TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod

Članek ne posega v kanon pravne znanosti in ne tekmuje z akademskimi doktrinami. V času, ko splošna kriza razumnosti zahteva preobrazbo, želim samo opozoriti na potrebo po učinkovitejšem pristopu k urejanju zahtevnih družbenih pojavov in javnih zadev s pomočjo prava. To je v duhu Kuhnove teorije o kompleksnih vodilih v znanosti – paradigmah šele prvi korak, intuitivni preblisk na poti od starih k novim paradigmam, ki teoretikom služijo kot orodje pri iskanju rešitev za probleme, na katere jih opozarjajo praktiki.[5] Tako v osnovi razumem načela odprte znanosti, vključevanja skupnosti in občanske znanosti.[6] 

Koncept dinamične krožnosti – od spodaj navzgor/od zgoraj navzdol in obratno – pa mi od silogizma k smislu prava pomaga, da miselni proces izpeljem v zaporedju treh medsebojno povezanih korakov. Začnem pri spodnji premisi, se prvi pri intuitivnem, izkustvenem dojemanju sveta, stvarnosti ali dejanskega stanja, tistem hitrem in neposrednem odzivu, ki ga kognitivna znanost označuje kot Sistem 1. Nato se povzpnem do zgornje premise, da se lahko oprem na teoretične vire in normativni okvir, prav tako na sodobna orodja umetne inteligence, ki pod ultimativnim pogojem praktične etike in človeškega nadzora znatno lahko pripomorejo k razširitvi polja zavesti z dodatno plastjo analitične zmogljivosti. To je zdaj domena počasnejšega, analitičnega mišljenja, značilnega za kognitivni Sistem 2. Moj pogled na dinamično krožnost miselnega procesa se na tej točki šele začne.

Ko se z vrha zgornje premise navzdol v dinamični krožnosti med normativnim in dejanskim usmerjam k sklepnem delu silogizma, sem osredotočen na točko koherentnosti. V jeziku budističnega izročila točko dan tian, kjer se zbira in umirja življenjska energija qi oziroma chi. Gre za telesno‑duhovni krog uravnavanja, ki v budistični praksi ponazarja krožnost pozornosti, življenjske energije in stabilnosti. V znanstvenem pogledu je ta vidik krožnosti funkcionalno podoben homeostazi, vendar na ravni izkustvene in meditativne regulacije. Nekateri vrhunski kognitivni znanstveniki, ki so hkrati dolgoletni praktikanti budističnih praks, vidijo v tem empirični dokaz utelešene kognicije (embodied cognition), po katerem zavest ni samo v glavah ljudi. S tem na simbolen način vstopam v svet živega prava, kjer se pravne odločitve iz zavesti praktično in sorazmerno pretakajo (kontekstualizirajo) v dejanja s pravno odmerjenimi učinki na medčloveške odnose in družbena razmerja.[7] 

Tako se po fenomenološko-znanstvenih dognanjih filozofije in nevroznanosti o utelešeni kogniciji in doživljanju sveta rojevajo nova spoznanja, odločitve in dejanja, podprta z dokazi (evidence-informed decisions). Znanstveno torej utemeljene, koherentne in sorazmerne sodbe v teoretičnem in praktičnem pravnem pogledu.[8] Ta (emergentni) preplet intuicije in subjektivne izkušnje, analize in refleksije pogojno imenujem Sistem 3. Prav ta tridelna kognitivna shema predstavlja po mojem mnenju robustno matriko dinamične krožnosti, kot je smiselno zajeta tudi v sodobnih virih o kompetencah trajnostnosti in pismenosti za prihodnost.[9]

Z vsebino članka so v dinamično krožnost zajete osebne izkušnje in empirični podatki tudi o pasteh neskladja (inkoherentnosti) na primeru žgočih problemov javne varnosti in trajnostnih izzivov v procesu nastajanja nove strategije odpornosti države. To je v kratkem prikaz praktične razlage, s katero sem zdaj v vlogi aktivnega državljana in občana raziskovalca od silogizma k smislu prava pristal na pragu nove paradigme preživetja.[10] Glede same zasnove in integrativnih funkcij krožnega pristopa v pogojno označenem Sistemu 3 pripominjam, da je v zvezi s tem povsem relevantna praksa Ustavnega sodišča RS o usklajenosti (koherentnosti) pravnega reda in institucionalnega sistema kot delujoče celote (153. člen Ustave RS) skupaj z viri, na katere se sklicujem v prejšnjih razpravah o uporabni oziroma praktični etiki in normativni integraciji.[11]

V osnovi še vedno gre za empirični poskus uvajanja koncepta trajnostnosti in dinamične krožnosti v razumevanje prava. V vlogi praktika, aktivnega državljana in občana raziskovalca poudarjam, da ostajam miselno zasidran v metodološki okvir praktične razlage in argumentacije v pravu, kjer Pavčnik opozarja na nenehno gibanje med normativnim in dejanskim.[12] To mi kot praktiku omogoča globlje razumevanje in uporabo miselno-metodološke celote strategij pri analizi še tako kompleksnih pojavov, kot so strukturni vzroki in družbeni problemi, na primer pri razumevanju ustavnopravnega sistema generalnih klavzul javne varnosti in odpornosti družbe na podnebna oziroma naravna ter antropološka in socialna tveganja v luči svetovne paradigme trajnostnosti, njenih strateških komponent oziroma svetovnih ciljev trajnostnega razvoja in preživetja. Pri vsem tem, vključno s sodobnimi orodji umetne inteligence, je končno merilo še vedno človek, ki pravo razlaga in uporablja v praksi.[13]

S Pavčnikovo argumentacijo v primeru tega članka torej gre za nenehno gibanje (dinamično krožnost) med normativnim in dejanskim, ki razlago dinamizira, ji vdahne življenje in jo kot integralno sestavino umešča v razlagalno celoto pravnega reda. V tem okviru se znova vračam h koreninam pravnega izročila, temeljnim vrednotam in družbenemu kontekstu prava. Skladno s tem, kar ugotavlja Pavčnik, gre za nenehno iskanje usklajenih (koherentnih) odgovorov na praktična vprašanja tudi o smislu prava: »kaj pomenijo vrednotni pojmi in generalne klavzule, kako razumeti raztegljive (elastične) pojme, kaj zajema pravica do 'prostega preudarka' ipd.«.[14]

2. S transhistorično deliberacijo k horizontu smisla

Če smo bili doslej vajeni, da klasični miselni vzorci z dogmatičnim sledenjem tradicionalnemu razumevanju silogizma zlahka ponujajo zanesljive rešitve, so zdaj kompleksni pojavi tisti, ki razbijajo ta mit in zahtevajo, da se uporaba prava in pravni sistem kot delujoča celota prilagodi novim razmeram v družbeni stvarnosti – od stare k novi (pravni) paradigmi preživetja.

Prehod od stare na novo paradigmo ne pomeni, da se kar tako odpovedujemo vsemu, kar je bilo narejeno in zapisano v preteklosti.[15] Gre za načelo razumnosti, naravnega prava in praktične etike, po katerem premišljeno gradimo na dediščini preteklosti in (pravni) kulturi. To zahteva tudi načelo intelektualne poštenosti do izročila, v katerem pravniška misel odrašča in zori, saj je s tem izročilom življenjsko povezana tako, da ji pravna kultura kot sestavina pravne države odstira horizont smisla.[16]

Z uvodnim stavkom povedano, medtem ko splošna kriza razumnosti narekuje preobrazbo v novo normalnost, je na pragu nove paradigme preživetja nosilna misel o civilizacijskem toku in izročilu preteklosti v okviru sedanjosti. Tako v knjigi Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja: Slovenci kot študija primera o velikih narativih rojevanja in propadanja civilizacij razlaga dr. Marjan Horvat. V izhodišču je ocena vse bolj negotovih in zapletenih družbenih razmer. Zato je potrebno v odločanje o skupnem dobrem in javnih zadevah poleg institucionalnih deležnikov aktivneje vključevati državljane, da skupaj z vsemi ostalimi prebivalci Slovenije živimo strpno, človeka vredno in dostojno življenje.[17]

Kakšno zvezo pa ima transhistorična deliberacija s tem, kar želim povedati k naslovni temi? Jedrnat odgovor je v tem, kar Igličar v svojem transhistoričnem diskurzu ali narativu sociologije prava z integralno metodo zajema na horizontu smisla in izviru živega oziroma praktičnega prava.[18]

3. Za konec – od smisla k trajnostnim strategijam preživetja

Kot praktik in občan raziskovalec na pragu nove paradigme preživetja menim, da bi morali biti posebej pozorni na strateška tveganja z vzroki v demokratičnem deficitu in splošnem nezaupanju. Ta svetovni problem parlamentarne demokracije se vse bolj zažira v »mikro« socialna okolja in ekosistem družbene skupnosti. Ker v teh okoljih dejansko živimo, ne gre več za filozofijo, še manj za to ali ono ideologijo, temveč za prvobitno vprašanje preživetja posameznika in skupnosti. Z erozijo pripadnosti skupnim vrednotam in družbeno polarizacijo je demokratični deficit med poglavitnimi vzroki razkrajanja splošne, pravne in varnostne kulture ter spodkopavanja temeljnih institucij demokratične in pravne države. Ponekod so ti problemi dosegli točko, ko ljudje niti ne iščejo več konsenza, ampak se z občutkom strahu sprašujejo, kako naj kot civilizirana skupnost preživimo drug ob drugem – ne drug proti drugem.[19]

Ugotovitve akademskih pravnikov dokazujejo, da vzroki za erozijo pravne kulture in razraščanje javnega nezaupanja v demokratično in pravno državo niso od včeraj.[20] Gre za eksponentni primanjkljaj in strukturno nazadovanje v razvoju in konkurenčnosti celotne družbe.[21] To z vidika države in lokalne samouprave kot delujoče celote ni samo problem gospodarske rasti, temveč preživetja z neodložljivo potrebo po preobrazbi v novo normalnost – MI kot skupnost: od apatije k skupnostnemu potencialu za preživetje sedanjih in bodočih generacij.[22]

Princip MI kot skupnost je tako rekoč mati prednica sodobnih oblik deliberativne demokracije, denimo podnebnih skupščin in deliberativnih praks mini-javnosti, ki so kot mikrosociološki pojavi opredeljene v delih Georegesa Gurvitcha. Temu je znanstveni pečat v slovenskem pravnem izročilu z zahtevo po enakih možnostih za vključevanje državljanov in demokratične javnosti v odločanje o skupnih zadevah posebej dal Igličar. Z raziskovanjem mikrosocioloških pojavov – kjer je MI kot skupnost prepredena s transhistorično deliberacijo sociološke misli od Erlicha in Gurvitcha do diskurzivne etike in deliberativnih oblik pravičnosti pri Habermasu in Rawlsu – je Igličar celovito, sistemsko in sistematično vzpostavil pravno‑sociološki horizont smisla, ki usmerja zakonodajno politiko, vključno z normativno dejavnostjo lokalne samouprave k skupnemu dobremu in temeljnim družbenim vrednotam.[23]

Princip MI kot skupnost nas s transhistorično deliberacijo in horizontom smisla povezuje v civilizirano in delujočo družbo. Z ekološko vizijo človeka, ki se v odnosu do vseh živih bitij, drugih organizmov in ekosistemov ravna po načelih simbiotične etike, praktične etike sobivanja, vzajemnosti, skrbnosti in odgovornosti, se MI kot skupnost z dinamično krožnostjo in kompetencami trajnostnosti kaže v tem, kar o živem pravu in oblikah deliberativne demokracije v lokalnem okolju, kjer živimo vsakdanje življenje, govori načelo subsidiarnosti.

Ustavno sodišče se pri razlagi subsidiarnosti ob 140. členu Ustave RS sklicuje na Evropsko listino lokalne samouprave (MELLS). Z načelom subsidiarnosti pri iskanju dolgoročnih strategij preživetja in odpornosti med drugim pomeni, da javne naloge na lokalni ravni, če je le mogoče izvajajo tiste oblasti, ki so državljanom oziroma prebivalcem najbližje.[24] Ni naključje, da članek končujem z načelom subsidiarnosti. MI kot skupnost bi morali z aktivnejšim vključevanjem državljanov in vseh ostalih prebivalcev Slovenije čim prej poskrbeti za vključujoča, varna, odporna in trajnostna mesta in naselja.[25]

Opombe:

[1] Generalne klavzule v smislu prava; TFL Glasnik, št. 31/2022.

[2] Članek je rezultat dela na aplikativnem projektu Vključevanje občanske znanosti za celovito razumevanje in usklajeno odzivanje na podnebne spremembe, ki poteka pod vodstvom dr. Maše Kovič Dine, Univerza v Ljubljani Pravna fakulteta, in je tako povezan tudi s projektom (RE)KONCEPTUALIZACIJA PRAVNE PARADIGME GLEDE PODNEBNIH SPREMEMB: Razvoj nove pravne normalnosti za doseganje trajnostnih praks.

[3] Pavčnik, M. (2022). Argumentacija v pravu: od življenjskega primera do pravne odločitve. GV Založba.

[4] Igličar, A. (2021) Zakonodajna politika. GV Založba; Igličar, A. Štajnpihler Božič, T. (2018). Pogledi sociologije prava – druga pregledana in dopolnjena izdaja. GV Založba.

[5] Kuhn, S. T. (2018). Struktura znanstvenih revolucij. Krtina.

[6] Občansko raziskovanje sobivanja in varnosti pred izgubo smisla; TFL Glasnik, št. 22/2025. 

[7] O pomenu živega ali praktičnega prava, v: Igličar, Štajnpihler Božič, nav. delo.

[8] Primerjaj uporabo silogizma v sodni praksi, na primer, Vrhovno sodišče RS, Sodba XI Ips 47801/2020 z dne 22.10.2022 [ECLI:SI:VSRS:2020:XI.IPS.47801.2020].

[9] Kar zadeva dinamično krožnost v okviru kompetenc trajnostnosti in pismenosti za prihodnost, kar se v slovenskem prostoru najpogosteje navezuje na model krožnega gospodarstva, je kot referenčni vir smiselno uporabiti publikacijo: Bianchi, G., Pisiotis, U., & Cabrera, M. (2022). GreenComp: Evropski okvir kompetenc za trajnostnost (prev. B. Vogrinec Škraba). Zavod RS za šolstvo. V podporo operacionalizaciji krožnosti je smiselno vključiti še infografiko krožnega javnega naročanja, primeroma objavljeno na spletni strani Ministrstva za kohezijo in regionalni razvoj (Matrika kompetenc, 10.01.2025). Kako naj bi to skupaj potekalo v praksi, na primer: projekt Mestne občine Novo mesto in deležnikov (2022–2024) na področju krožnega javnega naročanja – NovIKroG.

[10] Povzeto po rezultatih projektnega dela, Vključevanje občanske znanosti za celovito razumevanje in usklajeno odzivanje na podnebne spremembe; zgoraj, op. št. 2.

[11] Na primer, v: Slokan, S. Kečanović, B. Logaj, V. (2020). Uporabna etika vključujočega, varnega in spodbudnega učnega okolja. Zavod RS za šolstvo, str. 40-59. 

[12] Pavčnik, 2022, str. 64-66, 108-109, 121-122.

[13] Prav tam, str. 264.

[14] Prav tam.

[15] Zgoraj, op., št. 1.

[16] Igličar, A. Pravna kultura kot sestavina pravne države, v: Pavčnik, M. (ur.) in drugi (2009). Pravna država. GV Založba, str. 101-139.

[17] Horvat, M. (2025). Transhistorična deliberacija in izzivi 21. stoletja: Slovenci kot študija primera. Založba Univerze v Ljubljani.

[18] Igličar, Štajnpihler Božič. 

[19] Kečanović, B. (2025).Izzivi javne varnosti v lokalni skupnosti, v: G. Meško & R. Hacin (Eds.), & (Ed.), 11. Nacionalna konferenca o varnosti v lokalnih skupnostih: Odpornost lokalnih skupnosti na varnostna tveganja (Vols. 11., pp. 45-52). Založba Univerze v Mariboru.

[20] Igličar v navedeni monografiji o pravni državi že leta 2009 opozarja: »Padajoče zaupanje ljudi v politične in pravne institucije izhaja iz neizpolnjenih pričakovanj, ki so se oblikovala v Sloveniji na začetku devetdesetih let«; Pavčnik (ur.) in drugi, str. 113.

[21] Slovenska akademija znanosti in umetnosti – SAZU, Posvet o novem razvojnem modelu Slovenije, 15. december 2025.

[22] MI kot skupnost, TFL Glasnik, št. 34/2025.

[23] Igličar, 2021; Igličar, Štajnpihler Božič.

[24] Ustavno sodišče RS, Odločba U-I-312/08 z dne 20.05.2010 (Uradni list RS, št. 47/2020).

[25] Prim.: Agenda za trajnostni razvoj in preživetje našega sveta do leta 2030, 11. cilj.