovanja družbe.[16] Posebno obliko tovrstnih nagrad predstavljajo hibridni mehanizmi (angl. contingent convertibles, CoCos), ki predpostavljajo konverzijo iz dolžniškega instrumenta v lastniški vir financiranja v primeru grozeče insolventnosti družbe, kar slednji zagotovi dodatni kapital in zmanjša finančni vzvod.[17]

Nadalje velja kot alternativni mehanizem korporativnega upravljanja izpostaviti zavarovanje odgovornosti članov organa vodenja in nadzora (angl. D&O Insurance), ki naslavlja tveganje nastanka negativnih ekonomskih posledic, ki bi za nosilca funkcije izhajale iz odškodninske odgovornosti za škodo, povzročeno med opravljanjem funkcije.[18] Gre za zavarovanje civilne odškodninske odgovornosti, kjer se zavarovalnica v zameno za redno plačilo dogovorjene premije najpogosteje zaveže nuditi dve vrsti asistence – primarno zagotavlja pravno zaščito, sekundarno pa zagotavlja ekonomsko zaščito v obliki poplačila odškodnine v primeru utemeljenosti zahtevka in ugotovljene civilnopravne odgovornosti posameznika.[19]

V tej luči je relevantno predvsem kritje tipa A (angl. Side A Coverage), ki zajema zahtevke, usmerjene neposredno zoper člane organov vodenja ali nadzora, nemalokrat neposredno s strani same družbe, pri kateri bi morali odškodnino povrniti posamezni odgovorni nosilci funkcij iz osebnega premoženja.[20] Glede na identiteto zavarovalca je mogoče zavarovanje s kritjem tipa A skleniti bodisi kot individualno zavarovanje, kjer plačilo premije krije posameznik, bodisi kot korporativno zavarovanje, kjer plačilo premije krije družba.[21] Predvsem sklenitev korporativnega zavarovanja s kritjem tipa A pomembno zmanjša vir finančnih tveganj za člane organov vodenja ali nadzora. Ti v primeru ugotovljene odškodninske odgovornosti namreč ne bodo sami financirali poplačila škode, prav tako pa že v osnovi ne financirajo rednih plačil zavarovalne premije.

Sklenitev zavarovanja odgovornosti nosi številne prednosti. Pod predpostavko, da bo posameznik, ki ve, da je finančno tveganje z njegovega osebnega premoženja preneseno na zavarovalnico, izkazoval večjo pripravljenost za opravljanje funkcije, družbam omogoča učinkovitejše kadrovanje, posameznikom pa nemoteno opravljanje funkcije.[22] Nadalje nudi ekonomsko zaščito oškodovancu (primeroma, družbi), ki bo v primeru nezadostnosti individualnega premoženja za kritje škode prejel njeno povračilo šele v primeru sklenjenega zavarovanja.[23] Dodatno se plačilo premije za korporativno zavarovanje v določenih primerih obravnava kot davčno priznan odhodek v skladu z Zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2)[24].[25]

Nasprotniki zavarovanja kot glavni argument proti zavarovanju izpostavljajo moralni hazard.[26] Posameznik naj bi bil zaradi zavedanja, da je za njegovo opravljanje funkcije sklenjeno zavarovanje odgovornosti, nagnjen k sprejemanju pretirano tveganih odločitev, vzpostavljena odgovornost z osebnim premoženjem pri opravljanju funkcije pa naj bi zaradi sklenjenega zavarovanja izgubila svojo preventivno funkcijo.[27] Upoštevajoč navedeno bi intuitivno lahko trdili, da imata izpostavljena alternativna mehanizma korporativnega upravljanja (strukturirani sistemi prejemkov in zavarovanje odgovornosti) povsem nasprotujoče si učinke.

Vendar pa je moralni hazard mogoče nasloviti s številnimi protiargumenti. Sklenitev zavarovanja nosilcev funkcije namreč ne izolira popolnoma od finančnih tveganj, povezanih z opravljanjem funkcije. Zavarovalne police so podvržene številnim kvalitativnim in kvantitativnim omejitvam, hkrati pa ob materializaciji škodnega dogodka načeloma zahtevajo finančno participacijo posameznika v obliki plačila odbitne franšize.[28] Dodatno zavarovalnica pred sklenitvijo, med trajanjem in po prenehanju zavarovalnega razmerja nad zavarovancem izvaja nadzor, ki vpliva na pripravljenost skleniti pogodbo, na višino premije in na reakcijo v primeru uveljavljanja zavarovalnega kritja.[29] Nadalje, kot predhodno pojasnjeno, sklenitev zavarovanja družbam olajšuje kadrovanje in omogoča kakovostno opravljanje funkcije.[30]

Sklepno velja izpostaviti tudi potencial višine zavarovalne premije za indiciranje kakovosti korporativnega upravljanja družbe.[31] Zavarovalnica pred sklenitvijo pogodbe načeloma opravi pregled dokumentacije in rezultatov finančnega poslovanja, zgodovine morebitnih sodnih postopkov, analizo sektorja ter tržne kapitalizacije in profila nosilcev funkcij, na podlagi česar sprejme odločitev glede same sklenitve zavarovanja in značilnosti sklenjene police.[32] Posledično bo individualna zavarovalna pogodba odražala verjetnost nastanka zavarovalnega primera in pričakovano višino uveljavljane odškodnine, kar sta parametra, ki sta povezana tudi s kakovostjo korporativnega upravljanja družbe.[33] Čeprav višine premij stežka primerjamo izolirano – profili zavarovancev, zavarovalcev in vsebine zavarovalnih pogodb se namreč razlikujejo – je podatek o višini premije v kombinaciji z individualiziranimi značilnostmi police pomemben pri signaliziranju kakovosti korporativnega upravljanja družbe, kot jo ocenjuje zavarovalnica.[34]

Kljub strogi regulaciji in sankcioniranju kršitev dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora gospodarske družbe je sodno uveljavljanje odškodninske odgovornosti nemalokrat praktično omejeno zaradi dolgega trajanja in stroškovne intenzivnosti postopkov ter potencialne nezadostnosti osebnih finančnih sredstev odgovornih posameznikov za povračilo stroškov in nastale škode. Odgovor na navedeno praktično nezadostnost uveljavljanja odškodninske odgovornosti predstavlja krepitev alternativnih mehanizmov korporativnega upravljanja, predvsem sistemov prejemkov in zavarovanja odškodninske odgovornosti, ki so kot vir finančnega tveganja oblika spodbude za opravljanje funkcije člana organa vodenja ali nadzora v dolgoročnem interesu gospodarske družbe.

Opombe:

[1] Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami.

[2] Peter Podgorelec: Pravilo podjetniške presoje in odškodninska odgovornost članov uprave banke, v: Podjetje in delo, 41 (2015) 3-4, str. 445–461, 450.

[3] Obvestilo o prejeti sodbi Višjega sodišča z dne 1. avgusta 2023, INI-506/23, dostopno na povezavi: <https://seonet.ljse.si/?doc_id=88868> (1. 11. 2023). Gl. tudi Poročilo o sodnih postopkih zoper nekdanje člane uprave in člane nadzornega sveta, 35. skupščina delničarjev družbe LUKA KOPER, d.d.

[4] Prav tam.

[5] Prav tam.

[6] Maja Rečnik: Skrbnost in odgovornost članov organov vodenja delniške družbe, v: Podjetje in delo, 39 (2011) 1, str. 60–82, 79. 

[7] Andrew Keay: Public Enforcement of Directors' Duties. Working Paper, 2013, str. 11–14. 

[8] Daniel Fischel in Michael Bradley: The Role of Liability Rules and the Derivative Suit in Corporate Law: A Theoretical and Empirical Analysis, v: Cornell Law Review, 71 (1986) 261, str. 261–297, 264. 

[9] Michael Jensen in Kevin Murphy: CEO Incentives – It's Not How Much You Pay, But How, v: Harvard Business Review, št. 3/1990, str. 138–153, 146.

[10] Prav tam.

[11] Članek zavoljo vsebinske poenostavitve analizira optimalne strukture prejemkov članov organa vodenja in nadzora javnih delniških družb in izhaja iz premise spoštovanja predpisov na področju prepovedi trgovanja z notranjimi informacijami in prepovedi tržne manipulacije ter vsakokratnih drugih predpisov, ki bi kakorkoli urejali in/ali omejevali nagrajevanje članov organov vodenja ali nadzora gospodarskih družb.

[12] André Uhde: Risk-taking incentives through excess variable compensation: Evidence from European banks, v: The Quarterly Review of Economics and Finance, 60 (2016), str. 12–28, 14. 

[13] Sanjai Bhagat in Roberta Romano: Reforming Executive Compensation – Simplicity, Transparency and Committing to the Long-Term, v: European Company and Financial Law Review, 7 (2009) 2, str. 273–296, 287–293.

[14] Prav tam. Sistemu je tako inherentna modificirana clawback klavzula. V primeru, da namreč kot posledica posameznikovega opravljanja funkcije za gospodarsko družbo nastanejo finančne izgube, bo vrednost delnice v vmesnem obdobju načeloma padla, kar bo bodisi zmanjšalo bodisi izničilo vrednost nagrade.

[15] Kristina Sajovic: Nagrajevanje članov uprav javnih delniških družb z dolžniškimi instrumenti, v: Pravna praksa, št. 31–32/2022, str. 21–23, 22.

[16] Prav tam.

[17] Nagrajevanje s hibridnimi instrumenti predstavlja tudi vir signalizacije finančnega stanja družbe zunanjim deležnikom – ko nastopi konverzija, bo zunanjim deležnikom (primeroma, upnikom) družbe jasno, da je slednja zašla v finančne težave. Sanjai Bhagat, Brian Bolton in Roberta Romano: Getting Incentives Right – Is Deferred Bank Executive Compensation Sufficient?, 4. marec 2014, str. 552–559. 

[18] Šime Ivanjko in Dušan Jovanovič: Odškodninska odgovornost in zavarovanje odgovornosti članov nadzornega sveta, (2006), str. 4–5.

[19] Prav tam. 

[20] Dejan Srše: Zavarovanje odgovornosti članov organov vodenja in nadzora družbe, v: Pravni letopis 2019, str. 33–53, 45. 

[21] Miha Bratina: Zavarovanje D&O kot korporativno zavarovanje in kot zavarovanje fizičnih oseb, v: Pravna praksa, št. 14/2011, str. 12–13, 12. 

[22] Š. Ivanjko in D. Jovanovič, nav. delo, str. 11. 

[23] Prav tam. 

[24] Uradni list RS, št. 117/06, s spremembami in dopolnitvami.

[25] Š. Ivanjko in D. Jovanovič, nav. delo, str. 11. 

[26] Tom Baker in Sean Griffith: The Missing Monitor in Corporate Governance: The Directors' and Officers' Liability Insurer, v: The Georgetown Law Journal, 95 (2007), str. 1795–1842, 1818. 

[27] Prav tam. 

[28] Prav tam. Z novelo ZGD-1I leta 2015 je bila za primere sklenitve korporativnega zavarovanja uzakonjena obvezna odbitna franšiza članov organov vodenja ali nadzora družbe (gl. drugi odstavek 263. člena ZGD-1).

[29] Allianz Global Corporate & Specialty, An Introduction to D&O Insurance, (2010), str. 14. 

[30] Prav tam. 

[31] Sean Griffith: Uncovering a Gatekeeper: Why the SEC Should Mandate Disclosure of Details concerning Directors' and Officers' Liability Insurance Policies, v: University of Pennsylvania Law Review, 154 (2006), str. 1147–1208, 1150.

[32] Prav tam.

[33] Prav tam.

[34] Prav tam.