TFL Vsebine / TFLGlasnik

Menim, da večina prejemnikov teh odločb ne ve, kaj ta odločba zanje pomeni. Kot pravnik tudi sam ne vem, čemu služi. Lastnost zavarovane osebe za dolgotrajno oskrbo ima namreč vsak, ki izpolnjuje zakonske pogoje. Tak položaj pridobi po samem zakonu.

S tem ne želim kritizirati ZZZS, saj je zgolj spoštoval zakon, ki mu nalaga, da mora vsem zavarovancem izdati odločbo, da so imeli lastnost zavarovane osebe na dan, ko je zakon začel veljati. Toda ta datum je že mimo. Glede na izrek odločbe bi bilo na mestu vprašanje, ali imam na današnji dan še vedno lastnost zavarovane osebe in ali bom imel tako lastnost tudi takrat, ko bom želel uveljaviti katero od pravic, ki jih daje obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo.

Nisem se spuščal v globino tega zakona niti v razloge, ki so avtorjem zakona narekovali zapis določbe, da je treba vsem zavarovancem izdati tako odločbo. Za to so zagotovo imeli tehtne razloge oziroma bi jih vsaj morali imeti. To tudi ni namen tega zapisa.

Namen je na konkretnem primeru spodbuditi razpravo o tem, kdaj predpisi služijo družbi, prebivalstvu in kdaj predpisi služijo samemu sebi. Uradništvo je namreč v službi javnosti in ni namenjeno zadovoljevanju notranjih administrativnih bremen, ki nimajo učinka za družbo.

Če iz odločbe ni mogoče ugotoviti, kaj je njihov namen in kakšne posledice bodo imele za posameznike, če niti sam kot pravnik ne vem, kaj je namen te odločbe, potem bi bilo utemeljeno ugotoviti, da namen teh odločb ni zadovoljevanje javne koristi.

Če je tako, potem je na dlani, da je nekaj narobe s predpisom, na podlagi katerega so bile izdane, ali s sistemom, ki avtorje zakona sili v take rešitve.

Odgovornost države je, da človeške vire javnega sektorja usmerja v smotrno in ekonomično delovanje. Z izdajanjem odločb je bilo zaposlenih precej delavcev ZZZS, porabljen je bil papir, tiskalnik, nastali so poštni stroški.

Na drugi strani pa za odgovorno rabo človeških in materialnih virov javnega sektorja štejem ravnanje inšpekcije za okolje, ki je lani izvedla akcijo nadzorov nad izpolnjevanjem obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti. STA poroča, da so nadzor izvedli pri 159 gospodarskih subjektih, ki dajejo v Sloveniji na trg električno in elektronsko opremo, embalažo, embalirano blago, baterije, akumulatorje ter plastične proizvode za enkratno uporabo, in da so v teh nadzorih izdali devet inšpekcijskih odločb in 20 opozoril.

Sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti je bil opredeljen kot strategija varstva okolja za doseganje cilja zmanjšanja celotnega vpliva proizvodov na okolje, tako da je proizvajalec izdelka po njegovem življenjskem ciklu, ko ta postane odpadek, odgovoren za prevzem, recikliranje in drugo obdelavo. Proizvajalčeva razširjena odgovornost je tudi eno od pomembnih orodij, s katerimi želi Evropska unija doseči cilj krožnega gospodarstva tako, da se odpadki čim bolj reciklirajo in tako izrabljeni materiali vračajo v proizvodnjo, s čimer se teži k čim manjšemu sežiganju in odlaganju odpadkov.

Sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti nedvomno zasleduje javni interes, da proizvajalci posameznih skupin proizvodov finančno in organizacijsko poskrbijo za svoje proizvode tudi po življenjskem ciklu proizvodov in da se ti kar najbolj reciklirajo. Ta sistem pomeni operativno izpeljavo načela »onesnaževalec plača«, ki ga lepo opiše naslednji citat:

»Načelo ‹onesnaževalec plača› izvira iz ekonomske teorije in je bilo zasnovano z namenom reševanja anomalije trga: onesnaževanje je morda najpomembnejši primer tega, kar ekonomisti imenujejo negativna eksternalija, to je izguba (običajno za družbo), ki ni zaračunana. Če država pri tem ne posreduje, proizvajalec kemičnih izdelkov, ki povzročajo onesnaževanje zraka, za to one- snaženje ne plača. Zato lahko proizvajalec pri odločanju zanemari, koliko pro- izvesti in po kakšni ceni prodati svoje izdelke, zanemari stroške, ki jih izdelek povzroči družbi. V skladu z načelom onesnaževalec plača stroškov ukrepov za boj proti onesnaževanju ne bi smela kriti družba preko splošnega obdavčenja, temveč bi te stroške moral plačati onesnaževalec, ki povzroča onesnaževanje. Stroške, povezane z varovanjem okolja, je zato treba vključiti v proizvodne stroške podjetja (ponotranjenje stroškov).« ¹

Proizvajalci obveznost proizvajalčeve razširjene odgovornosti izpolnijo tako, da se vključijo v skupni sistem ravnanja z odpadki, ki nastanejo iz njihovih proizvodov. Z nosilcem skupnega načrta ravnanja z odpadki sklenejo pogodbo in plačujejo stroške, ki nastanejo pri ravnanju z njihovimi odpadki.

Če pa proizvajalci ne izpolnjujejo svojih obveznosti iz naslova proizvajalčeve razširjene odgovornosti in z nosilcem skupnih načrtov ravnanja z odpadki ne sklenejo pogodbe, povzročajo negativne eksternalije, ki jih ne ponotranjijo v ceno svojih proizvodov in ne plačujejo stroškov, ki jih ima družba s predelavo njihovih proizvodov.

Zato pozdravljam akcijo inšpekcije za okolje, ki je izvedla nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti proizvajalcev. Take akcije zasledujejo javni interes in tudi konkretno učinkujejo na družbo ter prebivalstvo. Ti proizvajalci so zdaj z nosilcem skupnega načrta za ravnanje z odpadki sklenili pogodbo in bodo s tem financirali predelavo odpadkov in njihovo recikliranje.

Iz dveh primerov lahko torej vidimo, da mora javni sektor delovati v interesu javnosti in da se prevečkrat zgodi, da javni uslužbenci administrativne naloge izvajajo zaradi samih sebe. Seveda za taka ravnanja ne krivim javnega sektorja, ki mora izvrševati zakone. Temveč želim zakonodajalca spodbuditi k premisleku, da so viri javnega sektorja omejeni in da se morajo upravne naloge javnim uslužbencem naložiti takrat, ko te dejansko pripomorejo k uresničitvi javnega interesa.

Opombe:

¹ Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Jacobsa v zadevi C-126/01, GEMO, ECLI:EU:C:2002:273, tč. 66.