STA novice / Izpodbijane določbe zakona o sodnem varstvu razlaščencev v bančnih izbrisih niso v neskladju z ustavo

Ustavno sodišče je združilo več postopkov, začetih med drugim na pobudo skupine razlaščencev s prvopodpisanim Tadejem Kotnikom in skupine na čelu z Andrejem Skutnikom. Pobudniki so izpodbijali skladnost z ustavo dela ali celote 3., 6., 32., 33., 35., 41. in 48. člena zakona, sprejetega maja 2024.

Ti se nanašajo na obvezno uporabo zakona za uveljavljanje odškodninskega varstva, na to, da je po zakonu v postopkih izključno pristojno mariborsko okrožno sodišče, na sodne takse in obrestovanje prisojenih odškodnin ter na postopke, začete pred uveljavitvijo zakona.

Ustavno sodišče je odločilo, da prvi in tretji odstavek 3. člena, 6. člen in prvi odstavek 48. člena zakona ne posegajo v ustavno pravico do sodnega varstva. Navedene izpodbijane določbe zagotavljajo, da lahko nekdanji imetniki odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije o razlastitvi uveljavljajo le v skladu z zakonsko predvidenim postopkom in pred mariborskim okrožnim sodiščem, tudi če so odškodninsko tožbo vložili še pred njegovo uveljavitvijo. V ta namen 48. člen odreja ločitve odločanja o zahtevkih v postopkih kolektivnih tožb, ki so se začeli pred uveljavitvijo zakona.

Ustavno sodišče je opozorilo, da je odločitev o ločenem obravnavanju zahtevkov iz iste tožbe že po splošnem režimu zakona o pravdnem postopku povsem običajna in pogosta procesna odločitev, ki jo sodišče lahko sprejme že samo iz razlogov smotrnosti, praviloma tudi v primerih povsem zakonitega tožbenega združevanja zahtevkov. Navedlo je, da ne more slediti posplošenim trditvam pobudnikov o prekomernih procesnih bremenih in povečanih stroških zaradi takšnih določb. Zavrnilo je tudi trditve pobudnikov, da bo obvezna razdružitev postopkov podaljšala čas do pravnomočnosti odločitev o odškodninski odgovornosti.

Ustavni sodniki so obenem odločili, da omenjeni deli zakona ne učinkujejo retroaktivno in tako niso v neskladju s členom ustave, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Določbe ne posegajo v zaključene pravne položaje oziroma pridobljene procesne pravice nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic in delnic, so zapisali.

Skladne z ustavo so po presoji ustavnega sodišča tudi določbe, ki določajo izključno pristojnost mariborskega okrožnega sodišča za odškodninske spore nekdanjih imetnikov.

V neskladju z ustavo, natančneje z določilom o enakosti pred zakonom in s pravico do sodnega varstva, po presoji ustavnega sodišča niso niti zakonska določila glede sodne takse. Pobudniki po navedbah sodišča niti ne trdijo, da so v položaju, da jim sodne takse v različnih odškodninskih postopkih v zvezi z izbrisom kvalificiranih obveznosti postavljajo nepremostljive stroškovne ovire za učinkovito izvrševanje pravice do sodnega varstva.

Dejstvo, da so svoje pravice prisiljeni varovati z odškodninskimi tožbami, pa po mnenju ustavnega sodišča ne pomeni, da bi učinkovito sodno varstvo zahtevalo ureditev oprostitve in odloga sodnih taks zanje. Pobudniki po oceni ustavnih sodnikov niso izkazali niti prekoračitve skrajnih meja pri določitvi višine sodnih taks.

Ustavno sodišče je medtem ugotovilo, da člen, ki ureja obrestovanje odškodnin za nekdanje imetnike podrejenih obveznic in delnic bank, to vprašanje ureja slabše, kot če bi se zanje uporabljala splošna ureditev po obligacijskem zakoniku in zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti, in to tudi za obdobje, ko izpodbijani zakon še ni veljal, omenjena dva zakona pa že. S tem retroaktivno posega v že zaključen pravni položaj nekdanjih imetnikov kot upravičencev do zamudnih obresti po splošni ureditvi.

Je pa ustavno sodišče ob tem ugotovilo, da so izpolnjena vsa merila za ustavno dopustnost retroaktivnega učinkovanja zakona, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Za vprašanje obstoja pridobljenih pravic je bilo odločilno to, da razlaščenci svojih upravičenj do zamudnih obresti od odškodnin še niso izkazali v pravnomočnih sodbah pristojnega sodišča o svojih odškodninskih zahtevkih.

Pravica do zasebne lastnine, ko je država dolžnik na podlagi odškodninskih obveznosti, po navedbah ustavnega sodišča prepoveduje, da bi bila upnikova terjatev opazno razvrednotena zaradi poteka časa med njeno zapadlostjo in poplačilom. Z zakonom predvidena uporaba obrestne mere Evropske centralne banke (ECB) ima medtem za posledico določeno inflacijsko razvrednotenje odškodninskih terjatev nekdanjih imetnikov, zato je po mnenju ustavnega sodišča šlo za poseg v pravico do zasebne lastnine.

Vendar pa ukrep po presoji ustavnih sodnikov prestane presojo po strogem testu sorazmernosti, pobudniki pa niso izkazali, da jih uporaba obrestne mere ECB izpostavlja ustavno nedopustnemu razvrednotenju odškodninskih terjatev. Zato tudi ta del zakona ni v neskladju z ustavo.

Gre sicer za primere razlaščenih vlagateljev v podrejene obveznice in delnice šestih saniranih bank v letih 2013 in 2014. Ukrepi so razlastili več kot 100.000 lastnikov podrejenih obveznic oz. delnic teh bank v vrednosti 960 milijonov evrov.