Poškodovana delovna oprema, uničeno blago ali napačno izvedeno naročilo lahko delodajalcu povzročijo finančno izgubo. Vendar nastanek škode še ne pomeni, da jo mora povrniti zaposleni. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) delavčevo odškodninsko odgovornost omejuje na škodo, povzročeno namenoma ali iz hude malomarnosti. Za utemeljen zahtevek je zato treba ugotoviti, kako je škoda nastala, katero obveznost je delavec kršil in kakšna je bila njegova stopnja krivde.

Katere obveznosti mora delavec spoštovati?

Izhodišče za presojo ravnanja zaposlenega so njegove obveznosti iz delovnega razmerja. 33. člen ZDR-1 določa vestno opravljanje dela, 34. člen upoštevanje delodajalčevih zahtev in navodil, 35. člen pa spoštovanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu. Delavec lahko odkloni navodilo, če bi njegova izvršitev pomenila protipravno ravnanje ali opustitev.

Pomembna sta tudi 36. člen, ki ureja obveščanje delodajalca, med drugim o nevarnostih za življenje, zdravje ali nastanek materialne škode, in 37. člen, ki prepoveduje ravnanja, ki škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Pri poškodbi stroja je tako treba preveriti tudi navodila za uporabo, delavčevo seznanjenost z njimi in morebitno opozarjanje na okvaro.

Za povračilo škode navadna malomarnost ne zadostuje

Po prvem odstavku 177. člena ZDR-1 mora delavec povrniti škodo, ki jo delodajalcu povzroči na delu ali v zvezi z delom, če ravna namenoma ali iz hude malomarnosti. Za škodo, povzročeno zgolj iz navadne malomarnosti, po tej določbi ne odgovarja.

Huda malomarnost pomeni skrajno nepazljivo ravnanje, pri katerem delavec zanemari skrbnost, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca na enakem ali podobnem delovnem mestu. Presoja se glede na konkretne okoliščine, zato sama višina škode še ne dokazuje hude malomarnosti.

Nenamerna poškodba opreme tako sama po sebi še ne dokazuje hude malomarnosti. Tudi ugotovitev, da je zaposleni kršil določeno obveznost, ne nadomesti presoje njegove krivde za nastalo škodo.

Kaj mora dokazati delodajalec?

Delodajalec mora pri uveljavljanju zahtevka dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti:

-              nastanek in višino škode,

-              nedopustno ravnanje ali opustitev delavca,

-              vzročno zvezo med ravnanjem in škodo,

-              delavčev naklep ali hudo malomarnost.

Dokazno breme glede hujše stopnje krivde nosi delodajalec. Naklepa oziroma hude malomarnosti ni mogoče predpostaviti zato, ker je bil delavec zadnji uporabnik poškodovane naprave ali odgovoren za določeno delovno nalogo.

Za razjasnitev dogodka je smiselno zbrati navodila za delo, podatke o usposabljanju, zapisnik o dogodku, izjave udeleženih in dokumentacijo o stroških. Pri tem je treba preveriti tudi morebitne pomanjkljivosti opreme ali organizacije dela. Jasna navodila in dokumentiranje delovnih postopkov pomagajo ugotoviti, kaj se je dejansko zgodilo.

Kako odgovarja več zaposlenih?

Drugi do četrti odstavek 177. člena ZDR-1 urejajo škodo, ki jo povzroči več delavcev. Vsak odgovarja za del škode, ki ga je povzročil. Če posameznih deležev ni mogoče ugotoviti, odgovorni delavci škodo povrnejo v enakih delih.

Solidarna odgovornost je posebej določena, kadar več delavcev povzroči škodo z naklepnim kaznivim dejanjem. Delodajalec lahko takrat zahteva povračilo celotne škode od katerega koli solidarno odgovornega delavca. Sama udeležba več zaposlenih v istem delovnem procesu pa ne upravičuje avtomatične razdelitve škode med vse sodelujoče. Tudi kadar je pri nastanku škode sodelovalo več zaposlenih, je treba za vsakega posebej ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost.

Zmanjšanje odškodnine in pavšalna odmera

178. člen ZDR-1 omogoča zmanjšanje odškodnine ali oprostitev njenega plačila, kadar je to primerno glede na delavčevo prizadevanje za odpravo škode, njegov odnos do dela ali gmotno stanje. Takšna odločitev zahteva presojo konkretnih okoliščin.

Po 180. členu ZDR-1 je mogoča tudi pavšalna odškodnina, če bi ugotavljanje dejanske višine škode povzročilo nesorazmerne stroške. Pavšalni znesek mora biti določen s kolektivno pogodbo; delodajalec ga ne more poljubno določiti. Zakon iz te možnosti izvzema primere iz 8. člena, ki ureja odgovornost delodajalca zaradi diskriminacije ali trpinčenja.

Ali sme delodajalec škodo odšteti od plače?

136. člen ZDR-1 prepoveduje pobot delodajalčeve terjatve z njegovo obveznostjo plačila brez delavčevega pisnega soglasja. Delavec soglasja ne more veljavno dati pred nastankom terjatve. Splošna določba v pogodbi o zaposlitvi, podpisana ob zaposlitvi, zato ne zadostuje za prihodnje odtegljaje zaradi škode.

Stranki se lahko dogovorita o povračilu. Če delavec zahtevek zavrača, lahko delodajalec zahteva sodno varstvo. 202. člen ZDR-1 za terjatve iz delovnega razmerja določa petletni zastaralni rok.

Odškodninska in disciplinska odgovornost sta različni

Odškodninska odgovornost je namenjena povračilu nastale škode, disciplinska pa obravnavi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Pri disciplinskem ukrepanju mora delodajalec upoštevati pogoje in postopek iz 172.–176. člena ZDR-1. Ugotovljena disciplinska odgovornost sama po sebi ne pomeni, da mora delavec povrniti škodo; za odškodninski zahtevek morajo biti posebej izpolnjeni pogoji iz 177. člena.