Pravni letopis | Tax-Fin-Lex

Viktorija Žnidaršič Skubic

Nujno dedovanje na prepihu časa

Avtorica obravnava aktualno dednopravno problematiko nujnega dedovanja z vidika nacionalnega in primerjalnega prava, predvsem pa tudi v luči potreb po novi ureditvi tega področja v Republiki Sloveniji. Nujno dedovanje je največja omejitev zapustnikovi svobodi testiranja, ki je utemeljena na avtonomiji posameznika kot eni najvišje zavarovanih dobrin v dobi liberalnega individualizma. Kljub temu skorajda povsod po svetu (izjema so države sistema common law) poznajo določeno vrsto obligatorne participacije najožjih zapustnikovih sorodnikov na delu njegove zapuščine. Postavlja se vprašanje, ali je taka ureditev še primerna oziroma ali zahteva po varovanju družinske solidarnosti na ta način ne gre predaleč. Posamezne države se različno odzivajo na moderne demografske in druge trende, ki zahtevajo spremembe dednopravne zakonodaje. Prispevek predstavlja različne vidike, ki jih osvetljujeta primerjalno pravo in teorija, ki argumentirajo tako obstoj kot tudi odpravo instituta oziroma njegovo podreditev elementu izkazanih potreb nujnih dedičev. Avtorica predstavi svoje stališče glede problematike noveliranja tega področja v slovenski zakonodaji.

Claudia Rudolf

Nujni delež v evropskem mednarodnem zasebnem pravu

Za primere dedovanja z mednarodnim elementom se načeloma uporablja Uredba 650/2012 o dedovanju. Pomembna omejitev uporabe prava, na katerega napoti Uredba, je pridržek javnega reda (fr. ordre public). Uredba v 35. členu sodišču države članice omogoča, da zavrne uporabo posamezne določbe tujega prava, ki se določi v skladu z ureditvijo v Uredbi, če je taka uporaba očitno nezdružljiva z javnim redom države sodišča, pred katerim teče postopek (lex fori). Iz jezikovne, sistematične in zgodovinske metode razlage sledi, da so predpisi o pravici do nujnega deleža načeloma predmet pridržka javnega reda države, v kateri teče postopek (lex fori). Vendar morajo sodišča pri sklicevanju na pridržek javnega reda upoštevati nekatere v prispevku navedene omejitve. Predstavljen je razvoj v Avstriji, Franciji in Nemčiji.

Sabina Pavlin

Nujno dedovanje (in z njim povezani instituti) v slovenski sodni praksi

Avtorica analizira več pomembnih sodnih odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS) in Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki so bile v objavljene v zadnjih 15 letih na temo nujnega dedovanja in z njim povezanih institutov ter po mnenju avtorice bistveno pripomorejo k razvoju prava na tem področju. Pri tem se osredotoča na temo daril, ki se jih po zakonu prišteva k čisti vrednosti zapuščine zaradi ugotavljanja obračunske vrednosti zapuščine, ki je osnova za določanje nujnih deležev, s posebnim poudarkom na sodnih odločbah, v katerih je VSRS presojalo (ne)odplačnost pogodb o dosmrtnem preživljanju in pogodb o preužitku, ter novejše sodne odločbe glede instituta izločitve iz zapustnikovega premoženja v korist njegovih potomcev iz 32. člena Zakona o dedovanju, ki prav tako pomembno vpliva na izračun nujnega deleža. Avtorica opozarja tudi na nepravilno dopuščanje ničnostne sankcije za primer prikrajšanja nujnega deleža v sodobni slovenski sodni praksi in nepotrebno vnašanje problema ustavnosti pravice do nujnega deleža v sodne odločbe VSRS, v katerih se obravnava (le) vprašanje (ne)odplačnosti pogodb o dosmrtnem preživljanju oziroma pogodb o preužitku. Na koncu analizira dve novejši sodni odločbi v zvezi z dedno nevrednostjo in razdedinjenju nujnih dedičev.

Aleš Galič

Pojem »sodišča« in »sodne odločbe« v evropskem civilnem procesnem pravu?

Opredelitev pojmov sodišče in sodne odločbe v evropskem civilnem procesnem pravu je pomembna za odločanje o nekaterih tradicionalnih vprašanjih mednarodnega zasebnega prava glede priznanja in izvršitve tujih sodnih odločb. Pomembno pa je tudi z vidika širših, ustavnopravnih razsežnosti položaja sodstva in sodnikov v državah članicah, pa tudi z vidika morebitnega prenosa pristojnosti v določenih zadevah na nesodne organe. Upoštevati je treba, da pojem sodišča v uredbah EU s področja sodelovanja v civilnih in družinskih zadevah ni urejen enotno. Opredelitev je najbolj restriktivna v Uredbi Bruselj I, po kateri je le sodišče v pravem, ozkem pomenu nacionalnega prava tudi sodišče za potrebe Uredbe. Širša je opredelitev v Uredbi o dedovanju, ki omogoča vključitev na primer notarjev, vendar – če lahko odločajo le v nespornih zadevah, kar ne ustreza pojmu sodne funkcije v smislu prava EU – le če delujejo po pooblastilu ali pod nadzorom sodišča. Najširša pa je opredelitev v Uredbi Bruselj II, ki v celoti odkazuje na pristojnost sodnega ali nesodnega organa v nacionalnem pravu, ne da bi postavljal dodatne zahteve.

Tadeja Oštir

ZNP-1 v družinskih zadevah skozi prakso

Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1) je bil objavljen 15. marca 2019, veljati pa je začel 15. aprila 2019, torej natanko dve leti po uveljavitvi Družinskega zakonika. Večji del sprememb in novosti je bil namenjen procesni ureditvi postopkov za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij. Zakon je zagotovil učinkovitejše varstvo pravic otrok. Z uveljavitvijo nove zakonodaje so bile pristojnosti za odločanje o varstvu koristi otrok v celoti prenesene s centrov za socialno delo na sodišča. Nepravdni postopek je zagotovo najprimernejši postopek za urejanje družinskih razmerij. Dopušča več prožnosti, zaradi varstva koristi otrok pa mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi otroka, kar sodišču nalaga posebno odgovornost. Dejansko stanje in razmerje se med postopkom spreminjata, kdaj bo zadeva zrela za odločitev, pa ni mogoče vselej naprej predvideti. Krog udeležencev v nepravdnem postopku je širok in se med postopkom lahko spreminja, posebno pozornost pa sodišče namenja otroku in njegovemu položaju v postopku. Center za socialno delo ima pomembno vlogo v postopkih. Nekatera odprta vprašanja so v letih od uveljavitve zakona že dobila odgovor v sodni praksi sodišč. V prihodnje bi bilo smiselno zakonsko urediti poseben institut, ki bi omogočal, da sodišče med postopkom družinsko razmerje začasno uredi, kadar je to očitno v korist otroka, pa zadeva še ni zrela za odločitev. Prav tako bo treba obravnavati vprašanje usposobljenosti kolizijskih skrbnikov. Zaradi narave družinskih postopkov so z zakonom predpisani kratki roki, zaradi česar bo treba še večjo pozornost nameniti zagotovitvi odločanja v časovno predvidenih okvirih.

Valerija Jelen Kosi

Pomen in izzivi mediacije v družinskih zadevah

Mediacija v družinskih zadevah se izvaja, ko gre za konflikte med družinskimi člani. Praviloma gre za nekdanja zakonca ali zunajzakonska partnerja, ki se razhajata. Če imata skupne mladoletne otroke, morata urediti odprta vprašanja glede varstva in skrbi zanje, preživnine in stikov. Če nimata skupnih otrok, se lahko pojavijo spori glede delitve skupnega premoženja, pravice do najemnega stanovanja, preživljanja enega od zakoncev, ki nima sredstev. O vsem tem se lahko sporazumno dogovorita ob pomoči mediatorja. Mediacija se uporablja tudi za druge spore, ki izhajajo iz družinskih razmerij. Izvaja se lahko pred in med sodnim postopkom ali po njem. V družinski mediaciji veljajo temeljna načela prostovoljnosti, zaupnosti, nepristranskosti in druga, v ospredju pa je največja korist otroka, ki prevlada nad temeljnimi načeli. Mediatorji v družinskih mediacijah morajo biti še zlasti pozorni na morebitno nasilje v družini in biti posebej usposobljeni.

Matevž Zgaga

Omejitve obresti – včeraj, danes, jutri

Institut omejitev obresti je tako star, kot je pravo samo. Prispevek obravnava zadnjih 150 let razvoja, katerega trenutna postaja je nova Direktiva (EU) 2023/2225 o potrošniških kreditnih pogodbah. Ta je prinesla ohlapno obveznost članic, da sprejmejo ukrepe za učinkovito preprečevanje zlorab, kot so zgornje meje obresti. Čeprav je Slovenija med številnimi članicami, ki so take omejitve poznale že pred sprejemom Direktive, se v kratkem tudi pri nas obeta nekaj dodatnih omejitev.

Matija Damjan

Zastaranje kondikcijskih zahtevkov iz ničnih potrošniških kreditnih pogodb

Članek obravnava vprašanje zastaranja kondikcijskih zahtevkov, ki izvirajo iz ničnih kreditnih pogodb, nominiranih v švicarskih frankih. Avtor predstavi splošna pravila Obligacijskega zakonika (OZ) o začetku teka zastaranja in v sodni praksi razvita merila o zastaranju kondikcijskih zahtevkov iz ničnih pogodb. Ta splošno pravilo o dospelosti terjatve dopolnjujejo z vključitvijo subjektivnega elementa – trenutka, ko potrošnik izve ali bi moral izvedeti za ničnostni razlog. Avtor analizira razvoj stališč Sodišča EU, ki dopuščajo zastaralne roke za kondikcijske zahtevke potrošnikov, vendar hkrati poudarja, da ti ne smejo začeti teči, dokler potrošnik ni imel učinkovite možnosti spoznati nepoštenosti pogojev ter posledic ničnosti. Na sodno prakso Sodišča EU se opira tudi Vrhovno sodišče RS, ki v zadnji odločitvi merila za subjektivizacijo začetka teka zastaranja umešča v okvir nepremagljivih ovir iz 360. člena OZ in jih povezuje s standardom skrbnega potrošnika. Avtor predstavi različne možne trenutke začetka teka zastaranja kondikcijskih zahtevkov, ki so jih v svojih odločitvah upoštevala slovenska sodišča, in komentira njihovo primernost glede na izhodišča iz sodne prakse Sodišča EU in Vrhovnega sodišča. Opozori na nevarnost pravne negotovosti, če bi bila subjektivna merila zasnovana preohlapno in nesistemsko. Sklepno avtor meni, da se je tek zastaranja zahtevkov iz kreditnih pogodb v švicarskih frankih glede na standard povprečno skrbnega potrošnika in ob upoštevanju instituta nepremagljivih ovir v večini primerov začel v času množičnega medijskega poročanja o možni ničnosti takih pogodb in o prvih vloženih tožbah.

Vasilka Sancin, Lovro Bobnar

Pomen in vloga regulativnih peskovnikov za umetno inteligenco

Z razvojem umetne inteligence, ki je vedno bolj prisotna v vsakdanjem življenju vse več posameznikov in poleg številnih koristi prinaša tudi resna tveganja, raste tudi zavedanje o potrebi po človekovem nadzoru nad njo. Evropska unija (EU) je z Aktom o umetni inteligenci, ki je začel veljati avgusta 2024, vzpostavila prvo neposredno zavezujočo pravno ureditev na področju UI, ki od držav članic EU zahteva uvedbo regulativnih peskovnikov kot nadzorovanih okolij za testiranje inovativnih umetnointeligenčnih rešitev. Učinkovitost regulativnih peskovnikov za umetno inteligenco v državah članicah EU bo nedvomno odvisna od izvedbenih aktov Evropske komisije ter od natančne zasnove posameznih peskovnikov in konkretne izvedbe testiranja v njih. Avtorja obravnavata pomen in vlogo tovrstnih peskovnikov ter smiselnost njihovega drobljenja na ravni držav članic. Poudarjata, da bi bilo v okviru EU verjetno učinkoviteje razmišljati o skupnem peskovniku ali vsaj o več skupnih peskovnikih, zasnovanih po posameznih področjih na ravni celotne EU. Za učinkovito globalno rešitev pa bi bilo smiselno oblikovati regulativni peskovnik za umetno inteligenco na globalni mednarodni ravni, na primer v okviru Organizacije združenih narodov, saj umetna inteligenca v svojem razvoju in rabi ne pozna meja. To se zdi za zdaj težko uresničljivo v kontekstu aktualnih mednarodnih odnosov. Zato bi bilo treba premisliti o vzpostavitvi globalne spletne platforme za umetno inteligenco, namenjene oblikovanju smernic in priporočil, testiranju umetnointeligenčnih sistemov ter izobraževanju o umetni inteligenci.

Maja Bogataj Jančič, Laura Pipan

Avtorskopravne podlage za grajenje velikih jezikovnih modelov v slovenski pravni ureditvi

Za zakonito grajenje velikih jezikovnih modelov, ki temelji na obdelavi velike količine besedil in podatkov, je ključna pravno varna in učinkovita avtorskopravna ureditev. V slovenski avtorskopravni zakonodaji imamo po novem dve izjemi, ki se nanašata na podatkovno analizo oziroma besedilno in podatkovno rudarjenje, ki sta pravna podlaga tudi za grajenje generativne umetne inteligence, kamor uvrščamo tudi grajenje velikih jezikovnih modelov. Izjemi sta bili v slovensko avtorskopravno zakonodajo vneseni z zadnjo novelo Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-I) oktobra 2022, s katero je Slovenija prenesla določbe Direktive (EU) 2019/790 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu v nacionalni pravni red. V prispevku so predstavljene rešitve, kako so se v drugih jurisdikcijah po svetu soočili z zagotavljanjem avtorskopravnih podlag za grajenje umetne inteligence, vključno z ureditvijo v EU, osrednji del prispevka pa se osredotoča na razlago slovenske izjeme za besedilno in podatkovno rudarjenje za namene znanstvenega raziskovanja. Ta izjema je ključna pravna podlaga za grajenje odprto dostopnih velikih jezikovnih modelov za slovenski jezik. V zaključku so poudarjene dileme, s katerimi se trenutno sooča EU, ki sicer namenja ogromne investicije za grajenje umetne inteligence v javnem interesu (Public AI), kakršnega zasleduje tudi izgradnja odprto dostopnih velikih jezikovnih modelov za slovenski jezik, in nakazane možne smeri razvoja.

Nadja Strle

(Re)definiranje prava varstva osebnih podatkov v luči razvoja umetne inteligence - Zakoniti interes kot pravna podlaga za učenje modelov umetne inteligence

Prispevek je umeščen v tekočo družbeno in pravno razpravo o razvoju modelov umetne inteligence na podlagi virov podatkov, ki tipično vsebujejo podrobne informacije o posameznikih, njihovem zasebnem življenju, zanimanjih in prepričanjih; to so podatki uporabnikov z družbenih omrežij. Prispevek se zlasti osredotoča na vprašanje zakonite pravne podlage te obdelave, pri čemer prek študije primera družbe Meta proučuje zatrjevani pravni temelj zakonitega interesa. Dilema, ali je taka obdelava po Splošni uredbi o varstvu podatkov dopustna, je prisotna vse od dne, ko je Meta naznanila obdelavo podatkov uporabnikov za ta namen, in so pritožbe posameznikov, nevladnih organizacij in nadzornih organov vodile do odloga načrtovane obdelave. Meta je vendarle začela uporabljati podatke s svojih družbenih omrežij Facebook in Instagram 27. maja 2025, ne glede na sporno pravno podlago. Avtorica test zakonitega interesa ponazori na primeru obdelave s strani Meta, pri čemer se opira na kriterije iz mnenja Evropskega odbora za varstvo podatkov št. 28/2024 o določenih vidikih obdelave osebnih podatkov v kontekstu modelov umetne inteligence ter na sodno prakso Sodišča EU. Namen prispevka je osvetliti prožnost pravne podlage zakonitega interesa ter preseči posplošeno razumevanje, ki prednost daje pravnemu temelju privolitve posameznikov. Splošna uredba o varstvu podatkov ne določa hierarhije med pravnimi temelji, vsak od njih ima svoje prednosti in slabosti. Ključno je, da se evropsko pravo varstva podatkov po državah članicah udejanja dosledno in konsistentno. Članek v tej luči preučuje, katerim kriterijem testa zakonitega interesa še manjka določnosti, ki bi vodila k usklajenemu pristopu evropskih nadzornih organov.

Sabina Zgaga Markelj, Blaž Markelj

Posegi v zasebnost s sodobno informacijsko tehnologijo v davčnem postopku: ustavnopravni vidiki

Nekatera pooblastila, značilna za policijo v kazenskem postopku, imajo tudi organi v nekazenskih postopkih (na primer Finančna uprava Republike Slovenije – FURS). Opaziti je mogoče podobno zakonsko in podzakonsko ureditev, vendar pa je redna sodna praksa in sodna praksa Ustavnega sodišča, Evropskega sodišča za človekove pravice ter Sodišča EU praviloma in večinoma zgrajena na presoji policijskih pooblastil. Postopoma se ta sodišča soočajo tudi s pooblastili drugih (državnih) organov, ki posegajo v zasebnost, varovano na ustavni ravni, z mednarodnimi pogodbami ter s pravom EU. Ob praviloma različnih zakonskih ureditvah teh pooblastil se odpirajo različna ustavnopravna vprašanja, med drugim v zvezi z uvozom dokazov v kazenski postopek in s pravom EU. Prispevek kritično predstavlja nekaj odločb Ustavnega sodišča, ki zadevajo pooblastila FURS, ki pomenijo poseg v zasebnost z uporabo sodobne informacijske tehnologije; odločbo U-I-217/19 z dne 1. junija 2023 o odvetniški zasebnosti v davčnem postopku, U-I-33/23 z dne 16. maja 2024 o uporabi GPS-sledenja za namene finančne preiskave ter U-I-11/20, Up-85/20 z dne 3. oktobra 2024 o tem, ali je mogoče potegniti enačaj med spletnim in fizičnim prostorom. Prispevek se sklene s presojo uvoza dokazov iz nekazenskih v kazenski postopek.

Anže Mediževec

Digitalna samoodločba narodov in digitalna »država« kot odgovor na sodobne izzive

Mednarodna skupnost se sooča s številnimi pomembnimi izzivi – od dvigovanja gladine morja zaradi segrevanja podnebja do še vedno nedokončanega postopka dekolonizacije. Številni ukrepi za obravnavo teh izzivov niso dosegli želenih ciljev. Na tehnološkem področju pa se je pojavila možnost, ki nam morda lahko pomaga pri obravnavi vsaj nekaterih osrednjih preizkušenj. Predvsem manjše tihomorske otoške države razmišljajo o oblikovanju svojega digitalnega dvojčka v metaverzumu v želji, da bi kot digitalne države ohranile suverenost in mednarodnopravno subjektiviteto tudi takrat, ko bi fizično državno ozemlje izginilo v morje. Glede tega se pojavi dilema, ali mednarodno pravo omogoča tako nadaljevanje obstoja držav v metaverzumu, saj obstoj izključno digitalne države preizprašuje nekatere temeljne mednarodnopravne institute. Razvoj digitalnih tehnologij pa ni pomemben le za že obstoječe države, temveč tudi za nesamoupravna ozemlja in (post)kolonialne narode, ki še niso uresničili svoje pravice do samoodločbe. Digitalna samoodločba lahko pripomore k zunanjemu vidiku samoodločbe narodov v mednarodnem pravu. Avtor analizira pravne posledice digitalne samoodločbe narodov in oblikovanja digitalnih držav tako za že obstoječe države kot tudi za nesamoupravna ozemlja, ki državnosti še niso pridobili.

Manja Skočir

Temni vzorci kot pravni problem: kako učinkovita je evropska zakonodaja pri omejevanju digitalne manipulacije?

Avtorica obravnava pojav temnih vzorcev (angl. dark patterns) kot manifestacijo vedenjskoekonomskih spoznanj v digitalnem oblikovanju in kot pravni problem, ki ogroža avtonomijo uporabnikov. V prvem delu pojasni psihološke mehanizme, s katerimi temni vzorci vplivajo na uporabniške odločitve – z izrabo kognitivnih pristranskosti, avtomatiziranih odzivov in kontekstualnega uokvirjanja odločanja. Na podlagi analize literature predstavi razvoj koncepta od Brignullove tipologije zavajajočih praks do sodobnih taksonomij, ki temne vzorce razumejo kot večnivojske mehanizme vplivanja, pogosto vgrajene v arhitekturo digitalnih sistemov. V drugem delu se avtorica osredotoča na pravne odzive Evropske unije in ugotavlja, da se je regulacija začela z reinterpretacijo že obstoječih mehanizmov varstva zasebnosti in potrošnikov, danes pa jo dopolnjujejo akti, ki temne vzorce urejajo neposredno. Analiza pokaže, da pravo varstva osebnih podatkov nudi le delno zaščito – omejeno na primere, kjer gre za manipulativno pridobivanje soglasij –, potrošniško pravo pa ponuja širši okvir, vendar trči ob koncept »povprečnega potrošnika«, ki ne odraža realnih vedenjskih pristranskosti. Novi akti, kot sta Akt o digitalnih storitvah in Akt o umetni inteligenci, so pomemben premik k varstvu avtonomije v digitalnem odločanju. Avtorica tako prispeva k vzpostavitvi normativne razprave o temnih vzorcih v slovenskem prostoru in zagovarja potrebo po pravnem okviru, ki presega informacijsko in potrošniško paradigmo ter priznava človeško kognitivno ranljivost kot izhodišče digitalne regulacije.

Jana Ušen

Učinkovitost kolektivnega varstva delavskih pravic digitalnih nomadov Perspektiva mednarodnega zasebnega prava EU

Prispevek z vidika evropskega mednarodnega zasebnega prava obravnava vprašanje določitve pristojnega sodišča in merodajnega prava v postopkih, začetih z zastopniško tožbo, za varstvo delavskih pravic digitalnih nomadov. Kombinacija neteritorialne narave dela digitalnih nomadov in kolektivnega uveljavljanja zahtevka povzroča težave pri uporabi uredb Bruselj I bis in Rim II. Na podlagi analize sodne prakse Sodišča Evropske unije ter doktrinarnih virov avtorica ugotavlja, da veljavna pravila evropskega mednarodnega zasebnega prava digitalnim nomadom ne zagotavljajo učinkovitega kolektivnega pravnega varstva in jih tako puščajo osamljene pri uveljavljanju svojih pravic.

Anamarija Patricija Masten

Predlog Zakona o objavljanju v uradnem listu: poskus uzakonitve sidrišč normativne dejavnosti v digitalnem svetu

Nomotehnični izzivi svoje prave razsežnosti pokažejo šele, ko se pripravljavci predpisov lotijo prelivanja želene vsebine v obliko pravnih pravil. To opravilo nedvomno zahteva, da so vanj vključeni pravno-teoretični razmisleki, v okviru katerih je morda že bila obravnavana konkretna situacija, v kateri se je znašel pripravljavec predpisa, ali pa celo ponujena primerna (nomotehnična) rešitev. Toda kadar slednje (še) ni, hkrati pa tudi ne vsaj kakšnega realnega (v predpisu udejanjenega) primera poskusa premostitve določene pravne ali nomotehnične dileme, na katerega bi se bilo mogoče nasloniti, se pripravljavec predpisa znajde v še toliko bolj zapletenem položaju, saj njegov izziv poleg praktično-konkretnih vidikov dobi še teoretično-abstraktno razsežnost. Pripravljavec predpisa je pri pripravi Predloga zakona o objavljanju v Uradnem listu Republike Slovenije naletel na številna pravna in nomotehnična vprašanja. Gre namreč za zakonsko materijo, ki po eni strani konkretizira ustavni institut objavljanja predpisov v uradnem listu in mora zato upoštevati ustavnopravna načela in ustavnosodno prakso, po drugi strani pa poskuša slediti in pustiti prosto pot družbenemu razvoju, prežetemu z digitalnimi okolji in orodji, ki imajo vedno bolj pomembno vlogo tudi v pravu.

Roman Lavtar, Urška Remic

Prizadevanja za dvig pravne varnosti v občinah

Avtorja v članku predstavita dosedanje aktivnosti državnih organov za dvig pravne varnosti v občinah. Pri tem predstavita izvajanje nadzora, kot ga opravlja ministrstvo, pristojno za lokalno samoupravo z vidika nomotehnike, ključne ugotovitve nadzorov ter najpogostejše napake. V nadaljevanju predstavita še pretekle poskuse katalogiziranja občinskih predpisov ter predloge normativnih sprememb, ki so pravkar v obravnavi.

Dušan Štrus

Institut zadržanja objave predpisa

Institut zadržanja objave predpisa je ena od pomembnih, samostojnih faz postopka za sprejetje predpisa, ki nastopi po sprejemu predpisa, vendar pred njegovo razglasitvijo (promulgacija), objavo (publikacija) in uveljavitvijo. Gre za ustavnopravni institut, ki pomeni obdobje od sprejetja predpisa do njegove razglasitve in objave ter ju začasno prepreči. V primerjavi z drugimi fazami širšega zakonodajnega postopka je ta institut manj poznan in včasih spregledan, kar povzroča težave, zlasti v okviru delovanja samoupravnih lokalnih skupnosti. Ustava tega instituta neposredno ne ureja, ampak nastopi kot pravna posledica nekaterih ustavnopravnih institutov, ki lahko vplivajo na dokončen nastanek predpisa po njegovem sprejemu (na primer suspenzivni veto in referendum). Tudi zakonodaja tega instituta večinoma neposredno ne ureja, razen na nekaterih področjih lokalne samouprave. Do zadržanja lahko pride ex lege kot posledica poteka ustavno ali zakonsko določenega roka ali zaradi določenega pravno relevantnega dejstva, na primer vložitve suspenzivnega veta ali zahteve za razpis referenduma. Neupoštevanje tega instituta ima v primeru spora pred Ustavnim sodiščem zelo hudo pravno posledico, in sicer da predpis sploh ni nastal.

Samo Bardutzky

Konstitucionalizacija uporabe gotovine in ustavnorevizijska nomotehnika

Eden od predlogov za spremembo Ustave Republike Slovenije, vloženih v IX. sklicu Državnega zbora, je tudi predlog za konstitucionalizacijo pravice do uporabe gotovine. Avtor ne obravnava primarno vsebinske utemeljenosti tega predloga, temveč razčleni dve predlagani besedili morebitne nove ustavne določbe: prvič, po predlogu volivcev in drugič, po zamisli strokovne skupine Ustavne komisije. Avtor besedili razčlenjuje z uporabo pravil, ki veljajo za razlago človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter poskuša objektivno oceniti, kako bi se razlagale predlagane določbe z vidika kroga upravičencev, vsebine in pravice ter možnosti zakonodajalca, da takšno pravico omeji oziroma določi način njenega uresničevanja. Za namen diskusije o ustavnorevizijski nomotehniki in možnosti primerjave več vzorčnih besedil avtor predlaga še tretje alternativno besedilo in ga kratko predstavi.

Mojca Ilešič Bernik

Stabilnost prava in spreminjanje predpisov

Čeprav si za stabilnost prava v okviru načela pravne varnosti gotovo velja prizadevati, pa to ne pomeni, da se pravo ne sme spreminjati. Zahteva po stabilnosti prava narekuje, naj se pravna ureditev ne spreminja prepogosto, nasproti pa je dolžnost zakonodajalca, da zakonodajo spremeni, če to narekujejo spremenjena družbena razmerja. Ob pregledu ustavnosodne prakse, v kateri je Ustavno sodišče oblikovalo načelo prilagajanja družbenim razmerjem, ugotovimo, da zakonodajalec pri urejanju položajev v različnih obdobjih na različen način ni popolnoma svoboden, saj mora ravnati v skladu z načelom enake obravnave in v ustavnih okvirih glede prepovedi retroaktivnosti.

Tina Mežnar, Gregor Janžek

Povratna veljava pravnih aktov s poudarkom na novejši ustavnosodni presoji

Ustava povratne veljave pravnih aktov načeloma ne dopušča. Zgolj v izjemnih primerih, ob spoštovanju ustavno določenih meril, je ta lahko ustavno skladna. Prispevek je namenjen predstavitvi meril, ki jih pri presoji splošnih pravnih aktov, ki imajo povratni učinek, z vidika skladnosti s to ustavno prepovedjo upošteva Ustavno sodišče. V prvem delu je na podlagi primerov iz ustavnosodne presoje predstavljena razmejitev med pravo in nepravo retroaktivnostjo. V drugem delu pa so predstavljena merila, ki jih ob ugotovitvi, da gre za predpis s povratnim učinkom, upošteva Ustavno sodišče pri presoji, ali gre za izjemoma ustavno dopustno retroaktivnost. Ker mora biti v primerih, ko zakonodajni ukrep spada na področje, ki ga ureja tudi pravo Evropske unije, zadoščeno tudi merilom za dopustno retroaktivnosti, ki so uveljavljena v sodni praksi Sodišča Evropske unije, so med merili predstavljena tudi ta.

Neca Tešić, Tjaša Štrukelj, Sabina Taškar Beloglavec, Daniel Zdolšek

Visoko šolstvo pod drobnogledom: odprto vprašanje nadomeščanja odpadlih pedagoških ur ob upravičeni odsotnosti z dela

Visokošolski pedagoški delavec ima specifičen položaj po Zakonu o visokem šolstvu (ZViS-1). Prispevek obravnava obveznost nadomeščanja odpadlih pedagoških ur ob upravičeni kratkotrajni bolniški odsotnosti in negi otroka. V praksi se uveljavlja samonadomeščanje brez ustrezne kompenzacije, medtem ko delodajalec ustvarja prihranke. Ekonomska analiza kaže na potrebo po pravičnejši in bolj življenjski ureditvi, ki upošteva posebnosti visokošolskega poklica in visokošolskih organizacij. Problematika je kompleksna in zahteva presojo z več vidikov, k čemur pozivamo raziskovalce in praktike.

Lara Buzina

Zeleno zavajanje v športnem turizmu

Športni turizem predstavlja približno desetino svetovnih izdatkov za turizem in je ena najhitreje rastočih podpanog globalne turistične industrije. Rast športnega turizma pa prinaša tudi povečane okoljske in družbene vplive, zaradi česar se čedalje bolj uveljavlja pomen trajnostnega razvoja. Ker potrošniki pričakujejo jasne in verodostojne informacije o trajnostnih praksah organizatorjev športnih dogodkov, se kot resen problem pojavlja zeleno zavajanje, tj. pretirano ali neresnično prikazovanje trajnostnih dosežkov. Take prakse vodijo v izgubo zaupanja potrošnikov, pojav zelenega skepticizma ter zmanjšujejo učinek resničnih trajnostnih prizadevanj. Slovenija ima kot športno-turistična destinacija ob doslednem izvajanju preverljivih trajnostnih ukrepov, ki so opredeljeni v predlogu direktive o zelenih trditvah, priložnost utrditi svojo konkurenčno prednost ter prispevati k dolgoročni zaščiti okolja, na katerem ta panoga temelji.

Lana Pavlovič

Pravna sredstva v boju zoper zeleno zavajanje: primerjalnopravna analiza ameriške in evropske pravne ureditve

Povečano povpraševanje po zelenih dobrinah in storitvah je povzročilo poplavo zelenih trditev in trditev o trajnosti produkta. Težava nastopi, ko podjetja uporabljajo lažne ali zavajajoče trajnostne trditve, ki izkrivljajo ekonomsko voljo potrošnikov ter posledično spodkopavajo trg trajnostnih izdelkov. Namen prispevka je predstaviti in primerjati ključne regulatorne pristope s poudarkom na načelu transparentnosti ter oceniti njihovo učinkovitost pri preprečevanju in sankcioniranju zelenega zavajanja. Težišče primerjave je namenjeno oblikam zasebnopravnega varstva, ob vzporedni analizi javnopravnih mehanizmov, pri čemer obe skupini skupaj tvorita celovit sistem varstva potrošnikov in trga, kar deluje tako preventivno kot retributivno. Prispevek temelji na primerjalnopravni analizi med common law sistemom (ZDA) in kontinentalnim sistemom (EU), z vključitvijo relevantnih aktualnih primerov sodne prakse. V zaključnem delu pa se avtorica posveti tudi slovenskemu pravnemu okvirju potrošniškega varstva pred zelenim zavajanjem ter izpostavi izzive in priložnosti za nadaljnji razvoj.

Urban Slak Piskar

Vloga shem certificiranja na področju trajnostnosti: novosti varstva potrošnikov pred zelenim zavajanjem

Sheme certificiranja na področju trajnostnosti imajo pomembno vlogo pri zniževanju transakcijskih stroškov, krepitvi zaupanja na trgu in omogočanju potrošnikom sprejemanja informiranih odločitev. Njihova učinkovitost pa je odvisna od meril za pridobitev certifikata ter verodostojnosti in neodvisnosti institucij, ki podeljujejo certifikate. V zadnjem desetletju so nepravilnosti in škandali omajali zaupanje v certifikacijske znake, kar je vodilo v povečano zakonodajno aktivnost Evropske unije. Osrednji izziv je tako imenovano zeleno zavajanje (angl. greenwashing), ko ponudniki potrošnikom sporočajo neresnične ali zavajajoče informacije o trajnostnosti njihovih produktov ali njih samih. Nova zakonodajna ureditev, predvsem Direktiva (EU) 2024/825 o krepitvi vloge potrošnikov za zeleni prehod in predlog direktive o zelenih trditvah, skuša urediti področje z dvotirno regulacijo trajnostnih in okoljskih shem certificiranja. Direktivi določata strožje pogoje za zasnovo, izvajanje in nadzor shem ter prenašata večje breme na ponudnike v zvezi z utemeljevanjem okoljskih trditev. Kljub temu ostajajo odprta vprašanja glede razmejitve pristojnosti in meril za klasifikacijo znakov ter izzivi pri zagotavljanju transparentnosti in preprečevanju eko-oportunizma.

Lucija Mežek

»Zeleno na pot«: analiza spornih praks zavajanja potnikov

Članek obravnava zeleno zavajanje (angl. greenwashing) v turističnem prometu ter njegove pravne, tržne in družbene posledice. Osredotoča se na primere iz letalskega in križarskega prometa, potovalnih paketov ter kolesarskega turizma, kjer podjetja uporabljajo okoljske trditve brez ustreznih dokazov in tako zavajajo potrošnike. Analiziran je evropski in slovenski pravni okvir, ki postopoma zaostruje oziroma prepoveduje nejasne ali zavajajoče okoljske navedbe. Osrednji del članka je namenjen turističnemu transportu, kjer je zeleno zavajanje najpogostejše – zlasti v letalstvu, križarjenju in potovalnih paketih. Opisani so primeri podjetij, kot sta KLM in Ryanair, ki z oglaševanjem »trajnostnih goriv« ali »ogljične nevtralnosti« zavajajo potrošnike. Predstavljeni so tudi sodni postopki in odzivi EU institucij. Namen članka je ozaveščanje povprečnega potrošnika in opozorilo turističnim subjektom, ki uporabljajo te prakse. Avtorica poziva k večji transparentnosti in prevzemanju odgovornosti v oglaševanju trajnostnih potovanj.

Žiga Murn Lindič, Katja Peterlin, Eva Žnidaršič

Zeleno zavajanje, plastična prihodnost: pravna ureditev plastičnih izdelkov v EU

Plastika je postala nepogrešljiv element sodobnega življenja, vendar njena obsežna uporaba povzroča pomembne okoljske in družbene posledice. V odziv na te izzive je Evropska unija vzpostavila celovit pravni okvir, ki vključuje omejitve za plastične izdelke za enkratno uporabo, spodbujanje recikliranja in prehod na krožno gospodarstvo, hkrati pa aktivno sodeluje pri oblikovanju mednarodnih pravno zavezujočih pobud. Pogosto se pojavlja zeleno zavajanje potrošnikov, saj so okoljske trditve izdelkov lahko zavajajoče glede njihove reciklabilnosti ali okoljskega učinka. EU je sprejela Direktivo (EU) 2024/825 in predlog direktive o zelenih trditvah in Uredbo (EU) 2025/40, ki postavljata zahteve za preverjanje, sporočanje in utemeljevanje okoljskih oznak ter standarde embalaže. Kljub temu obstajajo neskladja med deklarirano zmožnostjo recikliranja in dejansko reciklažo, kar omejuje učinkovitost varstva potrošnikov. Analiza vsakodnevne uporabe plastike kaže, da je za resnično trajnostno rabo nujen celovit pravni okvir, ki povezuje proizvodnjo, ravnanje z odpadki in nadzor nad okoljskimi trditvami.

Pravni letopis - letnik 2025