Nalaganje dokumenta...
Pravilnik o dimenzijah, skupnih masah in osni obremenitvi vozil ter o osnovnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati naprave in oprema na vozilih v cestnem prometu
OBJAVLJENO V: Uradni list SFRJ 50-163/1982, stran 1261 DATUM OBJAVE: 20.8.1982
VELJAVNOST: od 28.8.1982 do 31.3.2011 / UPORABA: od 28.8.1982 do 31.3.2011
SFRJ 50-163/1982
613.
Na podlagi 3. točke prvega odstavka 221. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 63/80) predpisuje predsednik Zveznega komiteja za promet in zveze v sporazumu z zveznim sekretarjem za notranje zadeve in predsednikom Zveznega komiteja za energetiko in industrijo
PRAVILNIK
O DIMENZIJAH, SKUPNIH MASAH IN OSNI OBREMENITVI VOZIL, TER O OSNOVNIH POGOJIH, KI JIH MORAJO IZPOLNJEVATI NAPRAVE IN OPREMA NA VOZILIH V CESTNEM PROMETU
O DIMENZIJAH, SKUPNIH MASAH IN OSNI OBREMENITVI VOZIL, TER O OSNOVNIH POGOJIH, KI JIH MORAJO IZPOLNJEVATI NAPRAVE IN OPREMA NA VOZILIH V CESTNEM PROMETU
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Ta pravilnik predpisuje dimenzije, skupne mase in osne obremenitve vozil ter osnovne pogoje, ki jih morajo izpolnjevati naprave in oprema na vozilih v cestnem prometu, ki morajo biti na vozilih vgrajeni in izvedeni tako, da se lahko vozila varno udeležijo cestnega prometa, ter druge tehnične pogoje, katerim morajo ustrezati posamezne naprave na vozilih, ki so pomembne za varnost prometa.
2. člen
Dimenzije vozil so po tem pravilniku gabaritne dimenzije vozila in skupine vozil ter dimenzije vozila, ki imajo poseben pomen za varnost cestnega prometa.
Masa vozila je po tem pravilniku največja dovoljena in lastna masa vozila, nosilnost vozila in masa, s katero vozilo pritiska na podlago.
3. člen
Naprave na motornih vozilih in priklopnih vozilih v cestnem prometu so po tem pravilniku:
1)
naprave za upravljanje;
2)
naprave za ustavljanje;
3)
naprave za osvetljevanje ceste in za dajanje svetlobnih znakov;
4)
naprave, ki omogočajo normalno vidljivost;
5)
naprave za dajanje zvočnih znakov;
6)
naprave za vzvratno vožnjo;
7)
naprave za kontrolo in za dajanje znakov;
8)
naprave za odvajanje in izpuščanje izpušnih plinov;
9)
naprave za spajanje vlečnega in priklopnega vozila;
10)
druge naprave, ki imajo poseben pomen za varnost prometa (karoserija, voznikova kabina in prostor za potnike, pnevmatike, blatniki, braniki, ščitniki, ki preprečujejo nalet zadaj vozečega vozila pod vozilo, priključki za varnostne pasove, priključki za vleko, naprave za zavarovanje vozila pred neupravičeno uporabo, naprave za pogon na stisnjeni ali vtekočinjeni plin in naprave, od katerih sta odvisna sestava in obarvanost izpušnih plinov).
4. člen
Oprema za vozila v cestnem prometu je po tem pravilniku:
1)
rezervno kolo;
2)
aparat za gašenje požara;
3)
znak za zaznamovanje vozila, ustavljenega na cestišču;
4)
oprema za prvo pomoč (škatla za prvo pomoč);
5)
klinasti podložki;
6)
kladivo za razbijanje stekla;
7)
rezervne žarnice;
8)
varnostni pasovi;
9)
vlačilna vrv ali drog;
10)
zimska oprema;
11)
druga oprema.
II. DIMENZIJE VOZIL IN SKUPNA MASA VOZIL.
12. člen
Največja dovoljena masa vozila s kolesi brez pnevmatik, ki imajo kovinska platišča, platišča iz polno gume, plastike ali podobnega materiala, znaša za vozilo:
1)
z eno osjo - 1,2 t;
2)
z dvema osema - 3,0 t.
Kovinska platišča, platišča iz polne gume, plastike ali podobnega materiala morajo biti ravna. Platiščniki morajo imeti ravno glavo in ne smejo štrleti iz platišča.
13. člen
Razmerje med bruto močjo motorja, izraženo v kilovatih, in največjo dovoljeno maso vozila, izraženo v tonah, mora biti:
1)
za osebne avtomobile, kombinirana vozila in motorna kolesa - najmanj 14,72 kW/t;
2)
za avtobuse, razen avtobusov zgibne konstrukcijske sestave - najmanj 8,33 kW/t;
3)
za tovorna vozila - najmanj 7,36 kW/t;
4)
za avtobuse zgibne konstrukcijske sestave - najmanj 5,88 kW/t;
5)
za delovna in specialna vozila, namenjena za komunalne storitve, za tovorna vozila, namenjena za prevoz v kmetijstvu, gozdarstvu, gradbeništvu in rudarstvu, ter za skupine motornih in priklopnih vozil - najmanj 4,41 kW/t;
6)
za vozila na električni pogon:
a)
ki se napajajo iz omrežja - se uporabljajo 2., 3. in 4. točka tega odstavka;
b)
ki se napajajo iz lastnega vira električne energije:
-
za vozila, namenjena za, prevoz potnikov - najmanj 5 kW/t, razen za kolesa z električnim motorjem;
-
za vozila, namenjena za prevoz tovora - najmanj 3 kW/t.
Če je vozilo obremenjeno in miruje na vodoravni ravnini, mora odpasti na pogonska kolesa osebnih avtomobilov, avtobusov, trolejbusov in motornih koles najmanj tretjina, na pogonska kolesa tovornih in vlečnih vozil pa najmanj četrtina največje dovoljene mase vozila oziroma skupine vozil.
Skupna masa priklopnika ne sme biti več kot za 50% večja od skupne mase vlečnega vozila.
III. NAPRAVE NA MOTORNIH IN PRIKLOPNIH VOZILIH
1. Naprave za upravljanje vozila
14. člen
Naprava za upravljanje vozila mora biti na vsakem motornem vozilu zanesljiva in izvedena tako, da omogoča vozniku lahko, hitro in varno spreminjanje smeri vožnje vozila.
Naprava za upravljanje vozila iz prvega odstavka tega člena mora biti takšna, da se sprednja kolesa vozila, ki so zasukana, pri vožnji po vodoravni ravnini potem, ko se sprosti volan, sama vrnejo v položaj za vožnjo naravnost.
Prazni, gib volana ne sme biti večji od 30°.
2. Naprave za ustavljanje vozila
15. člen
Naprave za ustavljanje (v nadaljnjem besedilu: zavorni sistem) morajo biti na motornih in priklopnih vozilih vgrajene in izvedene tako, da lahko voznik varno, hitro in učinkovito ustavi vozilo, ne glede na obremenjenost vozila in nagib ceste, po kateri vozi, in ga zavaruje, da je nepremična na nagnjeni cesti.
Zavorni sistem iz prvega odstavka tega člena sol
1)
delovna zavora;
2)
pomožna zavora;
3)
parkirna zavora.
Delovna zavora mora omogočati vozniku, da ustavi vozilo varno, hitro in učinkovito, ne glede na hitrost in obremenjenost vozila ter nagib ceste. Ta zavora mora z voznikovega mesta omogočati uravnavanje zaviranja, ne da bi moral voznik izpustiti volan iz rok, in mora prijemati enako na kolesa, ki so na isti osi.
Pomožna zavora mora omogočati vozniku, da zavre oziroma ustavi vozilo na ustrezni razdalji, če odpove delovna zavora. Pomožna zavora mora biti nameščena tako, da jo more voznik lahko in hitro uporabiti s svojega mesta; pri tem mora biti ena njegova roka prosta, da upravlja vozilo.
Pri uporabi delovne in pomožne zavore ne sme biti razlika zaviralne sile na kolesih iste osi večja od 20%, pri čemer se vzame za osnovno pri računanju odstotek večje sile.
Parkirna zavora mora omogočiti, da se parkirano vozilo, ki je zavrto, zavaruje z ustrezno mehanično napravo. Ta zavora mora biti nameščena v motornem vozilu tako, da jo voznik lahko uporabi s svojega vozniškega mesta, na priklopnem vozilu pa tako, da jo lahko aktivira voznik s svojega vozniškega mesta ali pa nekdo, ki ni na vozilu.
16. člen
Delovna, pomožna in parkirna zavora na motornem in priklopnem vozilu, razen na motornem kolesu, morajo biti vgrajene in izvedene tako, da zanesljivo in varno ustavijo vozilo.
Delovna, pomožna in parkirna zavora so lahko pri motornih vozilih iz prvega odstavka tega člena kombinirane tako:
1)
da sta najmanj dve krmilni pripravi neodvisni med seboj in da je krmilna priprava delovne zavore neodvisna in ločena od krmilne priprave parkirne zavore;
2)
da je krmilna priprava pomožne zavore neodvisna od krmilne priprave parkirne zavore, če je parkirna zavora tako konstruirana, da je ni mogoče uporabiti pri vožnji.
Delovna zavora motornih vozil iz prvega odstavka tega člena mora prijemati na vsa kolesa.
Delovna in parkirna zavora morata prijemati površino, ki je stalno povezana s kolesi z dovolj trdnimi deli.
Če bi odpovedala zavora na katerikoli osi priklopnega vozila, spojenega z motornim vozilom iz prvega odstavka tega člena kot vlečnim vozilom, mora biti zagotovljeno nemoteno zaviranjem z zavorami, ki so nameščene na tem vlečnem vozilu.
Naprave, ki zagotavljajo trajno uravnavanje zaviranja sorazmerno s spremenjeno obremenitvijo, morajo biti na motornih in priklopnih vozilih, razen na avtobusih za mestni in obmestni promet ter na priklopnih vozilih z največjo dovoljeno maso do 1,5 t, pri katerih se na katerikoli zadnji osi obremenitev »polno-prazno« spreminja za več kot 40% od največje osne obremenitve, vgrajene in izvedene tako, da zagotavljajo trajno uravnavanje zaviranja sorazmerno a spremenjeno obremenitvijo.
Motorna in priklopna vozila, ki imajo elastično obeso osi z vzmetmi, pri katerih je upogib vzmeti »polno-prazno« manjši od 25 mm, ne morajo imeti vgrajenih naprav, ki zagotavljajo trajno uravnavanje zaviranja sorazmerno s spremenjeno obremenitvijo.
Zadrževalnik za dolgotrajno zadrževanje na motornih vozilih z največjo dovoljeno maso nad 5 t, ki so predvidena za vleko priklopnikov z največjo dovoljeno maso nad 7 t oziroma polpriklopnikov s sedlom z največjo dovoljeno maso, zmanjšano za maso, ki obremenjuje sedlo, nad 7 t, ter na motornih vozilih z največjo dovoljeno maso nad 9 t mora biti vgrajen in izveden tako, da zagotavlja dolgotrajno zadrževanje vozila in da hkrati aktivira napravo za dolgotrajno zadrževanje na priklopnem vozilu.
Prenosni mehanizem delovne zavore na motornih vozilih z največjo dovoljeno maso nad 10 t mora biti takšen, da se zavore na oseh aktivirajo najmanj s pomočjo dveh medsebojno neodvisnih virov energije, tako da ostane v primeru, če odpovedo zavore na eni osi, zaviranje na drugi osi ali drugih oseh nemoteno. Ostanek učinkovitosti zaviralne naprave za delovno zaviranje sme znašati najmanj 30% v 96. členu tega pravilnika predpisanega normativa za delovno zavoro.
Zavorni sistem za delovno zaviranje motornih vozil, ki morajo izpolnjevati pogoje iz devetega odstavka tega člena in so namenjena za vleko priklopnih vozil, mora biti takšen, da lahko vselej aktivira zavore priklopnega vozila.
Pri motornih in priklopnih vozilih ter pri skupini vozil morajo zavore na posameznih oseh delovati sinhronizirano.
Zavorni sistem za delovno zaviranje skupine vozil mora biti takšen, da zagotavlja zaviranje priklopnega vozila istočasno ali pred zaviranjem vlečnega vozila. Čas od pritiska na pedal delovne zavore do aktiviranja valja delovne zavore oziroma do dosege 10% vrednosti delovnega tlaka na najneugodnejši osi ne sme biti daljši od 0,2 sekunde, skupen čas, ki je potreben, da bi dosegli 75% vrednosti delovnega tlaka, pa ne sme biti daljši od 0,6 sekunde.
17. člen
Zavorni sistem na motornih kolesih z bočno prikolico ali brez nje mora biti vgrajen in izveden kot dva neodvisna zavorna sistema s posebnimi napravami za njuno prijemanje na sprednje in zadnje kolo oziroma samo na sprednje ali samo na zadnje kolo motornega kolesa.
18. člen
Zavorni sistem na motornih vozilih na treh kolesih, pri katerih so kolesa simetrično razporejena glede na srednjo vzdolžno ravnino vozila, njihova največja dovoljena teža pa ne presega 1 t, mora biti vgrajen in izveden kot dva neodvisna zavorna sistema, od katerih prijema eden na sprednje kolo oziroma na sprednji kolesi, drugi pa na zadnje kolo oziroma na zadnji kolesi.
Na motornem vozilu iz prvega odstavka tega člena mora biti vgrajena in izvedena tudi parkirna zavora tako, da se z njo zavaruje vozilo, ki je zavrto.
Za motorna vozila iz prvega odstavka tega člena z največjo dovoljeno maso nad 1 t se smiselno uporabljajo prvi, drugi, tretji in četrti odstavek 16. člena tega pravilnika.
19. člen
Zavorni sistem na priklopnem vozilu z največjo dovoljeno maso, ki ne presega 0,75 t, ne mora biti vgrajen in izveden tako, da izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 15. člena tega pravilnika, če največja dovoljena masa priklopnega vozila ne presega polovice mase vlečnega vozila z voznikom vred.
Delovna in parkirna zavora na priklopnem vozilu z največjo dovoljeno maso nad 0,75 t, ki je bilo prvič registrirano po 1. januarju 1972, morata biti vgrajeni in izvedeni tako, da prijemata na vsa kolesa priklopnika oziroma polpriklopnika.
Če ima priklopno vozilo več kot dve osi, je dovoljeno, da kolesa ene osi niso zavirana.
Delovna zavora priklopnega vozila mora biti taka, da jo lahko voznik med vožnjo aktivira s svojega mesta s krmilno pripravo, s katero uporabi delovno zavoro vlečnega vozila.
Zavorni sistem delovne zavore na priklopnem vozilu z največjo dovoljeno maso nad 0,75 t mora biti vgrajen in izveden z avtomatsko krmilno pripravo, ki aktivira delovno zavoro priklopnega vozila, če se pretrga naprava za spajanje.
Na priklopniku z enojno osjo in na enoosnem priklopniku, katerega največja dovoljena masa ne presega 1,5 t in ki je z vlečnim vozilom spojen z ojesom, pri čemer je togi tovor oprt hkrati na vlečno vozilo in priklopnik (hlodi, cevi, tirnice itd.), mora biti delovna zavora vgrajena in izvedena tako, da zagotovi delovno zaviranje priklopnika; če je največja dovoljena masa priklopnika od 0,75 do 1,5 t in je dvakrat manjša od mase vlečnega vozila, je lahko priklopnik brez naprave, ki zagotavlja delovno zaviranje na ta način.
Na priklopniku brez zavore ali z vztrajnostno krmilno pripravo mora biti vgrajena in izvedena pomožna križna priklopna zveza, ki v primeru, če se glavna zveza pretrga, prepreči, da bi oje oziroma vozilo zavilo vstran, oziroma ki aktivira delovno zavoro.
3. Naprave za osvetljevanje ceste in za dajanje svetlobnih znakov
20. člen
Naprave za osvetljevanje ceste in za dajanje svetlobnih znakov na motornih in priklopnih vozilih so po tem pravilniku:
1)
naprave za osvetljevanje ceste;
2)
naprave za označevanje vozila;
3)
naprave za dajanje svetlobnih znakov.
Izraz »luč« je po tem pravilniku naprava na vozilu, ki daje svetlobo.
21. člen
Naprave za osvetljevanje ceste in za dajanje svetlobnih znakov, nameščene na sprednji strani motornega in priklopnega vozila, ne smejo dajati rdeče svetlobe, ki bi bila vidna od spredaj, in ne bele svetlobe od luči in odsevnih snovi, nameščenih na zadnji strani vozila oziroma vidnih od zadaj.
Prvi odstavek tega člena se ne nanaša na luči za osvetljevanje ceste pri vzvratni vožnji, na premično luč za raziskovanje (reflektor), na luč za osvetljevanje zadnje registrske tablice in ne na registrsko tablico, ki je prevlečena z belo odsevno snovjo, kakor tudi ne na rdečo utripajačo luč na posebnnih motornih vozilih, ki spremljajo vozila s spremstvom.
22. člen
Istovetne naprave za osvetljavanje ceste in za dajanje svetlobnih znakov, ki so dvojne na motornem vozilu na treh ali več kolesih, morajo biti nameščene v isti vodoravni ravnini in simetrično glede na vzdolžno navpično ravnino vozila, biti morajo enake velikosti in barve ter delovati sočasno z enako močno svetlobo.
Pri napravah za dajanje svetlobnih znakov za nakazovanje smeri vožnje vozila (smernikih) in parkirnih lučeh ni nujno, da delujejo istočasno.
Naprave iz prvega odstavka tega člena, ki so izvedene v kombinaciji, morajo izpolnjevati pogoje, ki so predpisani za vsako med njimi.
23. člen
Naprave za osvetljevanje ceste na sprednji strani vozila morajo biti tako povezane, da jih ni mogoče vklopiti, dokler niso vklopljene zadnje in sprednje pozicijske luči in luči za osvetljevanje zadnje registrske tablice, razen kadar se uporabljajo za dajanje svetlobnih. znakov.
Naprave za osvetljevanje ceste
24. člen
Naprave za osvetljevanje ceste na motornih in priklopnih vozilih so po tem pravilniku:
1)
glavni žarometi;
2)
žarometi za meglo;
3)
luči za vzvratno vožnjo;
4)
žarometi in luči za osvetljevanje kraja, na katerem se izvajajo dela;
5)
premični žaromet (reflektor).
Glavni žarometi so lahko izvedeni tako, da imajo:
1)
luči z dolgim snopom;
2)
zasenčeno luč;
3)
luč z dolgim snopom in zasenčeno luč.
25. člen
Glavni žarometi na motornih vozilih na štirih ali več kolesih in motornih vozilih na treh kolesih, širših od 1,3 m, morajo biti vgrajeni in izvedeni kot dva ali štirje glavni žarometi, od česar dva za zasenčeno luč. Glavni žarometi na motornih vozilih na dveh kolesih in motornih vozilih na treh kolesih, ne širših od 1,3 m, kakor tudi na invalidskih motornih vozičkih, morajo biti vgrajeni in izvedeni kot eden ali dva glavna žarometa, od katerih eden za zasenčeno luč.
Luči za osvetljevanje ceste na motornih vozilih, ki na ravni cesti ne morejo razviti večje hitrosti od 30 km/h, so lahko vgrajene in izvedene samo kot zasenčene luči.
Svetloba glavnih žarometov mora biti bela
Notranji robovi svetlečih površin žarometov zasenčene luči morajo biti drug od drugega oddaljeni najmanj 0,6 m, njihovi zunanji robovi pa največ 0,4 m od bočno najboj izpostavljene točke vozila.
Zgornji rob svetleče površine žarometov zasenčene luči ne sme biti od površine ceste oddaljen več kot 1,2 m, spodnji rob pa ne manj kot 0,5 m.
Žaromet luči z dolgim snopom ne sme biti nameščen bliže zunanjemu gabaritu vozila kot žaromet zasenčene luči.
V glavne žaromete so lahko vgrajene sprednje pozicijske luči.
Kadar so vklopljene luči z dolgim snopom za osvetljevanje ceste, se mora na kontrolni tabli v vozilu ali na motornem kolesu avtomatsko prižgati modra kontrolna lučka.
Glavni žarometi morajo biti tako povezani, da je prehod s svetlobe luči z dolgim snopom na svetlobo zasenčene luči in nasprotno sočasen in z isto krmilno pripravo.
26. člen
Luči za vzvratno vožnjo na vozilu so lahko vgrajene in izvedene kot ena ali dve luči za vzvratno vožnjo tako, da dajeta belo svetlobo
Zgornji rob svetleče površine luči za vzvratno vožnjo sme biti od površine ceste oddaljen največ 1,2 m, njen spodnji rob pa mora biti od nje oddaljen najmanj 0,25 m.
Luč za vzvratno vožnjo mora imeti stikalo, ki se vklopi avtomatsko v trenutku, ko se vklopi vzvratna vožnja, in to tedaj, če je sistem za zagon motorja pred tem vključen.
27. člen
Žarometi za meglo na motornih vozilih na štirih ali več kolesih in na motornih vozilih na treh kolesih, ki so širša od 1,3 m, so lahko vgrajeni in izvedeni kot dva žarometa za meglo, na motornem kolesu pa kot en žaromet za meglo tako, da dajejo belo ali rumeno svetlobo.
Žarometi za meglo ne smejo biti nameščeni višje od žarometov zasenčene luči.
Spodnji rob svetleče površine žarometa za meglo mora biti od površine ceste oddaljen najmanj 0,25 m. Zunanji rob svetleče površine žarometa za meglo ne sme biti od bočno najbolj izpostavljene točke vozila oddaljen več kot 0,4 m.
Žaromet za meglo mora biti povezan tako, da ga je mogoče vklopiti le, kadar so vklopljene pozicijske oziroma zasenčene luči, neodvisno od luči z dolgim snopom.
Žaromet za meglo mora imeti posebno stikalo.
28. člen
Žarometi in luči za osvetljevanje mesta, na katerem se izvajajo dela, so lahko na delovnih vozilih vgrajeni in izvedeni tako, da dajejo belo svetlobo in ne motijo drugih udeležencev v prometu.
29. člen
Premični žaromet (reflektor), sme biti nameščen le na vozilu organov za notranje zadeve, na vozilu za prvo medicinsko pomoč, na vozilu prometne inšpekcije, na gasilskem vozilu, na vozilu za vzdrževanje cest in napeljav ter na vozilu za pomoč na cesti in mora biti vgrajen in izveden tako, da daje belo ali rumeno svetlobo ter da ga je mogoče vklopiti le, če so vklopljene hkrati pozicijske luči.
Naprave za označevanje vozil
30. člen
Naprave za označevanje motornih in priklopnih vozil so po tem pravilniku:
1)
sprednje pozicijske luči;
2)
zadnje pozicijske luči;
3)
zadnja luč za meglo;
4)
parkirne luči;
5)
gabaritne luči;
6)
luči za zadnjo registrsko tablico;
7)
rotacijske in utripajoče luči;
8)
odsevniki.
31. člen
Sprednje pozicijske luči na motornih vozilih na štirih ali več kolesih in motornih vozilih na treh kolesih, ki so širša od 1,3 m, ter na priklopnih vozilih, širokih nad 1,6 m, morajo biti vgrajene in izvedene kot dve sprednji pozicijski luči, na motornih vozilih na dveh kolesih in motornih vozilih na treh kolesih, ki niso širša od 1,3 m, pa kot ena sprednja pozicijska luč, in sicer tako, da dajejo belo svetlobo.
Če je vgrajena ena sprednja pozicijska luč, mora biti nameščena v srednji vzdolžni ravnini vozila.
Če sta vgrajeni dve sprednji pozicijski luči, ne sme biti zunanji rob svetleče površine oddaljen od bočno najbolj izpostavljene točke vozila več kot 0,4 m pri motornih vozilih oziroma 0,15 m pri priklopnih vozilih.
Svetleča površina sprednje pozicijske luči ne sme bili od površine ceste oddaljena manj kot 0,35 m in ne več kot 1,5 m, pri polpriklopnikih pa ne več kot 1,8 m.
Sprednje pozicijske luči so lahko vgrajene v glavne žaromete.
Motorna vozila na dveh kolesih in motorna vozila na treh kolesih, ne širša od 1,3 m, pri katerih delovna prostornina motorja ne presega 50 cm3, ki na ravni cesti ne morejo razviti večje hitrosti od 50 km/h, brez akumulatorja, izdelana oziroma izdelana in vključena v promet do 1. julija 1983, ne morajo izpolnjevati pogoja iz prvega odstavka tega člena.
32. člen
Zadnje pozicijske luči na motornih vozilih na štirih ali več kolesih, na motornih vozilih na treh kolesih, širših od 1,3 m, in na priklopnih vozilih morajo biti vgrajene in izvedene kot dve zadnji pozicijski luči, na motornih vozilih na dveh kolesih in motornih vozilih na treh kolesih, ne širših od 1,3 m, pa kot ena zadnja pozicijska luč, in sicer tako, da dajejo rdečo svetlobo.
Če je vgrajena ena sama zadnja pozicijska luč, mora biti nameščena v srednji vzdolžni ravnini vozila.
Če sta vgrajeni dve zadnji pozicijski luči, ne sme biti zunanji rob svetleče površine oddaljen od bočno najbolj izpostavljene točke vozila več kot 0,4 m.
Svetleča površina zadnje pozicijske luči ne sme biti od površine ceste oddaljena manj kot 0,35 m in ne več kot 1,5, m. Na delovnih in specialnih vozilih sme biti svetleča površina zadnje pozicijske luči oddaljena od površine ceste največ 2,1 m.
33. člen
Zadnje luči za meglo na motornih vozilih na dveh kolesih in motornih vozilih na treh kolesih, ne širših od 1,3 m, so lahko vgrajene in izvedene kot ena zadnja luč za meglo, na motornih vozilih na štirih ali več kolesih, motornih vozilih na treh kolesih, širših od 1,3 m, ter na priklopnih vozilih, če imajo luči za meglo, pa so lahko vgrajene in izvedene kot dve luči za meglo, in sicer tako, da dajejo rdečo svetlobo.
Svetleča površina zadnje luči za meglo ne sme biti od površine ceste oddaljena manj kot 0,25 m in ne več kot 1,2 m.
Zadnjo luč za meglo je mogoče vklopiti samo s posebnim stikalom.
Zadnja luč za meglo mora biti povezana tako, da jo je mogoče vklopiti le, kadar so vklopljene pozicijske luči in vsaj ena luč za osvetljevanje ceste.
Kontrola vklopljenosti zadnje luči za meglo mora biti zagotovljena s kontrolno lučko rumene ali zelene barve.
34. člen
Parkirne luči na motornih in priklopnih vozilih so lahko nameščene in izvedene takole:
1)
na bočni strani vozila - v obliki posebne luči, ki daje proti sprednji strani vozila belo, proti zadnji strani vozila pa rdečo svetlobo;
2)
na sprednji in zadnji strani vozila - v obliki luči, ki dajejo: spredaj - naprej usmerjeno belo svetlobo, zadaj pa - nazaj usmerjeno rdečo svetlobo; pri tem je lahko sprednja luč vgrajena skupaj s sprednjo pozicijsko lučjo ali z glavnim žarometom, zadnja luč pa skupaj z zadnjo pozicijsko lučjo in z zavorno lučjo ali samo z zavorno lučjo ali pa samo z zadnjo pozicijsko lučjo.
Svetleča površina parkirne luči ne sme biti od površine ceste oddaljena manj kot 0,35 m in ne več kot 1,9 m.
35. člen
Gabaritne luči na motornih in priklopnih vozilih s stalno zaprto nadstavbo, pri katerih višina presega 2,8 m, morajo bitni vgrajene in izvedene takole:
1)
na sprednjem zgornjem delu motornega vozila ali priklopnika - dve luči, ki dajeta naprej usmerjeno belo svetlobo;
2)
na sprednjem zgornjem delu vlečnega vozila s polpriklopnikom - dve luči, ki dajeta naprej usmerjeno belo svetlobo;
3)
na zadnjem zgornjem delu - dve luči, ki dajeta nazaj usmerjeno rdečo svetlobo, razen na vlečnem vozilu za vleko polpriklopnika.
Gabaritne luči morajo biti nameščene nad najvišjim delom vozila ali pod njim, pri čemer ne sme biti razdalja njihovih svetlečih površin od najvišjega dela vozila večja od 0,15 m. Zunanji rob svetleče površine gabaritne luči ne sme biti od bočno najbolj izpostavljene točke vozila oddaljen več kot 0,4 m.
Gabaritne luči na vozilih, ki prevažajo nevarne snovi, smejo biti nameščene in izvedene tako, da zadovoljijo enega izmed pogojev iz drugega odstavka tega člena.
36. člen
Luč za zadnjo registrsko tablico mora biti odvisno od predpisanega tipa tablice na motornih in priklopnih vozilih vgrajena in izvedena tako, da daje belo svetlobo, ta pa se mora razprostirati po tablici enakomerno in brez temnih ali izrazito svetlih mest.
Svetloba, ki se odbija od registrske tablice, ne sme bleščati, svetlobni vir pa ne sme biti direktno viden za udeležence v prometu, ki vozijo za vozilom.
Svetloba, ki osvetljuje zadnjo registrsko tablico, mora biti takšna, da se dajo ponoči pri dobri vidljivosti brati oznake in številke na tablici z razdalje najmanj 20 m.
Luč za zadnjo registrsko tablico mora biti vezana na stikalo, s katerim se prižigajo pozicijske luči.