STA novice / Sodišče EU: Določila evropske direktive niso v nasprotju s slovensko zakonodajo glede poštenosti potrošniških pogodb

Sodišče EU je sodbo danes sprejelo na podlagi vprašanja Višjega sodišča v Mariboru. To je odločalo v primeru posojila v švicarskih frankih, ki ga je podelila Nova KBM.

Kreditna pogodba ni vsebovala določb glede menjalnega tečaja, ki se uporabi, valutno tveganje pa je v celoti prevzela posojilojemalka. Ker se je po odločitvi švicarske centralne banke, da odpravi mehanizem vzdrževanja tečaja franka glede na evro in močni krepitvi vrednosti švicarske valute valutno tveganje uresničilo in se je obveznost posojilojemalke močno povečala, je ta aprila 2018 na okrožnem sodišču v Mariboru vložila tožbo, s katero je med drugim predlagala, naj se ugotovi ničnost kreditne pogodbe.

Potem ko je sodišče to tožbo zavrnilo, je vložila pritožbo pri Višjem sodišču v Mariboru, to pa se je na Sodišče EU obrnilo z vprašanjem o skladnosti direktive EU o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in slovenskega zakona o varstvu potrošnikov.

Šlo je za vprašanje, ali je mogoče direktivo v nacionalno pravo prenesti tako, da sta pogoja delovanja v dobri veri in znatnega neravnotežja med banko in posojilojemalcem ločena in neodvisna eden od drugega, tako da sodišču v omenjenih okoliščinah ne bi bilo treba preučiti, ali je banka v postopku ravnala v dobri veri.

Direktiva namreč v 1. odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

Obenem pa 8. člen te direktive določa, da lahko države članice na področju, ki ga ureja direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s pogodbo o delovanju EU, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov, o tem pa morajo obvestiti Evropsko komisijo. Države tako lahko zagotovijo višjo raven varstva potrošnikov od tiste, ki jo zagotavlja direktiva.

Slovenski zakon o varstvu potrošnikov v 24. členu določa, da se pogodbeni pogoji za nepoštene štejejo, če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Posamezne predpostavke so tako ločene oziroma neodvisne.

Višje sodišče v Mariboru je tako Sodišče EU vprašalo, ali je treba omenjena določila evropske direktive razlagati tako, da ne nasprotujeta določbam nacionalne zakonodaje, ki predpostavki dobre vere in znatnega neravnotežja določata kot alternativni (ločeni, samostojni in medsebojno neodvisni predpostavki), zaradi česar za odločitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja zadošča obstoj odločilnih dejstev, ki se dotikajo zgolj ene izmed njiju.

Sodišče EU je danes presodilo, da omenjena določila direktive ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo dobre vere.

Pri tem pa najvišji sodni organ unije opozarja na svojo dosedanjo sodno prakso, po kateri je pojem dobra vera neločljivo povezan s preizkusom nepoštenosti pogodbenega pogoja in po kateri morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin najprej presoditi morebitno nespoštovanje zahteve dobre vere in v drugem koraku obstoj morebitnega znatnega neravnotežja v škodo potrošnika.

Tako se na podlagi evropske direktive po navedbah Sodišča EU od nacionalnih sodišč zahteva, da opravijo presojo poštenosti pogojev glede na vse okoliščine obravnavane zadeve, pri čemer presoja relevantnih elementov na podlagi navedenih meril ne izključuje obstoja povezave med njimi.